Zvečer se je Mahbuh vrnil v svojo sobo in iz nje ni prišel več živ. Njegovi zasledovalci so bili njegovi morilci. Razvozlali so elektronsko ključavnico na njegovih vratih, ga počakali v sobi in zadavili. Potem so odšli nazaj na letališče in odleteli na različne konce Evrope in Azije. Vsega skupaj so bili v mestu devetnajst ur.

El Mabhuh je priletel iz Damaska, kamor so na pogreb odpeljali njegovo truplo. Od kod pa so prišli njegovi napadalci? In kam so odšli?

Policija je pokazala posnetke vseh enajstih zasledovalcev. Vsi so v državo prišli s potnimi listi iz držav Evropske unije. Večina je bila Angležev in Ircev, med njimi pa so bili tudi Francozi in Nemci. Kaj več dubajska policija ni hotela povedati. Za enajstimi je izdala mednarodno tiralico. Čez teden so seznam neuradno podaljšali na osemnajst ljudi, med katerimi naj bi bila tudi dva Palestinca. V mestu pa ni bilo nikogar, ki ne bi bil prepričan, da vsi znaki kažejo v eno smer. Operacija je imela vse znake klasične likvidacije v organizaciji izraelske obveščevalne agencije Mosad. Sumi so postali še trdnejši, ko se je izkazalo, da so napadalci uporabili potne liste ljudi, ki so se naselili v Izraelu in prevzeli državljanstvo. Nastala je skrivnostna bližnjevzhodna intriga.

Konflikt so prenesli k nam!

Dubajčanov ni presenetila nasilnost njihovih daljnih sosedov. Razdražilo jih je dejstvo, da so svoj konflikt prenesli na njihovo ozemlje. Dubaj se je iz nepomembne ribiške vasice razvil v svetovno metropolo s preprosto formulo. Država temelji na strogi avtoritarni oblasti, ki je v celoti združena okrog absolutnega vladarja. Hkrati pa v državi vlada popoln ekonomski liberalizem. Kdorkoli hoče, lahko pride v državo in brez komplikacij odpre podjetje. Ni mu treba plačevati davkov, njegove ambicije so neomejene. Lahko pa pride sklepat samo posle. Politike ni. Niti navznoter niti navzven. Poleg ameriških naftnih družb imajo v mestu sedeže iranska izvozna podjetja, ki odkrito kršijo ameriški embargo proti Iranu. Vsi poslujejo z vsemi, nihče ne sme ovirati nikogar.

Waela El Sajega sem vprašal, kako razloži vtis, da mesto deluje brez pravil.

"Vtis je napačen," je odgovoril Dubajčan v brezhibni beli halji prebivalcev puščave z angleškim naglasom najboljših angleških univerz. Iz kulturnih razlik je naredil poklic. Ustanovil je podjetje, ki tujce uči, kako se prilagoditi navadam v zalivskih državah, domačine pa, kakšni so poslovni običaji v drugih okoljih.

"Mnogi tujci, ki pridejo sem, so prepričani, da je to država brez zakonov, kjer je vse odvisno od volje vladarja," je rekel. Prav to tujci zagotavljajo vsakomur, ki jih je pripravljen poslušati. Nikoli ne vedo, ali so pogoji, v katerih poslujejo, zaščiteni z zakonom ali samo z občutkom, da dogovori veljajo.

"Mi imamo zakone. Nekateri zakoni so zelo strogi. Vendar jih zelo selektivno uporabljamo."

Izbral si je banalen primer. Na mestnih plažah je mogoče srečati turiste iz Anglije in vzhodnoevropskih držav v vinjenem stanju s pločevinkami piva v rokah. Dokler ne nadlegujejo nikogar, se nihče ne obregne vanje.

"Javno uživanje alkohola je najstrožje prepovedano. Če v javnosti popivaš, končaš v zaporu. Tako pravi zakon," je nadaljeval.

"Policija jih pusti bolj ali manj pri miru, če niso nasilni. To je del politične kulture, ki jo je vpeljal prvi vladar po združitvi Emiratov šejk Rašid. Zagovarjal je idejo, da mora biti dežela odprta za razlike. Zato so oblasti skrajno tolerantne do tega, kako se ljudje oblačijo, kaj jedo in kako živijo. Tvoja spiritualnost se me ne tiče. Imam svojo. Srečala sva se, ker sklepava posle."

