"Nisem prišel ravnateljevat, temveč delat"

Vzdušje umetniškega ansambla je tudi zaradi štiriletne prenove matičnega gledališča dodobra načeto, toda novi ravnatelj Bervar, ki je tokrat prvič obširneje spregovoril za javnost, je v zanosu. Prepričan je, da mu bo hišo uspelo postaviti na noge: »Nisem prišel ravnateljevat, temveč delat!«
Bervar prihaja s Celjskega, v Ljubljano se je preselil leta 2000 k bodoči soprogi in da bi dokončal študij glasbe. Glasba ga je vlekla kot zapriseženega pevca in menedžerja Ljubljanskih madrigalistov, pa tudi kot zborovodjo številnih pevskih zborov, med njimi mešanega pevskega zbora Zdravilišča Dobrna in A Cappella iz Petrovč. Leta 2001 so ga povabili na Društvo slovenskih skladateljev (DSS) in ga imenovali za generalnega sekretarja. Tri leta pozneje je sam dal pobudo za Slovenski glasbenoinformacijski center SIGIC, kjer je še istega leta ravno tako postal generalni sekretar. Glasbe sicer ni doštudiral, je pa končal ekonomijo, kar zdaj kot kulturni menedžer s pridom izkorišča.

Ena prvih vaših potez ob prihodu v ljubljansko Opero je bila, da ste zaposlili še enega tiskovnega predstavnika. Čemu se vam je zdelo to tako pomembno?

Pravijo sicer, da sva z Robertom Celestino dolgoletna prijatelja in da sem ga zato zaposlil, resnica pa je ta, da se poznava natanko dva meseca, odkar je prišel k meni prvič na razgovor za službo. Piarovska služba mora biti zelo profesionalna, kar je za javne kulturne zavode, kot so Opera, Filharmonija ali Cankarjev dom, izjemnega pomena, v zdajšnjem obdobju pa za našo hišo toliko bolj, saj iz razkropljenega stanja po vsej Ljubljani zdaj prihajamo v prenovljeno stavbo. Komunikacija mora biti strateško dogovorjena, kajti ena največjih težav te hiše je ravno ta, da ljudje niso komunicirali niti med sabo, in ne samo v odnosu do medijev, zainteresirane javnosti ali ministrstva. Ljudje morajo in si želijo izvedeti, kaj se dogaja z Opero.

Decembra lani smo pripravili srečanje vseh upokojencev ter zaposlenih in povedali so mi, da so se nazadnje tako sestali pred tridesetimi leti. V tistem tednu smo jih popeljali tudi na ogled po gradbišču. To je bil sploh prvi stik večine zaposlenih z investicijo in prostori, v katerih bodo delali. Ker nas torej čaka ogromno dela, se mi je zdelo pomembno, da pride še kdo, morda nekdo, ki ni obremenjen s prejšnjimi zgodbami, čeprav moram poudariti, da tudi z Natašo Jelič še vedno sodelujemo.

Kakšna je vaša vizija prihodnosti ustanove in kako ste si zamislili umetniško vodenje obeh ansamblov?

Zdajšnje stanje v hiši potrebuje ravnatelja, ki bo poslovni direktor. Na novo je treba domisliti in postaviti sistem, izdelati organigram ustanove ter reorganizirati delo na način, kot ga poznajo v drugih evropskih gledališčih, kar je velik zalogaj. Bistvo obstoja teh inštitucij je umetnost, naj bo operna ali baletna, toda da ta lahko zažari in pripelje do vrhuncev, mora v ozadju stati domišljena organizacija. Imeli bomo dvorano, ki jo bomo polnili z našimi dogodki, pa tudi z dogodki drugih organizatorjev, ki se zanjo že zanimajo. Kar se tiče umetniškega vodenja, sem si najprej omislil neformalna posvetovalna kolegija, tako za opero kot za balet, ki ga sestavljajo slovenski in tuji poznavalci. S tem zbiram ideje, kaj bi bilo najbolj primerno za to hišo. Na voljo je več kandidatov za umetniške vodje, toda tako pomembni odločitvi želim posvetiti več razmisleka. Umetniška vodja bosta imela zelo veliko dela, sam pa se bom trudil, da jima bom čim bolj v podporo.

