Komunikolog dr. Peter Lah s fakultete za informacijske študije razume aferaštvo kot premik v novinarskem tematiziranju stran od družbeno relevantnih vsebin k takim vsebinam, ki so nenavadne oziroma odstopajo od človekovih pričakovanj. "Te druge so praviloma manj relevantne, zato je rezultat tega pristopa, da je javnost osiromašena za vsebine, ki so pomembne in pripomorejo k rasti v človečnosti," pravi ter dodaja: "Niso pa vse senzacionalne zgodbe tudi plitve ali neokusne."
Tudi dr. Marko Milosavljevič z ljubljanske fakultete za družbene vede pravi, da je premislek o tem, kaj je pomembno in kaj ne, relativen. "Seveda so teme, kot sta brezposelnost in gospodarska kriza, pomembne, vendar pa ne vem, kdo bi želel živeti v družbi, v kateri bi bile vse vrednote in norme porušene in bi vladala popolna ignoranca moralnih in tudi zakonitih načel," pravi in razloži, da gre za načelo: če nekdo počne nekaj narobe, je na to treba opozoriti. Ob tem opozarja, da so velike afere velikokrat nastale zaradi majhnih stvari. "V aferi bulmastifi se je pri razmeroma banalnem primeru, ko je šlo na prvi pogled za primer domnevne korupcije pri vrnitvi treh psov, močneje oglasila javna frustracija ljudi zaradi pomanjkanja pravnih norm in enakopravnosti pred zakonom, kot bi se pri kaki po materialni plati veliko večji zadevi, kakršna je bila denimo privatizacija," navaja Milosavljevič.
Afere po definiciji pritegnejo pozornost ljudi, zato so odlično orodje za upravljanje javnega mnenja, opozarja dr. Lah. Ni pa prepričan, da so pri nas službe za odnose z javnostmi in komunikacijski strategi tako močni in spretni, da bi jih ustvarjali. Tudi dr. Milosavljevič pravi, da se stvari v javnosti redko pojavijo, ne da bi jih kdo "umestil v javnost". Vendar se ne skriva za vsako afero materialni ali politični interes, temveč včasih nastanejo tudi zaradi osebnih zamer ali nezadovoljstva, ali pa samo zato, ker nekoga moti, da se nekdo drug obnaša nemoralno, pojasnjuje dr. Milosavljevič.
Dr. Boris Vezjak z mariborske filozofske fakulteta ugotavlja, da kljub temu, da so Slovenijo preplavile kataklizmične napovedi, da tako "nizko moralno in politično še nismo padli" in da smo "izgubili vse moralne kompase, celo Boga", te ocene ne držijo. "Nič takšnega se ni zgodilo, razen kolektivne psihoze, ki se je aktivirala ob dovolj brutalni zgodbi," pravi dr. Vezjak. Pojasnjuje, da ta paranoja izhaja iz prepričanja o tem, da je "vse povezano". Vendar sam meni, da je to verjetje delno "rezultat vladajoče politike, ki ji ustreza obračun z liberalnimi strankami, in seveda Janševe opozicijske moči. Torej njihovih omrežij".
Za slovensko in vsako javnost bi bilo najbolje, pravi dr. Peter Lah, če bi se ukvarjala z vsem tistim, kar je pomembno, koristno in lepo. Kadar so relevantne zgodbe neprijetne in grde, pa je naloga urednika in novinarja, da presodita, kako se lotiti zadeve, da se bo javnost tudi iz neprijetne zgodbe čim več naučila. "Primer bulmastifov je lahko zgodba o deviantnem ravnanju lastnika in nevarnih psih, lahko pa je tudi zgodba o profesionalnem (ali ne) ravnanju državnih organov in politikov, o povezavah med vplivnimi pravniki in gospodarstveniki na eni ter politiki in državnimi ustanovami na drugi strani," pravi dr. Lah.
