Čeravno poudarja, da je ideja za komad zrasla v glavi tekstopisca Leona Oblaka, in čeravno je v vokalno-inštrumentalni glasbi poveličevanje komponistov nemalokrat pretirano, se kot avtor tega prelomnega hibrida šteje Marino Legović. Prelomen je tudi zanj, saj je to pri 52 letih Legovičev prvi izlet v narodno-zabavne vode. "Te glasbe se spominjam bolj iz otroštva, saj jo je rad poslušal moj oče, ki je bil zaposlen pri avtoprevozniškem podjetju Slavnik iz Kopra in jo je vedno poslušal zjutraj, ko je odhajal na delo, očitno mi je ostala nekje v podzavesti," pravi. Legovičeva preteklost je vezana na pop vode.

Kot letnik 1958 spada v nekakšno generacijsko luknjo, saj je večina njegovih glasbeniških kolegov z Obale bodisi starejših ali pa mlajših od njega. Potem ko je v osnovni šoli začel igrati klavir, je leta 1974 začel igrati klaviature pri zasedbi Apeiron (aka Prazačetek), s katerimi je preigraval za tiste čase značilen pop repertoar (Animals, Beatles itd). Nato se je družil z nekim italijanskim pevcem in z njim nastopal po obalnih barih, zatem je konec sedemdesetih let ustvaril zasedbo Magma, osemčlansko ekipo, ki se je po zabaviščih udinjala z domislicami, kot je bila na primer funky priredba Bethovnove V. simfonije. Sredi osemdesetih let je z Danilom Kocijančičem, nekdanjim kameleonom, sestavil Bazar, v tej zasedbi je tudi začel pisati avtorsko glasbo. Za trofejno zasedbo, večkratno zmagovalko MMS, ki je v tistih časih prodajala po 25.000 nosilcev zvoka, je na primer prispeval sentiš Zate. V vseh naštetih bendih je bil tudi klaviaturist, tako tudi v času Graffitov, uspešnega šov benda, s katerim je konec osemdesetih let, torej po Bazarju, nastopal po alpskih zimskošportnih centrih in s priredbami Pink Floydov zabaval občinstvo v ciljnih arenah svetovnega pokala v smučanju v Kitzbühelu, Soldnu ali St. Antonu. "Za kakih 30.000 ljudi smo igrali med obema tekoma," pripoveduje Legovič. A vse to je bila predpriprava na kompozitorsko kariero. Leta 1996 je na MMS zmagal s komadom Lahko noč, Piran, ki ga je zapela Anika Horvat, vendar pa živega igranja še vedno ni opustil. Konec devetdesetih let je sodeloval s skupino Karamela, ki je bila takrat spremljevalni bend Josipe Lisac. V tem času se je z Danilom Kocijančičem ter Dragom Mislejem - Mefom združil v produkcijski trio, ki je v zadnjih 15 letih zagrešil nekaj razmeroma uspešnih pop projektov. Medtem ko Mef piše tekste, Kocijančič pa glasbo, Legovič aranžira. Dokaj tipično za klaviaturiste, ki so vedno kazali nekaj več smisla za tehnološki napredek od drugih muzikantov, je bil namreč tudi Legovič računalniško pismen razmeroma zgodaj. "Za Tinkarino ploščo sem večino inštrumentov odigral sam v studiu oziroma sprogramiral na računalnik, razen morda kakšne kitare, ki pa jo je vedno treba odigrati v živo. Da komad zazveni, kot je treba, po pravilu potrebujem kakšnih pet dni, morda teden dni dela, kar pomeni, da za en album delam deset tednov. Nimam urnika. Ko sem pri volji, se ne ustavljam," opisuje svoj način dela, pri čemer ni odveč omeniti, da je leta 1993 prenehal biti verižni kadilec. Poleg sodelovanja s Horvatovo in Kovačevo je bil Legovič do zdaj prepoznaven še po sodelovanju z Laro Baruco, Alyo, Ylenio Zobec, Moniko Pučelj, Polono Furlan. V glavnem torej s pevkami, čeravno je posnel tudi solo ploščo Matjaža Jelena, pevca skupine Šank Rock. "Poleg Zate, ki je neke vrste zimzelnček, je bil moj do zdaj najbolj uspešen komad vsekakor Lahko noč, Piran," Legovič ocenjuje svoj predemovski učinek. Za Narodnozabavni rock priznava, da je bil komad napisan namensko za festival, kar je za Emo značilno in kar je morda tudi njena največja tegoba. Čeravno bi kdo pomislil drugače, je zmagovalka letošnje Eme najprej obstajala kot besedilo, glasbo je pa Legovič napisal naknadno: "Od leta 2000 dalje delam striktno na najprej napisano besedilo. Če bi delal najprej melodije, bi se začel ponavljati, zato sem obrnil način. Vzamem torej tekst in poskušam v besedah prepoznati njihov lasten ritem. Ko ga ugotovim, zadeva razmeroma hitro steče."

Na tak način je bil realiziran tudi NZR. Poleg Oblakovega teksta je bil, še preden je Legovič stuhtal glasbo, že določen tudi Ansambel Roka Žlindre, medtem ko so Kalamare kot soizvajalce poiskali po tistem, ko je bil komad že napisan. Prva ideja je bil menda Omar Naber, ki je pa sodelovanje zavrnil. "Ne zdi se mi pošteno, da je Naber izjavil, da je bil najprej on povabljen kot soizvajalec in da je odklonil, ker je nad tem komadom. V takih primerih se to ne izjavlja," meni Legovič. Priznava pa, da mu glasba, ki mu je vendarle prinesla največji življenjski uspeh, ni tako blizu kot pesem Tudi fantje jočejo, ki jo je za letošnje evrovizijsko tekmovanje napisal kot vabljeni kompozitor in je torej kot tak njegov osnovni izbor oziroma glasbeniška izjava. "V bistvu sem bil v začetku pri pisanju v nekem krču, potem sem si pa rekel, naj se sprostim, in sem ujel osnovno nit komada, ki je to uvodno večglasje, ki ponazarja eho gora. Mislim, da bom imel od zdaj naprej manj odpora do pisanja take glasbe."

Ob vsem skupaj je treba poudariti, da je bil letošnji televoting prvič izveden tako, da se je s posamezne številke dalo klicati samo enkrat. Tudi zato je uspeh NZR najbolj realen kazalec interesa, saj je od približno 35.000 klicev pobrala domala polovico. Po skrbni evidenci Miše Molk, gonilne sile prireditve Ema, je v devetdesetih število skupnih klicev z začetnih 19.000 zraslo na 50.000, leta 2002 je sesutje sistema povzročilo 91.000 klicev, medtem ko je bil rekord dosežen leta 2005, ko so našteli 125.000 klicev. Za primerjavo povejmo, da je leta 2006 138.000 klicev prejel samo zmagovalec resničnostnega šova Bar.