O imenih torej še ne želite govoriti, pa vendarle, ali drži, da vas je Marko Letonja že zavrnil?

Ne, ni tako. Z dirigentom Letonjo sva se nekajkrat dobila in ni me zavrnil in sicer zato ne, ker, kot večkrat sam poudarja, nima časa za angažmaje doma, saj ga obveznosti v tujini vežejo še za nekaj let. Nisem se z njim dobil v tem smislu, da bi ga povabil kot umetniškega vodjo, res pa sem ga med drugim povabil, da bi ob odprtju hiše dirigiral novo opero Janija Goloba, a nima časa. Je pa zagotovo človek, o katerem velja razmišljati v prihodnosti. Kot dirigent je pri nas vedno dobrodošel.

Golobova opera še ni napisana. Bo dovolj časa za poglobljen študij celovečerne produkcije?

Delo je v sklepni fazi, do poletja bomo že imeli klavirski izvleček. Zamuda je odraz stanja v hiši in povsem se strinjam, da je treba predstave načrtovati veliko prej. Ko bosta določena umetniška vodja, bo prva stvar ta, da bomo sestavili program vsaj za dve, tri leta vnaprej. Vse, kar delamo ta hip, je samo gašenje požara.

Iz vršilca dolžnosti ravnatelja vas je ministrica Majda Širca pred mesecem in pol za dobo petih let imenovala na mesto ravnatelja. Ste kot generalni sekretar že dali odpoved pri DSS in SIGIC? Po mojih podatkih še ne.

Seveda, to sem storil s 1. novembrom 2009, ko sem v Operi postal vršilec dolžnosti ravnatelja, naprej pri DSS, pogodba pri SIGIC pa mi je potekla konec leta. Res pa so me skladatelji prosili za nadaljnjo pomoč, zato sem se dogovoril tudi s svetom Opere, da tam zastavljene projekte, v katere sem vložil ogromno energije, končam; do takrat bom z njimi sodeloval pogodbeno. Funkcija ravnatelja je na neki način prišla iznenada, kajti na ministrstvu so opravili številne pogovore, čisto na koncu tudi z mano, predvsem zato, ker so mnogi prepričani v moje naveze na ministrstvu (soproga je Sonja Kralj Bervar, sedanja vršilka dolžnosti generalne direktorice direktorata za kulturni razvoj in mednarodne zadeve, op. p.). Ko je bila žena še svetovalka za glasbo, nisem sprejel nobene funkcije, ki bi mi jo lahko očitali. Za člana sveta RTV Slovenija me je predlagalo DSS. Skratka, njen položaj me je kvečjemu oviral.

Menda ministrica že dvomi v svojo odločitev: zagnani ste bolj, kot je bilo pričakovati oziroma kot je nekaterim všeč. Pat pozicija do Opere je v bistvu ministrstvu vedno odgovarjala.

Kot generalni sekretar DSS in SIGIC sem vedno korektno in dobro sodeloval z MK in MOL ter z vsemi drugimi partnerji, in to zato, ker sem bil aktiven. Dostikrat se z mano kdo ni strinjal, ampak pogovori so potekali med nami in ne po medijih. Po mojem mnenju na ministrstvu ne veljam za kimavca, temveč za človeka, ki želi hiši, v kateri sem se znašel, samo dobro. Zelo dobro sodelujem tudi s svetom zavoda in s predsednikom Janezom Lotričem.

Bo ministrici všeč, če boste zamenjali sedanjega vršilca dolžnosti umetniškega vodje baleta Jašo Otrina?

Z ministrico sodelujem v redu. Kako so si prej predstavljali vodenje hiše ali kako so tekle navezave in pogovori, so stvari, ki jih kar odmislim. S preteklostjo se ne bom obremenjeval, zanima me le, kako bo delovala hiša naprej. Kar se tiče Otrina, z njim zelo dobro komunicirava, res pa ima on komunikacijske težave z baletnim ansamblom.

