"Vsako leto je ista pesem, ob tem da smo pred kratkim dobili novo pošiljko, ki je najverjetneje pošla zaradi prihajajočega spektakla v Tivoliju. ABBA je naša najbolj zanesljiva in prodajana znamka," je dejal prodajalec, ko me je razočaral, da v skladišču ni več niti enega samcatega "zlatega" devedeja. Pri tem ne gre pozabiti, da smo v trendu intenzivnega in "brezplačnega" nalaganja vseh mogočih avdio in video vsebin s svetovnega spleta, kar pravih ljubiteljev očitno ne moti, da si ne bi privoščili košček švedskih, pa tudi evropskih sanj.

Abba nekako sodi v vsako družino, (bila) je del odraščanja, preden se najstniki porazgube v različnih žanrskih opredelitvah. Zato jo spoštujejo (in prirejajo) na vseh koncih in krajih. Njihova glasba se še dandanes posluša kot primerno darilo, v sebi nosi tisti izmuzljivi pastiš "mirrorball" nostalgije, tako hvaležnega in donosnega fenomena v popularni industriji. Da o obveznem soundtracku na številnih osnovnošolskih plesih ali diskoklubih niti ne izgubljamo besed. Abba je bila tam in mi smo bili z njo, še preden smo odkrili punk in novi val. Niti takrat pa se nismo mogli znebiti njihovih - četudi parafraziranih - melodičnih rešitev. Glen Matlock (Sex Pistols) je priznal, da je idejo za melodijo Pretty Vacant dobil, ko je na radiu slišal Abbino skladbo S.O.S. Dobro leto zatem je za potrebe Pankrtov Gregor Tomc že spesnil Lepe in prazne.

Tudi v tem privlačnem žanrskem razkoraku se skriva del fenomena Abba ali bolje zapisano - fenomenalna Abba. Nihče, še tako jezen punker iz Brixtona, jih ni mogel preslišati. V svoji glasbi so našli medgeneracijski kompromis. Mlajša generacija se je navduševala nad modernimi aranžmaji, starejšim so bile všeč prijetne melodije. In to se je zgodilo v času, ko se je Evropa v drugi polovici sedemdesetih upogibala pod bremenom težkometalnih akordov in energičnih ritmov punk rocka. Abba - pa naj se sliši še tako neverjetno - je temu razburjenju postavila alternativo ter hkrati ne/hote izkoristila zanimanje za diskomanijo, četudi jih nikoli ne smemo šteti kot disko skupino.

K njim so se zatekli vsi, ki se niso znali orientirati na trgu. Mnogi punkerji so kasneje skesano priznali, da so pod posteljo imeli skrite njihove albume. Do takrat je namreč veljalo, da ima "posladkana" glasba razkošnih aranžmajev kratek rok trajanja. Z Abbo se je vse to, vsaj za nekaj časa, spremenilo. Vsaka njihova mala in velika plošča je dosegla vse barve (srebrna-zlata-platinasta) naklade, brez Agnethe Fältskog, Anni-Frid Lyngstad, Björna Ulvaeusa in Bennyja Andersona si ni bilo mogoče zamisliti radijskega ali televizijskega programa. Vsejugoslovanska oddaja Nedeljno popodne je bila v petletki 1975-1980 odprta za vse novice iz Stockholma, RTB nas je redno oskrboval z vinilnimi novostmi. Na roko jim je šla tudi njihova nesamovšečna dobrodelna dejavnost in zavezanost Unicefu.

Člani skupine se na zasedanja vplivnih v Davosu niso vozili z zasebnimi letali, temveč so na oder povabili otroke vseh barv in verovanj. Dovolj je videti poglede Agnethe v koncertnem videu I Have a Dream ali Thank You For the Music… Besede so odveč. Zmaga na Evroviziji (1974) s povprečno, a prelomno glamurockersko skladbo relativno bizarne vsebine (kako evrovizijsko, ne?) Waterloo se tako zdi skoraj "nepomembno" dejanje v karieri. Po razpadu (1982) je bilo veliko prepričanih, da bi Abbi uspelo tudi brez maščevanja v Brightonu.

Abba je bila pop skupina posebne vrste, ki ničesar ni prepustila naključju. Okoli njih je bila razpeta mreža samo njim podrejene glasbene mašinerije, vključno z glasbeno založbo Polar. Vsak korak je bil skrbno načrtovan, improvizacije niso poznali. Vse to pa ne bi bilo dovolj, če ne bi bilo prefinjenega skladateljskega talenta in samodiscipline ustvarjalnega dvojca Bennyja in Björna.

Vokalne sposobnosti "ledene" blondinke Agnethe in "temperamentne" rdečelaske Fride nikoli niso bile vprašljive. Dekleti sta imeli poleg pevskega talenta še dodatno prednost: kamera ju je ljubila in onidve sta se s pogledi ljubili s kamero. Video Take a Chance On Me (1978) je najlepši dokaz njune (njihove medsebojne) privlačnosti, podobno kot The Winner Takes It All (1980) postopnega odtujevanja in ohlajanja odnosov med zakonskima paroma. Skupina je dobesedno razpadala (One of Us, When All Is Said And Done) in razpadla (The Day Before You Came) pred našimi očmi. Z železniške postaje je odpeljal samo še vlak. V legendo.

Naštevati vsa priznanja, s katerimi so se člani skupine okitili v svoji karieri, bi bilo zamudno delo. Največje priznanje je vsekakor, da jih ljudje nikoli ne bodo pozabili, da zanimanje za njihov "sound & vision" z leti ne pojenja. Prav nasprotno. Tako je mogoče interpretirati številne "posvečene" projekte, od najstniških atrakcij (A*Teens) do dam in gospodov v zrelih letih (ABBA The Show), da o filmskih preizkušnjah (Mamma Mia, The Adventures of Priscilla, Queen of the Desert, Muriel's Wedding) in svetiščih (ABBA World) niti ne izgubljamo besed.

V drugem poskusu so prepričali tudi stroge selektorje Dvorane slavnih rock'n'rolla, da jih bodo 15. marca skupaj z The Stooges, Genesis, The Hollies in Jimmyjem Cliffom končno sprejeli medse. Abba je namreč ena redkih skupin, ki na sceni ni zgorela in ne zbledela, ki še danes proda do tri milijone originalnih nosilcev zvoka letno. Prav tako najverjetneje ne bo več pop skupine, ki bi čas znala obrniti tako sebi v prid. In ki bi si upala zavrniti (2004) milijardo dolarjev neto honorarja za vrnitev na oder. Rešpekt!