"Pohiti," sem rekla Salehu, ko je že kazalo, da bo terensko vozilo obtičalo med kamenjem in kotanjami sredi poti. Bila sva samotna popotnika, sama daleč naokrog v pokrajini, kjer že šest let ni bilo dežja. Zadnji zaselki revnih kmetov, ki jih je dolgotrajna suša pahnila na rob preživetja, so bili daleč za nama in tudi rafalov, ki so se prej kdaj pa kdaj v oddaljenosti zarezali v tišino, ni bilo več slišati. Vse je bilo rjavo. Pesek, kamenje, redko grmičevje, granitne skale, prah na avtu, puščava.

"Ne skrbi," se je zarežal med brki, "nikamor ti ne bodo ušli."

Še ena luknja, še en kamen … Potem so se pokazali beli šotori, kakršne povsod po svetu postavlja UNHCR, še več pa okroglih, značilnih somalskih tukulov, narejenih iz vejevja in nanj obešenih cunj, plastike in ponošenih oblačil. Od daleč je bil prizor očarljiv, kot gobe nežnih barv v puščavskem pesku, od blizu pretresljiv, skoraj grozljiv.

Luknja v žičnati ograji

Ali Adeh ne obiskujejo novinarji in poročevalci, še manj politiki in igralci, ki se v begunska taborišča običajno pripeljejo s helikopterji, z njimi pa snemalci. Trinajst tisoč beguncev, odrezanih od sveta, je docela odvisnih od pomoči.

Taborišče je bilo najprej zatočišče za manjše število ljudi, ki so leta 1991, po padcu režima diktatorja Mohameda Siada Barreja, ko so oblast prevzele islamistične milice in so se vrstili krvavi nemiri, pribežali iz Somalije po dolgi, včasih več mesecev trajajoči poti. Izčrpani, lačni, mnogi tudi bolni in poškodovani, so prišli v upanju, da se bodo nekega dne vrnili. Tega dne nikoli ni bilo. Somalija je vse bolj nemirna, islamisti so oznanili sveto vojno pod vodstvom Al Kaide, prehodna vlada Šarifa Šejka Ahmeda je trhla in se maje, ves Afriški rog pretresa džihad in uporniška skupina Al Šabab napoveduje bližnjo ustanovitev islamske države. Kam? Kam iz begunskega taborišča, kam po prihodnost?

Otroci, ki so jih starši prinesli v naročju ali so se tukaj rodili, so medtem odrasli, ne da bi poznali kaj več kot le ozek svet sredi šotorov in zasilnih bivališč. Njihovi starši so tu izgubili mladost, starejši pomrli. Vsak nov pokol v Mogadišu pa naplavlja nove valove beguncev in zgodba se ponovi. Spet prihajajo otroci s prizori vojne in pokolov pred očmi, spet prihajajo odrasli, ki so v nemirih izgubili domove in koga od svojih ljudi. Vsa Afrika pravzaprav krvavi, vsepovsod so reke beguncev, nemoč. Ali Adeh deli usodo vseh begunskih taborišč.

"Danes bodo veseli," je rekel Saleh. "Poglej, delijo jim hrano."

Ob žičnati ograji se je vila dolga vrsta mršavih teles moških in žensk. Nekateri so se oklepali ograje, kakšna od žensk je sedla na tla ali počepnila. Dolgo so čakali, potem se je vrsta le premaknila in počasi, zelo počasi pomikala naprej, do luknje v ograji, tik ob tleh, kjer je bila odprtina ravno prav velika, da bi se skoznjo splazil maček ali pes. Deset ali petnajst metrov naprej je bila reža v ograji drugačna. Vse dni v mesecu je zaprta z lesenim varovalom, enkrat samkrat ga dvignejo in režo odprejo. To je takrat, ko se odvija glavno dejanje v vsem mesecu - ko delijo hrano. Skozi eno odprtino dobijo sojo in proso, skozi drugo koruzo. Malo naprej dobijo olje, še malo naprej pa kos mila, nekaj malega soli in še manj sladkorja. V Ali Adehu ljudje ne dobijo hrane vsak dan, ne postavljajo se v vrsto s posodicami za svoj dnevni obrok in nimajo skupnega kotla. Enkrat na mesec družina dobi zalogo, potem pa si jo razporedi.

Prizori so bili pretresljivi. Na eni strani ograje so v pesku klečali tisti, ki so hrano delili, na drugi strani so bili tisti, ki so v dolgi vrsti čakali, da jo bodo dobili. Nič pogovarjanja, nič besed. Roka in vrečka v odprtini, na drugi strani merica in rutinski gibi: ena, dve, tri in tako naprej, odvisno od tega, koliko je članov v družini. Oči enih in drugih pa so božale kupe soje, koruze in prosa, po katerih so lezli ščurki in prav tako imeli svoj dan.

