Kocijan tako nadaljuje z Zgodnjimi leti in pesniškimi poskusi - Kersnik je "ostal le sopotnik" realističnega pesništva -, sledi pa pregled njegovega delovanja v osrednjem literarno-kulturnem dogajanju v Ljubljani. S Premikom v realizem nato osvetli pisateljev razvoj od poromantične slogovne usmeritve do svojevrstnega, a razvitega realizma z vrhom v Jari gospodi, kar ga uvršča med slovenske klasike. Nazadnje se avtor posveti Kersniku kot atipičnemu politiku, ki se je v prizadevanju za "slovensko stvar" znotraj Avstro-Ogrske trudil ohranjati ravnovesje med "elastiki" in radikalci znotraj liberalne stranke, obsežni pregled pa sklene poglavje Usihanje moči in postopen umik iz javnega življenja z omembo pisateljevega spopadanja z jetiko na koncu - in nas tako vrača na začetek.

Kocijanova odločitev, da monografijo uvede Kersnikova smrt, je tako seveda na svoj način učinkovita in v tem pogledu nenaključna. Tako kot sledeča poglavja je tudi prvo izdatno podprto z navedki, tokrat iz nekrologov in spominov Kersnikovih kolegov v vseh osrednjih slovenskih časnikih tistega časa. Da so primerno razčustvovani in hvalospevni in z druge (politično nasprotne) strani pikri, najbrž ni treba posebej povedati; Janko Kersnik za bralca nenadoma ni več le eden največjih slovenskih realistov in očetov slovenskega naroda, temveč "človek blagega srca", "plemeniti", "veleizobraženi" in "nad navadnim življenjem tako vzvišeni" "vzor moške lepote in prijaznosti" ter "realist v najboljšem pomenu besede", ki so mu prisojali prvo mesto v slovenski literaturi - in to še preden o pisatelju sploh kaj izve. Tudi podrobnejše branje vmesnih komentarjev avtorja monografije to podobo podkrepljuje: zapise Kersniku manj naklonjenih časnikov, na primer Doma in sveta, označi za "skopo in kar podcenjujoče" pisanje in ugotavlja, da so bili napisani "bolj po uredniški nuji kot iz resnične prizadetosti ter dobrega poznavanja umrlega in njegovega dela". Uvodno poglavje pa Kocijan zaključi z mislijo, da je mogoče ugotoviti, da Kersnikova podoba pomembnega pisatelja in načelnega ter strpnega politika, ki se je resnično zavzemal za reševanje perečih nacionalnih vprašanj in je bil daleč stran od politikov, ki so se s tem ukvarjali zaradi osebnih koristi, velja še danes in da nekatera njegova pripovedna dela niti z začetkom 21. stoletja niso bila potisnjena v pozabo.

Malo mitiziranja v slovenski literarni zgodovini po navadi že kar vnaprej pričakujemo in ne nazadnje, začetek knjige s smrtjo niti ni kaj novega ali zelo nenavadnega: pesnikova smrt je kaj podobno fascinirala Frana Albrehta in Matjaža Kmecla (ob Levstiku) in Mimi Malenšek (ob Prešernu). Delo Gregorja Kocijana, literarnega zgodovinarja in profesorja, ki se ukvarja zlasti s kratko pripovedno prozo 2. polovice 19. stoletja, pa tudi s poezijo (med drugim je izdal monografiji o Josipu Jurčiču in Francetu Prešernu) ter z raziskavami bralne kulture Slovencev, je izčrpen in natančen vsestranski popis pisateljevega udejstvovanja na različnih področjih, obenem pa zaobjema še številna pričevanja o pomembnih dejstvih iz Kersnikovega zasebnega življenja. Knjiga obenem zaokrožuje šest zvezkov Kersnikovega Zbranega dela, ki sta jih uredila Anton Ocvirk in France Bernik.

Kronološki pregled po fazah v življenju in delu Janka Kersnika dopolnjuje Sklepno poglavje, ki je sinhron in hkrati povzemajoč krajši pregled pisateljevega delovanja po različnih področjih: Kersnik je bil, denimo, tudi spoštovan notar, razumen gospodar in posestnik, pikolovski gledališki kritik, trikratni poslanec v deželnem zboru in sodelavec številnih časnikov (najpomembnejši je bil Ljubljanski zvon). Ob Kocijanovem pohvalno berljivem in enostavnem slogu bodo zadnje poglavje, ki prinaša tudi kratek pregled najpomembnejših književnih del, hvaležno pograbili tudi šolarji vseh stopenj.