Čeprav ljudem pod psevdonimi ni povsem verjeti, pa bi lahko našli vzporednico njihovim trditvam v izpričanih primerih pritiska na tiskane medije. Toliko o liberalizmu, ki se vedno znova, če ga vzamemo zares, tj. v duhu njegovega izročila, izkaže za utopijo. "Svoboda kot princip ni uporabna v obstoječem stanju stvari, pred časom, ko se bo človeštvo lahko boljšalo skozi svobodno in enakopravno diskusijo," beremo v delu O svobodi izpod peresa J. S. Milla.
Silna energija, ki se je zbrala okoli primera in širših okoliščin smrti Saše Baričeviča, se pravzaprav sproža v populusu (ljudstvu) po dolgem in počez. Seveda ima še mnoge druge vzvode: občutek prikrajšanosti zaradi ekonomskih razmer, obče nezaupanje v vodstvene strukture nasploh in razvrednotenje življenja. V spletnem komuniciranju se odpor izraža pretežno s pogromom, v katerem lahko mestoma prepoznamo kakšen resnični revolucionarni žar. Na drugi strani tega vrenja se oglašajo vpleteni v afero, ki so začasno ali trajneje na bolj majavem položaju moči. Več kot o dejstvih, nekaterih legitimnih sumih in spornih okoliščinah je govora o zadevah, ki se primera v njegovih političnih konotacijah tičejo prav malo ali nič. Če se na forumih največ razpravlja o "hermafroditizmu", homoseksualnosti, manj konvencionalnih družinskih oblikah in prstanih pa uhanih (zoosadizem je tam bolj stvar neokusnih šal kot izmenjave informacij in mnenj), pa ministrica Katarina Kresal in odvetnik Miro Senica, ki sta se znašla v fokusu tragedije, menita, da se afera konstruira zaradi njunega (bogatega in vplivnega) partnerstva in (njenega) spola.
Spol in seksualnost
Odmik od osrednjega problema nelegalne uporabe položaja v obravnavanem primeru v plebsu in eliti poteka na tako rekoč enak način. Ton javnim diskusijam in izjavam dajejo spol, seksualnost, partnerstva v zasebnosti ali intimnosti in bogastvo. Pa vendar so mehanizmi, ki botrujejo izgubljanju v tukaj povsem obstranskih temah, gotovo različni. Če na grobo orišemo shemo: del ogrožene elite deluje v interesu ohranjanja lastnega statusa in šele z razvojem dogodkov osebni interes združi z domnevnim strankarskim in vladnim. Pri tem uporablja spin sredstva oziroma deluje po nasvetih svetovalk in svetovalcev za odnose z javnostmi. "Izgubljanje" v marginalnih zadevah, odmikanje od stvari same oziroma premeščanje problema je povsem zavestno in strateško. Izza plebsovih spletnih izpovedi sentimentov, mnenj in informacij pa niso tako koristoljubni osebni interesi, saj so tu možnosti in situacije drugačne. Komentarji so zaznamovani z levo in "levo", predvsem pa desno politično ideologijo, pa ideologijo spolov in seksualnosti; slednja večinoma obvladuje desni spekter in je konservativna ali reakcionarna.
Kot indikativno zanimivost naj izpostavimo, da družbeno konservativno obarvane izjave in tirade v večji meri tematizirajo razredno problematiko, posredno povezano z afero. To dejstvo pač težko pripišemo spin veščinam, čeprav tudi te nekaterim internetnim anonimnežem niso tuje. Umanjkanje senzibilnosti za očitno krivične načine distribucije bogastva v družbi na levi strani virtualnega plebsa je lahko umljivo. Afera se je namreč zgodila pretežno v okviru kapitalske naveze t. i. levice, oglašajo pa se zlasti njeni zagovorniki in zagovornice, očitno pa ne tudi manj pristranski levičarski intelektualci in intelektualke.