"Hrane je malo in deliti jo moramo po pameti. Toliko članov družine - toliko hrane. Natančno preračunano, nič več," mi je pozneje rekla Kathryn Mahoney, Američanka, predstavnica visokega komisariata za begunce, UNHCR.

Dr. Jean Bosco Hulute, zdravnik, ki skrbi za prehrano teh ljudi, pred tem pa je deloval med begunci v vzhodnem Čadu in Darfurju, je pripovedoval, da taborišče bije večno bitko s podhranjenostjo. "Toda to z žitaricami in stročnicami še nekako gre, čeprav bi jih potrebovali več. Svetovni program za prehrano nekako že poskrbi in hrana, ki jo delimo zdaj, je darilo Savdske Arabije. Že mesece pa ljudje niso videli zelenjave in sadja, primanjkuje vode in hrana je enolična. Beguncev je vsak dan več, ves Afriški rog je prizadela suša, lakota grozi Etiopiji, Keniji, Somaliji, Džibutiju, Eritreji. Tu okrog ne raste nič, popolnoma nič, ljudje so lačni in otroci bi radi kdaj pojedli kak priboljšek. Tega tukaj ni. Tu je samo boj za preživetje in srečo imajo, če ne zbolijo. V ambulanti imam dve tehtnici. Ko stopijo nanjo, največ povesta."

Potrebovali bi tri tisoč šotorov

Kathryn je rekla, da v vrsti za hrano stoji samo glava družine. Ženske ob ograji so bile vdove. "Njihove usode so tragične. Nekatere so izgubile svoje moške že v Mogadišu, ko so bili žrtve bombnih napadov in pokolov, nekatere v Adenskem zalivu."

Ali Adeh je od somalskega Mogadiša najbolj oddaljeno taborišče, najdlje je treba hoditi in najdlje se je treba prebijati skozi nevarnosti, ima pa prednost pred drugimi: od tu je najkrajša pot čez morsko ožino Bab el Mandeb v Jemen.

"Za nekatere je Ali Adeh samo začasno pribežališče in začasni postanek. Ves čas gojijo željo, ki jih spremlja vse od Mogadiša, da bi pobegnili v boljše življenje, na drugo stran, kjer mislijo, da je zanje raj. Velikokrat se zgodi, da gre najprej moški, čez čas, ko naj bi zbral denar, pa bi mu sledila družina. Čakajo v taborišču in upajo, da se bo kmalu oglasil, ko pa glasu le ni in ni, se izkaže, da je utonil v morju ali kako drugače umrl. Ne naplavlja samo Sredozemsko morje črnih trupel, naplavlja jih tudi Adenski zaliv," je s trpkim glasom pripovedovala Kathryn.

Po ocenah UNHCR je Adenski zaliv leta 2007 poskušalo prečkati 29.500 somalskih beguncev, leta 2008 že 50.000 in med njimi jih vsaj tisoč ni doseglo obale. Lani, ko je bilo za Somalijo še bolj krvavo leto in je bilo razseljenih že milijon in pol ljudi, se je po morju v Jemen podalo vsaj 65.000 beguncev. Po nepopolnih podatkih in oceni jih najmanj 500 ni doseglo obale.

Tak je konec nekaterih poti in tak konec upanja, ki jih je ves čas gnalo naprej. "V Ali Adehu imamo 53 beguncev, ki jih je izčrpane in na koncu moči iz morja potegnila ameriška vojaška ladja. Njihov prenapolnjeni čoln se je prepolovil in ne bi se rešili. Adenski zaliv je poln morskih psov in razdalja, da bi jo preplavali, prevelika."

"Jaz sem Mustafa Mohamed," je sam od sebe rekel deček, ki je pristopil k meni in sem mu prisodila devet ali deset let.

"Lepo," sem odgovorila. "Hodiš v šolo?"

"Hodim. Ko bom velik, bi bil rad pilot. Potem bi letel po zraku, zdaj samo hodim."

"Imaš mamo?"

"Imam."

"Očeta?"

"Nimam."

"Kaj se je zgodilo?"

"Ubili so ga. Tudi strica. Potem smo bežali. Zelo dolgo smo bežali."

Pogledala sem njegove noge in poškodovana stopala. "Rad bi imel kolo, da bi se vozil v šolo. Zdaj vedno hodim peš."

Stopila sem med okrogle domove, pokrite s plastiko, praznimi vrečami, ponvami, torbami, z vso ropotijo, ki so jo imeli, da jim veter ne bi odnesel še teh.

"Pridi, pridi," so me vabile ženske, ki so pogledovale. Vročina je bila neznosna in čutila sem kaplje potu, ki so mi polzele po obrazu. "Poleti, ko je bilo tu 56 stopinj, smo spali zunaj. Tudi zdaj veliko moških spi zunaj, ker je premalo prostora. Naše družine so velike in najprej je treba poskrbeti za otroke," so mi govorile.