Celovečerni balet Samorog, ki ga boste poleti izvedli v koprodukciji s Festivalom Ljubljana, naj bi po prvih napovedih koreografiral zakonski par Otrin. To še drži?

Ne, Otrinova pri tem ne bosta sodelovala, postavitev smo zaupali makedonski koreografinji Risimi Risimkin.

Če se za hip pomudiva še pri investiciji: oder je potreben dodatne prenove, razpisa pa še sploh ni bilo. Se bo operna hiša dejansko odprla v jeseni?

Kot smo se dogovorili, bo odprtje novembra. Res smo imeli v teh dneh naporna pogajanja z izvajalcema Rudis in Wagner biro iz Nemčije, ravno časovna, kajti statični oder je treba predelati v pogreznega, sicer je hiša praktično nefunkcionalna. Tak oder so si zamislili že v začetku investicije, a so idejo pozneje umaknili, saj je bilo treba najprej zagotoviti dovolj sredstev za nujno potrebne vadbene prostore. Žal mi je, da se v fazi prenove niso odločili za dvig kupole, s tem bi izboljšali akustiko dvorane, prav tako niso povečali števila sedežev. S pogreznim odrom bomo reševali problematiko prostorskih omejitev, naknadno bomo rešili tudi problem akustike; v tem mesecu nas obiščejo strokovnjaki iz Beograda. Potrebovali bomo tudi novo tehnično službo, ki jo zahteva nova tehnologija. Vsekakor investicija ni bila zgrešena, naša naloga pa je, da v novo hišo pripeljemo res dobro produkcijo.

Leta 2012 praznujemo Wagnerjevo leto. Mariborska Opera že resno razmišlja o postavitvi njegove opere, pa vi?

To je zelo mogoče, toda ne bom obljubljal programa brez umetniškega vodje. Ne glede na to, da bo Maribor takrat evropska prestolnica kulture, bo leto 2012 tudi za nas izjemno pomembno v treh stvareh. Naša hiša bo praznovala 120-letnico. Drugi dogodek naj bi bila premiera opere Marija Kogoja Črne maske. Zadnje leto sem se na DSS uskladil z vsemi akterji te opere, dirigent Uroš Lajovic že pripravlja njeno revidirano različico, na oder pa bi jo postavili v koprodukciji z mariborsko Opero. Črne maske so želeli postaviti že leta 2007 in 2008, toda ideja je vsakič zvodenela. Tretja stvar v letu 2012 pa je seveda želja, da bi pripravili tudi kakšen projekt v zvezi z Wagnerjem. Z ljubljanskim wagnerjanskim društvom smo že navezali stike, na pogovore bomo povabili tudi možne koproducente in o tem se je treba pogovarjati že zdaj. Dela imamo ogromno. V najkrajšem času moramo vzpostaviti sistem poslovne odličnosti. Razmerje, da gre kar 90 odstotkov denarja za materialne stroške in plače ter le 10 odstotkov za program, je zame neprimerno.

Veliko preveč denarja torej porabite za plače, tudi na račun nefleksibilnosti zaposlovanja. Če rečem, da polovica ansambla ta hip sedi doma na rednih plačah, ne pretiravam. Kako boste uredili problematiko zaposlenih za nedoločen čas? Kako boste omogočili mladim vstop na velik oder?

To je zagotovo eden od problemov opere, pravzaprav je to problem vseh operno-baletnih hiš. V marcu bomo organizirali okrogle mize na temo baleta, prilagodili se bomo tudi pripravljajočemu se novemu zakonu o javnih zavodih, ki bo bolje uredil razmerja – od zaposlovanja do upokojevanja, seveda v dogovoru s sindikati. Te spremembe verjetno vsem ne bodo všeč, so pa nujne. Kar se tiče mladih, smo se že dogovorili, da bodo odslej pri naših predstavah redno sodelovali mladi asistenti, imeli pa bomo tudi Operni in Baletni studio, kjer bodo dobili priložnost prav oni.