Tujci v poslih sprejemajo lastna tveganja, sem so prišli po lastni odločitvi in sami odgovarjajo za svojo prihodnost. Tukaj dobijo samo priložnosti, ki jih drugje nimajo.

"Greš po mestu in lahko imaš občutek, da si v liberalni državi. Občutek je pravilen, dokler zares zavestno ne prekršiš pravila. Ko narediš nekaj, kar ogroža identiteto Emiratov, takoj ugotoviš, da si v strogi muslimanski državi s trdim režimom. Država se obnaša pametno. Ve, da je modne navade tujcev ne ogrožajo. Tudi prehrambne navade tujcev ne ogrožajo države. Ko pa se počuti ogroženo, ker si prekršil resna pravila, jo takoj občutiš z vso njeno težo. Brezobzirno bo opravila s tabo."

Napadalci na poveljnika Hamasa so prekršili eno najbolj resnih pravil v državi. Svoj zunanji konflikt so prenesli na ozemlje, ki samo sebe razume kot apolitično okolje, na katerem se lahko naselijo vsi. Pod pogojem, da svoje konflikte rešujejo drugje.

Zato so Dubajčani pokazali, da je država strogo nadzorovana s televizijskimi kamerami in opremo, ki lahko identificira vsakega obiskovalca in mu sledi po mestu. To počne že dolgo časa, le da tega ni želela pokazati, ker ji je veliko do svobodnjaškega videza. Storilce je opozorila, da bodo svoje dejanje plačali. Kakšna bo cena in kje bodo izstavili račun, so obdržali zase. Opozorilo je prišlo iz kulture, kjer je molk prav tako zgovoren kot besede.

Če je za napadom res stal Mosad, se mu je zgodilo, da je identiteta njegovih agentov razkrita, Izrael pa se je znašel sredi mednarodne zadrege. Ne zgodi se ravno pogosto. To je naredil v mestu, ki je bilo izmišljeno za mednarodne zgodbe. Vendar je bil Dubaj zgolj prizorišče te vohunske zgodbe. Dubajčanom to ni všeč. Mesto so zgradili za popolnoma drugo zgodbo. Sebe razumejo kot glavno zgodbo arabskega sveta.

Vse, kar sem znal, sem vrgel v smetnjak

Osempasovna avenija šejka Zajeda teče med neskončnim nizom nebotičnikov iz stekla in betona. Vsi so videti novi, nobeden ni starejši od deset let. Mnogi so veliko mlajši. Med njimi so gradbišča novih zgradb. Na nekaterih delavci dokončujejo dela, druga samevajo zapuščena, zgradbe so nedograjene, ritem gradnje se je upočasnil. Ko je jeseni leta 2008 finančna kriza ustavila dotok svežega denarja v Dubaj in razkrila osemdeset milijard dolarjev dolga, je mesto za hip zastalo. Nekaj deset tisoč gradbenih delavcev in njihovih nadzornikov ga je čez noč zapustilo. Avtomobile, ki so jih kupili s krediti, so pustili parkirane na letališču, njihova stanovanja so ostala prazna. Večina tujcev pa je ostala.

Ponoči velika metropola kaže nenavadno podobo. V rezidenčnih vilah, ki so jih zgradili na umetnih otokih, gori samo vsaka deseta luč. Veliko razkošnih stanovanj je ostalo neprodanih ali pa njihovi lastniki ne najdejo najemnikov. Hotel Atlantis na skrajnem robu umetnega otoka v obliki palme je videti kot palača iz pravljice o Aladinu. Vendar je v najbolj prijetnem letnem času ob Perzijskem zalivu, ko se temperature držijo pod trideset stopinj, polna slaba tretjina sob.

Drugi deli mesta pa vrvijo, kot da je ekonomska kriza namišljena. V Diri se je zvečer težko premikati med množico Indijcev in Pakistancev, ki polnijo ulice. V krojaških delavnicah se tudi ob desetih zvečer vrtijo šivalni stroji, na katerih indijski krojači v pol ure sešijejo srajco po meri. Pakistanske restavracije so polne drobnih ljudi nizke postave z zgaranimi rokami, ki na hitro pospravljajo velike krožnike začinjenega riža. Razen urduja in hindija tam ni slišati druge govorice. Drugod po mestu govorijo angleško, francosko in rusko. Veliko je slišati nemščine. Najredkeje se zasliši arabski jezik. To je v arabskem mestu jezik manjšine. Prebivalci se šalijo, da boš ostal lačen, če boš poskušal v trgovinah in restavracijah kupovati hrano v arabščini. Vsi prodajalci in natakarji so Indijci, Pakistanci ali Afričani. Milijonsko mesto so zgradili migranti z vsega sveta, ki so prišli na začasno delo služit kruh. Potem so odšli drugam.