Kathryn mi je pozneje rekla: "Hudo je. V tem trenutku bi potrebovali vsaj tri tisoč šotorov za družine z majhnimi otroki. Trudimo se, da bi jih dobili, toda potrebe afriških beguncev so velike, primanjkuje šotorov pa tudi drugih stvari. Še bolj pomembno je, da otrokom, ki si to zelo želijo, omogočimo nadaljnje šolanje. V Somaliji ga ne morejo nadaljevati, v Džibutiju je pouk v francoščini. Vsaj nekaj jih gre v Etiopijo, kjer je pouk v jeziku, ki so se ga učili doma, v angleščini. Veliko skrbi pa imamo tudi s tem, kako naj ti otroci zapolnijo dneve in kaj naj sploh počnejo, saj nimajo ne igrač ne televizije ne žog, računalnikov in vsega tistega, kar imajo njihovi vrstniki v svetu, kjer ni vojne, pomanjkanja, lakote in brezdomstva. A so prav tako otroci …"

"Pokaži, Amina!"

31-letni Mustafa Ahmed Ali, ki je bil v Mogadišu nekoč učitelj, je imel šotor.

"Imam sina, zdaj sem dobil še deklico. Pridite, pokazal vam jo bom," je povabil. Stopila sva v šotor, čist in urejen, da je dišalo. Na enem koncu je na tleh ležal dveletni deček, na drugem je spalo 25 dni staro bitjece, ki je v maminem trebuhu prepotovalo vso pot od Mogadiša. "Vse so mi pobili pred očmi. Mamo, očeta, štiri brate in dve sestri. Žena je na srečo prav takrat s sinom odšla k svoji sestri. Padel sem na tla v mlako krvi in mislili so, da sem mrtev. Pogledali so, če je v bližini še kdo živ, potem so odšli. Ko ni bilo slišati nobenih korakov več in se je streljanje umirilo, sem se dvignil izpod trupel in poiskal ženo ter sina. Pobrali smo, kar se je v naglici dalo, in skupaj z mnogimi bežali iz mesta. Ko smo prišli v Ali Adeh, je žena čez teden dni rodila."

Bil je ponosen oče in z dlanjo je pogladil oba otroka. "Pri 185 centimetrih tehtam 52 kilogramov. Vsi smo lačni, vsi, ki smo v tem taborišču. Vsako minuto, 24 ur na dan, vsak dan. Skrbi me, kako se bosta razvijala moja otroka in kaj bo z njima. V Mogadišu še dolgo ne bo miru. Ne moremo se vrniti."

Badal Abdi Husein, dvajsetletni fant, ki je bežal, ko je bil še v srednji šoli, je imel drugačno zgodbo. "Zdaj sem že štiri leta tu, brez možnosti, da bi šolanje nadaljeval, službe ne bom dobil, nazaj v Mogadiš ne morem. Rad bi si ustvaril družino in se poročil. Kako? Kot begunec, odvisen od hrane, ki jo dobim? Ljudje smo, ne živina, ki ji daš hrano in vodo in je mir. Tako brezizhodno se mi zdi …"

Približali so se zvedavi otroci in čisto od blizu hoteli videti fotoaparat. Nekateri, ki so v sebi še nosili strahove, so se tudi bali, da ne bo kaj skočilo ven in jih ubilo.

"Pokaži, Amina," je nekaj žensk prigovarjalo deklici, ki je stala med njimi.

Amina je bila pravzaprav srečen otrok, čeprav prav toliko tudi nesrečen. Ko je bila v džamiji, se je zgodil samomorilski bombni napad in dobila je grde rane. V Mogadišu ni bilo nikogar, ki bi ji nudil pomoč. Ranjena, vsa krvava, se je skupaj z družino rešila iz mesta. "Pokaži, Amina," so ji govorili. Potem je prišla mama. Prijela je njeno majico in jo dvignila, da se je pokazala grdo zaraščena brazgotina, divje meso, ki ji je iznakazilo otroško telo.

Mimo je prišla tudi Fatima, še ne petnajstletno dekle, lepotica, z deklico v naročju, ki ne bo nikoli poznala očeta in tudi Fatima ne bo vedela, kdo je. Ko še ni dopolnila trinajst let, jo je zajela teroristična skupina in jo držala v ujetništvu, da jim je služila in da so delali z njo, kar so hoteli. Ko so jo izpustili, je pobegnila iz Mogadiša in na poti rodila. Fatima se oblači kot zrela ženska, a ima obraz, ki je še vedno otroški. Le smehlja se drugače in tudi oči imajo odrasel pogled.

Začelo je pihati in veter je zamajal tukule. Saleh me je priganjal: "Pohiti, do večera morava priti do asfalta."

K vragu … Prav zdaj, ko je Ajan pripravljala ogenj in me povabila, da počakam na njene jedi …

V avtu je prevajal poročila v somalščini: "V Mogadišu je danes prišlo do novih spopadov …"

Ali Adeh bo kmalu potreboval več šotorov in hrane.