Slovenski bolniki so se že zdavnaj navadili, da jim v javnih zdravstvenih zavodih vzamejo voljo z dolgo čakalno dobo in jih v isti sapi razveselijo z možnostjo samoplačniškega pregleda pri istem zdravniku v njegovi popoldanski službi. Preskakovanje vrst je dolgoletna javna skrivnost. Zato je ob začetku javne razprave o novem zakonu minister za zdravje Borut Miklavčič napovedal, da se bodo morali zdravniki odločiti, ali bodo delali v javnem zdravstvu ali za samoplačnike. A tudi to se je tik pred zdajci spremenilo; popoldansko delo za samoplačnike, ki so mu nameravali z zakonom narediti konec, bo ostalo. Miklavčič se sklicuje na opozorila, da takšno omejevanje dela ne bi bilo ustavno.
V resnici imajo pravniki do tega različna stališča, vladna služba za zakonodajo pa je v svojih pripombah opozorila predvsem na to, da manjka utemeljitev za omejevanje dela pri zasebnikih. Ali na ministrstvu res mislijo, da prvotna namera ni bila utemeljena, ali pa se je vse spremenilo zaradi pritiskov lobijev, ki bi jim takšne omejitve odškrnile dobiček, ne moremo vedeti.
Zakon še naprej dopušča tudi podjemne pogodbe v javnih zavodih, ne da bi pred tem poskrbeli za standarde in normative dela zdravnikov v rednem delovnem času. Ta vprašanja so za vsakdan slovenskega zdravstva veliko pomembnejša od tega, ali naj zdravniška zbornica ohrani pooblastila za strokovni nadzor ali ne. Hude napake zbornice v primeru Nekrep so predvsem posledica načina vodenja zbornice v zadnjem času, izkoriščanje prepleta javnega in zasebnega v zdravstvu ter možnosti podjemnih pogodb pa ima sistemske razsežnosti.
Kako veliki so lahko kompromisi, ko se piše prihodnost zdravstva? V ZDA se je pokazalo, da lahko nabiranje dovolj širokega konsenza za spremembe spotoma izpridi dušo reforme. V vodo je na primer padel predlog državnega programa zdravstvenega zavarovanja, ki bi bil na voljo vsem Američanom in bi konkuriral tamkajšnjim zasebnim zavarovalnicam.
Slovensko zdravstvo je - v dobro državljanov - daleč od ameriškega. Miklavčičeva reforma je zato manj usodna, kot je Obamova za ZDA. Bo pa neokusno, če bodo reformatorji vztrajali pri striženju nekaterih pravic, kar obeta predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, medtem pa bo zakon o zdravstveni dejavnosti popustil interesom tistih, ki jim je denar precej ljubši od bolnikov. Še se spominjamo napovedi premierja Boruta Pahorja, ki je na začetku mandata napovedoval, da zdravstvena reforma prinaša boljšo dostopnost do zdravstvenih storitev. Tudi za njen novi fokus, finančno vzdržnost zdravstva, bo slabo, če bodo, namesto da bi politika urejala sporna dogajanja v zdravstvu, sporna dogajanja urejala politiko.