Zgradili so eno najbolj nenavadnih urbanih naselij na svetu. Na aveniji šejka Zajeda, ki prečka celo mesto, stoji tabla, na kateri piše, da odcep vodi v staro mestno jedro. Takoj ob njej so nizke vile z vrtovi, ki so na prvi pogled videti iz drugih časov. Vse so brezhibno obnovljene v starem kolonialnem slogu in kažejo popolnoma nov obraze.

"Zato, ker so popolnoma nove," mi je zagotovil sirski arhitekt Samir Kallas, ki je vodil nekatere najlepše projekte v mestu. Nazadnje gradnjo najvišjega nebotičnika na svetu, 828 metrov visoke stolpnice Burž Kalifa, ki stoji takoj za starim mestnim jedrom. "Staro mestno jedro so zgradili pred tremi leti," je rekel arhitekt sredi zgradb, kjer je stavek zvenel popolnoma logično. Kallas je študiral arhitekturo v Damasku, potem pa se je preselil v Združene države, kjer je magistriral iz urbanizma. Prosil sem ga, če mi pojasni begajočo mestno pokrajino.

"Dubajčani veliko potujejo po Evropi in so videli vsa njena lepa mesta. Videli so, da vsako mestno središče na svetu nastane okoli starega mestnega jedra. Tukaj starega mestnega jedra ni. Pred sto leti je bil Dubaj ribiška vas na robu puščave. Živeli so od monopola nad biseri, ki so jih lovili v morju," je začel razlago.

Lepo je imeti otoke

"Zato so zgradili novo četrt, ki se imenuje staro mesto. Zgradili so ga pred tremi leti v slogu, ki je na prvi pogled videti, kot da je iz nekih drugih časov. Vzbuditi hoče občutek starodavnosti. Najeli so arhitekte, ki znajo načrtovati v historicističnem slogu. Zgradili so ga tako, kot so zgradili umetne otoke. Otokov tukaj nikoli ni bilo, ampak lepo je imeti otoke. Zato so jih naredili."

Zvenelo je bizarno.

"Ah, dajte no," se je zasmejal. "Tudi Američani so gradili nebotičnike v neoklasicističnem slogu, da so bili že ob nastanku videti starejši od samih sebe. Washington pa je sploh videti kot zbirka starogrških zgradb. Vsi si izmišljujemo svojo zgodovino."

Država je stara nekaj več kot štirideset let. Leta 1971 je skupaj s šestimi zalivskimi državicami ustanovila Združene arabske emirate, potem ko so Britanci formalno zapustili Perzijski zaliv kot svoj protektorat. Obmorsko mesto je stalo v predelu Dira, kjer je danes majhen muzej na robu mesta. Vse drugo so zgradili na novo. Večina visokih zgradb je zrasla v zadnjih desetih letih.

"Prej tukaj ni bilo skoraj nič razen puščave," je rekel Kallas. "Ko sem bil leta 2002 prvič tukaj, večine zgradb ni bilo niti na papirju. Zdaj se od Dubaja učim, kaj vse si je mogoče izmisliti. Tehnologija izdelovanja fasad in inženirske rešitve so tukaj takšne, kot jih niste videli še nikoli. Največje gradbeniške družbe na svetu se morajo tukaj učiti. Želje, ki jih imajo naročniki, zahtevajo razbitje vseh idej o tem, kaj je lepo in funkcionalno. Na nekaterih zgradbah so si dobesedno na novo izmislili poklic arhitekta in gradbenika. Število visokih zgradb je večje kot v vsej Evropi. Zdaj imajo tudi najvišjo zgradbo na svetu."

Dubaj je velika šola moderne arhitekture, gradbeništva in urbanizma. Poskusijo vse. Druga ob drugi stojijo zgradbe, ki so popolnoma neumne, in poleg njih nebotičniki, ki se po inteligenci kosajo z najbolj domiselnimi konstrukcijami na svetu. Poleg nekaterih najlepših zgradb na svetu se dvigajo največji monstrumi.