Zainteresiranost ljudi, ki se oglašajo po spletu, je nedvomno manj ozaveščena in strateška kot v primeru medijskega govora elite. Povsem čustveno nabita pa postane na področju spola in seksualnosti. V gnevu zoper transseksualnost Saše Baričeviča se je razvila cela virtualna "teorija", ki povezuje ta fenomen s homoseksualnostjo in nato še z nelegalnimi spolnimi praksami. Kljub iracionalnosti teh trditev pa jim je možno najti zgled v statističnem in birokratskem diskurzu, ki izključuje transspolne ljudi; tudi medicinska norma spregleduje, da bi bilo morda potrebno spolni dimorfizem zmehčati; na primer, po statističnih podatkih iz ZDA (pri nas jih očitno nimamo) je število ljudi, ki se rodijo tako z ženskimi kot moškimi biološkimi značilnostmi (intersex), vredno upoštevanja. Njihova pogosta življenjska nesreča ne izhaja iz same pojavnosti, fizisa, temveč spričo družbenih norm spola; zaradi slednjih se te biološko zaznamovane transspolne osebe patologizira in se jih želi operativno in hormonsko "popravljati", tudi če tega sami ne želijo.
Razlage človeških zadev so praviloma omejene, čeprav so videti še tako univerzalno resnične in naravne, kot so z laične perspektive na primer pojavnosti "moških" in "žensk". Zamejenost pogleda velja enako za spletne špekulacije o spolu, spolnosti in intimnem partnerstvu v našem primeru kot za znanosti, ki jim pravimo "mehke". Antropologija in feministična teorija sta zato prispevala k raziskovalnim metodologijam z uveljavljanjem različnih konceptov in metod, ki osvetlijo perspektivo spoznavajoče osebe. S tem ko se v raziskovanje vključi analiza položaja raziskovalke ali raziskovalca v družbenem in kulturnem okolju ter v polju vednosti, je razviden razlagalni domet, ki ga ima, in vpliv na raziskovalne rezultate, ne glede na to, ali so ti kvantitativnega ali kvalitativnega značaja. Običajno pa se feministične teoretičarke, antropologi in antropologinje kar sami pozicionirajo in zavestno ter odkrito posredujejo delne, ne pa nemožne univerzalne resnice.
Elitaška folklora
Če želimo razumeti, kaj pomenijo manjši in večji izbruhi na internetu v konstrukciji dogajanja in okoliščin primera Saše Baričeviča, je manj ustrezno kazati na pregovorno slovensko nevoščljivost in škodoželjnost, ki da sta si tokrat za tarčo vzeli par Kresal - Senica. V skladu z zgoraj navedenim načelom raziskovanja si je pač smotrneje ogledati družbene in kulturne pogoje govorcev in govork.
Slabe ali nezadostne možnosti življenja, bedne perspektive so mnogo bolj določujoče tako glede vsebine kot tona sporočanja. Hkrati je neumestno kulpabilizirati virtualni plebs in ljudsko izražanje odpora in gneva nad afero, saj bi ultimativni predmet obravnave moral biti konec koncev vpleten na položajih (pretekle in sedanje) oblasti. Če raziskava izostane in bo zdaj še živa primerjava med možnostmi "navadnega" državljana Stanislava Megliča in elite, ki se je omrežila okoli Saše Baričeviča, počasi potisnjena v ljudsko nezavedno, bo to za državo dolgoročno destruktivno. Pozaba in privolitev v izzvenevanje še ene, tokrat kar najbolj kompleksne in transparentne afere pomeni, da se že spet razumemo kot tisti, ki prava nimamo (smo brezpravni!), a nas bo pravo zaradi polnjenja državne blagajne vse tesneje držalo v svojih kleščah. Da pa ima elita pravo v svojih rokah in je to potemtakem ne more držati za ovratnik, priča razvoj primera Baričevič s konsolidacijo LDS in pasivnostjo vlade. Simptom na osebni ravni, ki pokaže na vse močnejšo družbeno patologijo: izraza pravna država in demokracija iz ust vpletenih v afero sta slišati vsak trenutek bolj zlorabljeno. Tako sta že kontaminirana, da ju te dni človek, če kaj da na smotrnost svoje govorice, rajši ne uporabi. Še hujši simptom: ko neposredno ali posredno v afero vpleteni politik ali političarka izreče "pravna država" in "demokracija", imamo občutek, da pove več o sebi kot o družbi. In kaj pove? Da je lažniva, zavajajoča in zaupanja nevredna oseba, ki nas ima za bebce in bebke. Brbljanje o vladavini prava in demokratičnosti, ki da se goji, je kaplja čez rob v žalitvah inteligence. Prej je bilo sicer videti, da so te dosegle klimaks z ludističnimi skeči - izjavami vpletenih o samih golih naključjih.
