Glas je tudi poglavitno delovno orodje, poanta in ključ performansa Splet okoliščin avtoric Irene Tomažin in v Berlinu živeče umetnice Joséphine Evrard. Dvorana Duše Počkaj v Cankarjevem domu je po "spletu okoliščin" postala popolnoma bela, sterilna zaslomba, ki jo je na levi prekinjala prosojna plastična zavesa, monotonost bele stene pa je razgibal papirnati niz. "White key" se je nadaljeval tudi v kostumu akterk, kar ju je nadvse učinkovito, a subtilno priličilo "okolju" in (morda) namigovalo na anonimnost tistega, ki molči.
Uvodni prizor, ki traja že, ko obiskovalci vstopajo v prostor, je izjava o enotnosti dveh fizičnih teles, dveh gibanj, ki se spajata, brez očitnega namena dominacije, brez očitne smeri ali vrhunca. Performerki sta telesi amorfne mase, v nekakšni neučlovečeni maniri se plazita po tleh, ena ob drugi in ena po drugi ter se nazadnje ločita, vstaneta shodita. Kljub fizični ločitvi v tišini, ki jo občasno prekinjajo zvočni posnetki njunega pogovora (ekshibicija dialoga, ki poteka medtem, ko se dotikata in objemata), ostajata eno, njune akcije nosijo zgolj blago individualno iniciativo. Vse do kratke in impulzivne zatemnitve luči, po kateri med njiju zareže glas.
Grleni, neartikulirani glasovi se postopoma prevešajo v melodijo, ta v petje in performerki nazadnje v glas-bi, ki jo ustvarjata, najdeta Besedo. Ta trenutek je odločilen tudi z vidika situacijske napetosti, saj pomeni preobrat v dramaturgiji; do tega trenutka je njun odnos zapisan enotnosti in kot tak nedefiniran. Dogajanje je dotlej nevznemirljivo, zataknjeno v nedistinktivnem, z uvedbo glasu pa se pospeši in zadobi - identiteto.
Sledi igra označevanja. Peformerki se s pretiranim govorjenjem, ki je prignano do komike, celo absurda, odzivata na dejanja (pri čemer je tu vloga Tomažinove poudarjena). Več besed kot se useda v njun vmesni prostor, manj se razumeta, bolj tuji sta si: "Listening to voices you don't understand." Igra eskalira v nevrotično izpoved Tomažinove, najbolj jasno v povedi "Če slišim svoj glas, potem na neki način obstajam, potem na neki način sem", ki jo Evrardova posname na diktafon in jo kasneje skupaj z diktafonom stlači v usta, tja, od koder naj bi se valila tudi njena identiteta. S slednjo nadvse domiselno in duhovito rešitvijo izvajalki svoja izvajanja dokončno poantirata.
Podobno kot v kritiki je tudi v vsakdanjem življenju težko najti prave besede in predvsem prave zadnje besede, ki bi zapovedale, da je nekaj nekaj, nekdo nekdo, da si ti ti in jaz jaz. Zadnji bo vedno le glas.