Proti koncu preteklega leta smo s kar nekaj pozornosti praznovali evropski dan boja proti smrtni kazni. V Strasbourgu je potekala razprava o argumentih zoper najhujšo sankcijo, televizijsko debato pa je organiziral Svet Evrope. Pred kamerami so se polemike udeležili v imenu predsedujoče EU švedski veleposlanik Jan Axel Nordlander, predstavnik Sveta Evrope Jeroen Schokkenbroek in podpisani v imenu Slovenije kot predsedujoče Odboru ministrov Sveta Evrope.

Ukinitev smrtne kazni je politični vrh Evrope sprejel kot nesporno vrednoto, za katero želi zlepa ali zgrda navdušiti še tistih nekaj dežel, kjer prisegajo na najstrožjo kazen kot neizogibno sankcijo v boju proti kriminaliteti. Zlepa ali zgrda ni leporečna fraza. Zgrda pomeni, da se morajo države, ki bi želele postati članice Evropske unije, hočeš nočeš odpovedati takemu kaznovanju. Nazadnje je popustila Turčija, ki se Evropi "približuje". Belorusija se temu zdaj še upira in ohranja smrtno kazen.

Obstaja utemeljeno upanje, da ima evropsko kulturno gibanje nekaj odmeva v svetu. Vsako leto se kakšna država odloči vsaj za moratorij, če ne za odpravo. Tega vpliva ne kaže zanikati. Prav tako pa se ne kaže slepiti s kakšnim posebnim humanizmom, ki naj bi bil značilen za Evropo. V omenjeni televizijski polemiki sem imel neke vrste prednost pred sogovornikoma, ki se ju je glede na politično funkcijo moral držati optimizem. Zadovoljna sta bila z doseženim in s perspektivo. Akademski svet pa ponuja več prostora. Zato nikakor nisem delil njunega optimizma, čeprav priznavam vsaj simbolno vrednost takega sporočila in nesporna prizadevanja. A zbledijo ob sliki, ki jo ponuja Evropa. Tu prihaja na dan uvodoma omenjena nostalgija po starih časih.

Se še spominjamo Dicka Martyja, švicarskega preiskovalca, ki ga je Svet Evrope določil, da bi ugotovil sodelovanje evropskih držav v tajnih operacijah ameriške CIE? Se spominjamo vsaj njegovega poročila in ugotovitev iz leta 2006? Vsaj 14 držav je sodelovalo v nezakonitih in tajnih akcijah zoper domnevne teroriste, kjer je šlo za ugrabitve, mučenja in pridržanja na tajnih lokacijah oziroma v priložnostnih zaporih.

Ima še kdo pred očmi občasna poročila o nadzoru nad zapori v evropskih državah? Po besedah Thomasa Hammarberga, evropskega komisarja za človekove pravice, so razmere v Franciji, ki je navsezadnje dala Evropi in svetu francosko revolucijo in bleščeča gesla, primerljive morda le z Moldavijo. V francoskih zaporih sta po nedavni statistiki vsak teden dva zapornika storila samomor. Vprašal sem (se), če ne gre morda za učinkovito sankcijo, vzporedno s smrtno kaznijo. Ima enak učinek, a deluje brez možnosti formalnega očitka. Konec koncev gre pri samomoru za svobodno voljo. Dokler je nekdanja Jugoslavija - z izjemo Slovenije - še izvrševala smrtno kazen, je potrebovala kakšnih dvajset let, da je usmrtila toliko ljudi, kot jih danes v enem letu Francija, sicer "po ovinku".

In Slovenija? Nazaj k staremu grehu. Taisti Hammarberg nam neprizanesljivo vrže v obraz, kar nam gre. Nikjer v Evropi ni videl česa podobnega, kot so izbrisani pri nas. Administrativni genocid je marsikoga pokončal ne le administrativno, ampak v resnici. Ljudje so umirali zaradi onemogočanja zdravljenja, morda kdo tudi zaradi bede in z njo povezanih stisk, nekateri pa v vojni, ker je še divjala tam, kamor smo jih izgnali.

Ko natančni Švicarji zapro Polanskega, da bi ga izročili Ameriki zaradi starih grehov, se svet polarizira. Ena stran je zgrožena zaradi švicarskega postopka zoper uglednega kulturnika, oskarjevca. Druga stran se pravičniško sklicuje na zakon, ki je za vse enak (seveda ni, ker bi v večini Evrope tako dejanje že zastaralo). Za oboje se mi zdi, da je značilna histerija, za večino nas pa, da si zatiskamo oči pred najhujšimi kršitvami in zločini. Izraelski vojaki so v Gazi pred očmi staršev pobijali majhne otroke. Več sto otrok je skupno umrlo med napadom. In vendar vse predolgo ni bilo mogoče najti soglasja o obravnavi poročila, ki ga je o zločinih predstavil Richard Goldstone. Tudi Slovenija se sprva ni izkazala v postopkih.

Enako obžalovanje in razočaranje je izrazil Hammarberg, ko je poudaril, da se neizogibno zmanjšuje vrednost človekovih pravic, ko se trguje z njimi. Kljub kasnejšemu sklepu, ki je marsikaj postavil na pravo mesto, ostaja neki grenak priokus.

Povedati pa je treba tudi to, da razpad socialne države celo tam, kjer se je desetletja ohranjala kot posebna vrednota, ustvarja nepregledno revščino. Smrti, ki so posledica obsodb v kazenskih postopkih, so prav zanemarljive (seveda povsem nesprejemljive) v primeri s smrtmi zaradi uboštva. Sem spada marsikaj, od prave lakote do bolezni, katerih zdravljenje je predvideno samo za premožne.

Trgovanje s človekovimi pravicami, ki ga omenja Hammarberg, pa pomeni tudi to, da ima človeško življenje danes neko vrednost, jutri pa prav nobene, če je nasprotna ponudba dovolj privlačna. Dokler bo Evropa mižala pred mnogimi smrtmi, ki jih povzročajo njene članice, ali enako pred tistimi, ki se dogajajo kjerkoli dlje, toliko časa je veselje nad odpravo smrtne kazni le znak precejšnje hinavščine in pretvarjanja, kako human svet naj bi ustvarjali bolj kulturni narodi.