Protiargument, da je afera Baričevič z vidika gospodarskih in drugih sistemskih težav, ki jih ima Slovenija, minornega pomena, po moji presoji prav tako sodi v register zastranitve problematike, ki jo je do dejanske krutosti nazorno razprl obravnavani primer. Nasprotno, gotovo je zloraba kapitalske in politične moči ter sprega med njima v samem jedru širših družbenih problemov. Tu ni kaj razpravljati, elitaška folklora, ki je bila na delu in je botrovala aferi, je zakuhala in zakuhava velike družbene nestabilnosti. Premočrtno razčiščevanje bi bilo lahko akt vsaj delnega ozdravljenja, precedenčni primer, ki bi se ga dalo aplicirati tudi na druge, še vedno nerešene afere te in prejšnje oblasti, ki so spodjedale in spodjedajo gospodarske kapacitete in splošni razvoj. Je pa še en močan argument za pogumno in politično odgovorno ravnanje z "afero bulmastifi", ki ni brez gospodarskega dometa. Vsakemu, ki je na ta ali oni način prišel v stik z internim marketingom ali pa zgolj razmišlja s trezno glavo in občutkom za ljudi, je jasno, da smo najbolj storilni in ustvarjalni tedaj, ko vidimo v prihodnost, ki je nekaj vredna. Demoraliziranost je še hujši problem kot ekonomska stiska. Medijske komentarje Spomenke Hribar, Suzane Tratnik, Renate Salecl in Gorazda Suhadolnika o etičnem podnju v državi in moralni neodgovornosti vladajočih je gotovo treba razumeti (tudi) s te perspektive.
Vladni ples v temi primera Baričevič je videti kot učinek koalicijskega sporazuma o nepodpiranju interpelacij in razrešitev ministrov in ministric. Ampak kaj storiti, če kršitve etičnega kodeksa ministrov in državnih sekretarjev sovpadejo z očitki v interpelacijah? Čeprav je v nazivu kodeksa neustrezno uporabljen samo generični moški spol, enako izpraševanje velja seveda prav tako za ministrico. Ženske v politiki res pogosto doletijo s spolom zaznamovane insinuacije in "stekleni stropi". Vendar se nevidno zaustavljanje kariere v primeru notranje ministrice nikakor ni zgodilo, ravno obratno. Nekaterih insinuacij na podlagi spola je bila gotovo deležna, enako kot vse ženske političarke. Kar pa ne pomeni, da bi ona ali katerakoli druga v zameno morala dobiti bonuse tolerance v primeru zlorab položaja; še posebej ne, če gre za tako močne indice klientelizma, kot jih razbiramo v aferi Baričevič. Tudi razočaranje nad ministrico ne bi smelo biti večje, kot je pri moških ministrih, ki so se po lastni krivdi zapletli v nelegitimna ali nelegalna dejanja in situacijske povezave. Ustrezna kvota žensk v politiki je potrebna zaradi uveljavljanja načela enakih možnosti spolov, ne pa, ker bi bile ženske boljše, bolj etične in podobno. Že res, da je v tradicionalni socializaciji med normami "ženskosti" tudi občutljivost za medčloveške odnose, a to nikakor ni pravilo niti ne nekaj, kar bi bilo upravičeno promovirati, ko se govori o aktivni politični participaciji žensk.
Očitno v pozicijski politiki prevladuje mišljenje, da se bo vse sesulo, če se bo vlada resno lotila delati red v lastnih vrstah; v skladu s tem je tudi strategija motoviljenja skozi mandat z nizkimi oziroma nikakršnimi etičnimi standardi. Žrtvovanje nekdanjega ministra Karla Erjavca enostavno ne zaleže za vse nazaj in naprej v mandatu. Jasno je, da levica izgublja vsebino in vlogo ravno zaradi svojih nojevskih potez. Kot je pred dvema letoma izjavil znani teoretik družbe in politolog Ernesto Laclau za grško publikacijo Intellectum (intervju je bil objavljen letos v Eurozinu): "Ko se levičarji ne borijo, bo sistem jasnih alternativ prišel z desne." Defenzivnost menda leve slovenske vlade v tej in drugih še vedno nerešenih aferah ima posledice, ki presegajo naslednje državnozborske volitve.
