Nato je nadaljevala: „Čez nekaj časa mi je „mamasan“ (tako imenujejo tiste ženske, ki nadzorujejo delo in zaposlene v bordelih in lokalih) rekla, naj grem delat v Malezijo, saj bi tam zaslužila precej več.“ Nedolgo po podpisu pogodbe se je Joy znašla v mestu Sandakan na vzhodu Malezije, dobre plače in boljših delovnih pogojev pa ni bilo od nikoder. „Najprej so me prisilili, da sem jemala droge. Nato sem morala „obdelati“ kakšnih 20 moških na dan. Če bi odklonila, so mi grozili, da bi me vrgli v ječo, kjer mi ne bi dali hrane.“ Njeni „delodajalci“ je niso pustili domov, na Filipine se je lahko vrnila šele, ko je njena babica za pomoč  vztrajno prosila filipinsko vlado. Šest tednov zatem se je mladenka s praznimi žepi in brez kakršnegakoli plačila vrnila nazaj v domovino.

Za pomoč je na voljo več organizacij

Brez denarja in z zlomljenim duhom se je Joy odločila, da bo zapustila spolno industrijo, na srečo ji je pomoč ponudila nevladna organizacija Renew Foundation, ki se ukvarja s pomočjo ženskam v stiski, zlasti nekdanjim prostitutkam in žrtvam trgovine z ljudmi. Fundacija ponuja zatočišče, hrano, pravno pomoč in pa izobraževalne programe, s katerimi skušajo ženskam pomagati pri njihovi vrnitvi k družinam in v skupnost. Ukvarjajo pa se tudi z otroškimi žrtvami spolne trgovine – na Filipinih naj bi bilo s prostitucijo povezanih med 60 in 100 tisoč otrok. „Večino otroških prostitutk najdejo na ruralnih območjih, nato pa jih odpeljejo na delo v mesta ali pa v tujino. Tam so seveda izpostavljene različnim spolnim boleznim, pa tudi fizičnemu in psihičnemu nasilju,“ je povedala predstavnica veje organizacije ZN, Minette Rimando.

Povpraševanje je veliko, ponudba še večja

Na Filipinih spolna industrija cveti zlasti zaradi eksotike željnih turistov, ki na sproščujoče počitnice prihajajo z vsega sveta. Svoje spolne fantazije hodijo tja potešit predvsem starejši moški, ki svojo „moč“ dobijo iz t.i. viagre, ki jo na uličnih vogalih prodajajo kot bonbone. Sicer v večini mestec ni božanskih plaž, a koga to briga, ko pa je na voljo toliko seksa in to za zelo malo denarja. „To so nebesa – dekleta so mlada, pivo je poceni, vreme je vedno toplo. Kaj od tega mi naj ne bi bilo všeč?“ je dejal Avstralec, ki je reden obiskovalec Filipinov. Nedaleč stran je ena od glavnih cest mesta, ob kateri se sprehajajo pomanjkljivo oblečene mladenke – manj kot imajo oblečeno, večje možnosti imajo, da bodo kaj zaslužile.

80 odstotkov "ozdravljenk" se ne vrne več k prostituciji

Direktor fundacije Paulo Fuller je ponosen na rezultate: „Več kot 80 odstotkov deklet, ki pride k nam po pomoč, se ne vrne več na cesto. Ko dobijo podporo, kakršno potrebujejo – stanovanje, hrano in zaposlitev, nimajo več razloga, da bi se vrnile nazaj v prejšnje življenje.“

Joy je v zavetišču že dva meseca, ne ve še, kdaj ga bo zapustila, a želi pred tem končati šolanje. „Ko bom odšla, upam, da bom dobila službo, da bom lahko preživljala sina. Delala bi v frizerskem ali pa kozmetičnem salonu,“ je z veseljem delila svoje sanje z novinarjem.