"Zakaj je tako? Zakaj imajo najvišjo zgradbo na svetu, največje umetne otoke in so do polovice zgradili najdaljšo mestno železnico? To so naredili namerno. Hoteli so vzbuditi pozornost sveta in izsiliti mesto na njegovem zemljevidu," je nadaljeval.

"V tej okolici so mesta, ki so bogatejša od Dubaja, vendar morda še niste slišali zanje. Za Dubaj so slišali vsi. To je eno najbolj prepoznavnih mest na svetu, vendar mu manjka identiteta. To je zelo površno mesto, ker mu manjka socialna zgodovina. Je zelo nova družba. V Damasku lahko na vsakem vogalu vidite socialno zgodovino mesta. Raslo je sedem tisoč let. Tukaj je skoraj vse staro samo nekaj let. Mesto ni izraz avtentične lokalne kulture."

El Sajeg se s tem odločno ni strinjal. Zagotovil je, da pripada prav tako konsistentni kulturni tradiciji kot vsak od tujcev, ki je prišel v mesto. Le da je to kultura nomadskih prebivalcev puščave, ki nikoli niso gradili mest. V resnici skoraj nikoli niso ničesar zgradili. Trdo življenje v puščavi pa jih je naredilo samozavestne. Ko so se odločili narediti mesto, so ga zgradili hitro in ambiciozno. Tako hitro in tako visoko še nikoli ni bilo zgrajeno nobeno mesto.

"Vse, kar sem se učil v šoli, sem vrgel v smeti," se je arhitekt strinjal, da ima priložnost graditi enkratne stavbe.

"Moje znanje je bilo tukaj neuporabno. Na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja je v ZDA deloval arhitekt Louis Sullivan. Učil je, da mora zunanja oblika slediti funkciji. To smo upoštevali sto let. Zunanjo obliko zgradbe določite z njeno notranjo funkcijo. Z moderno tehnologijo pa se zdaj lahko zabavate. Obliki sploh ni treba slediti funkcionalnosti zgradbe. Arhitektura ni več umetnost, ki sledi funkcionalnosti. Lahko postane zgolj umetnost. V Dubaju zgradbe gradijo kot velikanske kipe, ki ne upoštevajo niti funkcionalnosti niti človeka, ki jih uporablja. Tudi zakonov težnosti ne. Zgradbe so brez konteksta. Lahko bi stale v Chicagu, Šanghaju ali Braziliji. Stojijo pa v Dubaju. Edino, kar jih povezuje, je računalniška programska oprema, s katero so jih izračunali. Arhitektura je globalna."

Nihče od graditeljev ne pripada lokalni kulturi. Ena kultura pripada vsem. Dubaj je izjemen, ker nima ničesar drugega in so ga večino zgradili v enem novem desetletju tam, kjer prej ni bilo ničesar. Isti arhitekt dela zgradbe po vsem svetu. Ni se mu treba prilagajati lokalnim standardom, ker se oni prilagodijo njegovi zgradbi.

"Zato tukaj v peklenski vročini gradijo steklene zgradbe, ki jih je treba pospešeno ohlajati. Brez elektrike v njih ni mogoče bivati," je sklenil Kassal. Elektrika pa je poceni.

Pohlep novih bogatašev

Zgradbe seveda imajo svoje funkcije. Če niso hoteli ali trgovski centri, so v njih poslovne pisarne. Stotine nadstropij pisarn. Tisoče trgovskih predstavništev.

"To je trgovska družba. Stvari danes nastanejo in jutri jih ni več," je rekel angleški menedžer Robin Cutts. V Dubaj je prišel med iraško-iransko vojno v začetku osemdesetih let, ko je bilo tukaj samo pristanišče. Specializiral se je za nenavaden posel. V roke vzame podjetja, ki so v finančni krizi, in jih uredi, da ponovno delujejo. Danes ima veliko posla. V stari zgradbi Svetovnega trgovinskega centra je gledal na mesto in razlagal, da je vse v njem prostor nenehnega mešetarjenja.

"Vse, kar stoji na zemlji ali v zraku, je predmet trgovine. Od leta 2000 do konca leta 2008 pa je bilo to vratolomno. Še preden je gradbenik začel zidati, je bila hiša desetkrat prodana, njena cena pa je z vsako transakcijo skokovito naraščala. Bila je samo v načrtih, pa se jo je že mrzlično preprodajalo. Ljudje so stali v vrstah, da bi kupili načrte za bodoče zgradbe. Vroč denar je iskal mesta, kamor bi se lahko naselil, bilo ga je veliko in cene so švigale pod nebo."

Dubajčani so iznašli formulo za pretvorbo nafte v beton. Emiratu so vrelci začeli usihati že pred desetletji. Denar so si začeli sposojati na račun sosedov. Z nafto je bogat sosednji, veliko bolj konservativni emirat Abu Dabi, kjer je prestolnica Emiratov. Vsi, ki so investirali v mesto, so predpostavili, da kredite garantira Abu Dabi, čeprav jim v Dubaju tega nihče ni zagotovil. Cutts je stopil v bran Dubajčanom, ki jih zdaj obtožujejo, da so se zadolžili daleč čez svoje zmožnosti. Osemdeset milijard dolarjev je za majhno mestno državo zelo veliko.

"Gradbeniška eksplozija je temeljila na pohlepu novih bogatašev. Zdajšnji vladar šejk Mohamed je briljanten trgovec. Bolj kot kdorkoli drug na svetu je razumel, kako novim bogatašem vzeti denar. On hoče graditi velike in fascinantne stvari. Na svetu je veliko ljudi, ki so v roke na hitro dobili preveč denarja in ne vedo, kaj bi z njim. Ponudil jim je priložnost, da ga zapravijo. Pustil jim je svobodno domišljijo, da si sami zamišljajo, kakšno korist bodo imeli od tega. On je samo razprl roke, denar je sam tekel k njemu."

Odpovedal sem se demokraciji

Vendar ima razvoj mesta daljšo zgodovino. Leta 1995 je tedanji vladar šejk Maktum bin Rašid Al Maktum pri Združenih narodih naročil prvi strateški načrt razvoja, ki naj bi kompenziral presihajoče naftne vire. Zgledoval se je po svojem očetu šejku Rašidu, ki je zgradil pristanišče, poglobil morje in zgradil veliko mednarodno letališče. Načrt je bil narejen za turizem, promet in trgovino. Šejk je zgradil vse, kar je bilo v načrtu. Uspelo mu je pet let pred rokom izteka desetletnega plana. Cene so se začele dvigati. Potem je naročil še en načrt. Vsi so predpostavili, da se bo vrednost nepremičnin še kar dvigala. Zavladala je investicijska histerija. Če je kdo opozarjal na nevarnosti, je obveljal za zastarelega in so ga umaknili.

Šejk Rašid je investiral v pristanišče in trgovsko infrastrukturo, ker je vedel, da emirat izčrpava svoje zaloge nafte in da bo iz neskončnega bogastva zlahka ponovno nastala popolna revščina.

"Moj stari oče je jahal na kameli, moj oče je tudi jahal na kameli. Jaz vozim mercedesa, moj sin vozi landroverja, njegov sin bo vozil landroverja. Njegov sin pa bo jahal kamelo," mu pripisujejo prerokbo o časih, ko bodo naftni vrelci usahnili. Da bi se potomci lahko še naprej vozili v velikih avtomobilih, je zgradil mednarodno trgovsko mesto, ki prinaša devetdeset odstotkov vsega dohodka države. Prispevek nafte je samo deset odstotkov. Mesto je zgradil tako, da je ohranil absolutistično fevdalno strukturo oblasti in popolnoma sprostil trgovino. Liberalen ekonomski razvoj ni demokratiziral družbe, ampak je utrdil fevdalno oblast.

"Ljudje, kot sem jaz, so se odpovedali demokraciji," je rekel Cutts.

"Odkar živim v Emiratih, nisem sodeloval v nikakršnem demokratičnem procesu. Seveda verjamem v demokracijo. Kako si upam živeti v fevdalizmu? Sem zelo koristen in sem veliko prispeval v družbi, v kateri s kratkimi prekinitvami živim trideset let. Videl sem, kako so se moji predlogi spremenili v velike reči."

V mestu je videti tovornjake, ki imajo na zadnji strani napis Gorica. Ivan Fornazarič je v industrijski coni Džabel Ali postavil tovarno prikolic in industrijskih vozil. V Dubaj je prišel pred dvajsetimi leti, ko je Sadam Husein zasedel Kuvajt. Pred tem je bil v Kuvajtu predstavnik podjetja Vozila iz Nove Gorice. Ko je podjetje propadlo, ga je zgradil ob Arabskem zalivu. Kljub krizi, ki je zajela mesto je optimist.

Mesto so zgradili. Tukaj je.

"Dubaj je uspel," mi je zagotovil med obhodom tovarne. Zaposlenih ima štiristo delavcev. Večina je Indijcev, nekaj je Egipčanov. "Mesto so zgradili. Tukaj je. Na svetovni zemljevid je prišlo z namenom, da tam ostane. Zdaj ima nekaj težav, ampak v tem ni osamljeno." Fornazarič je prepričan, da bo kriza trajala še nekaj let, potem se bo stanje stabiliziralo. Dubaj je tako hitro rasel, da je veliko stanovanj in poslovnih prostorov ostalo praznih.

"Še vedno pa se gradi. Ceste, železnica, letališče. Vse se še vedno gradi. Pol mesta je gradbišče."

Pripovedoval je zgodbo o mestu, ki je iz dneva v dan spreminjalo podobo, ko se je vsak dan pričakovalo nekaj večjega, izjemnega, novega. "Nekaj takega, kar svet še ni videl. Prvo igrišče za golf v Perzijskem zalivu na travi. Pod njim je bila tisočletja puščava. Potem hotel Burž el Arab. Najvišji in najboljši hotel na svetu. Sedem zvezdic. Marina, ki je takšna kot glavne ulice v New Yorku. Namesto ceste je kanal s pomoli. Prvi umetni otok. Za njim še eden. In še eden. Potem Dubaj World, celo umetno otočje v obliki zemljevida sveta. Osem let si že zjutraj pričakoval, kaj bo tisti dan novega napovedano. Od morske gladine do najvišje stolpnice na svetu."

Vprašal sem ga, kje je videti krizo. Na ulicah mesta in v neskončnih nakupovalnih centrih, kjer poleg oblek prodajajo tudi ferrarije, zagotovo ne. Gneča je nepopisna.

Peljal me je v prvo halo podjetja, kjer izdelujejo mešalce za beton in jih vgrajujejo na tovornjake. Ob steni je bila dolga in visoka skladovnica osi, vzmeti in drugih sestavnih delov, ki jih je uvozil iz Nemčije. Počasi zmanjšuje zaloge, ki jih je dobil pred dvema letoma, ko se je moral otepati naročil. Zdaj je na petintridesetih odstotkih proizvodnje izpred dveh let. Še vedno gre dobro, ker je šlo pred dvema letoma izjemno dobro.

Rekel je, da do eksplozije investicij ni prišlo po naključju.

"Dubaj je izrabil priložnosti, ko se je po 11. septembru začel arabski naftni kapital umikati iz ZDA in so začeli investirati doma. Veliko ga je prišlo sem. To je sovpadlo s tem, da so imele svetovne banke preveč denarja in so ga posojale na lepe oči. Dubaj ga je vzel. Hkrati so poskočile cene nafte. Tudi ni najbolj natančen pri preverjanju, od kod denar prihaja. Sposojali so si ga, ker so jim ga ponujali. In z njim so zgradili velike reči v velikem mestu."

V njegovem podjetju ne dela niti en domačin iz Dubaja. "Ni jih kaj dosti več kot dvajset odstotkov," je rekel Fornazarič. "Inženirji, tajnice in vzdrževalci prihajajo iz Egipta, Libanona in Palestine. Libanonci so predvsem trgovci. Fizični delavci prihajajo predvsem iz Indije, Šrilanke in Pakistana. Največ je Indijcev. Od zahodnjakov je največ Angležev. Veliko je drugih Evropejcev. Kjer je v poslih nafta, pa so skoraj samo Američani. Zaradi pristanišča in svobodne cone ima veliko naftnih družb pisarno in skladišča. Od tukaj opremo pošiljajo v Savdsko Arabijo, Kuvajt in celo v Kazahstan in Azerbajdžan. Iz Dubaja se posluje tudi z Afriko, Iranom, Pakistanom in Indijo. V mestu živi več kot petdeset tisoč Angležev, več kot deset tisoč Holandcev, veliko je Skandinavcev. Slovencev nas je malo. Morda štirideset. New York je tudi internacionalno mesto, vendar srečaš tam veliko Američanov. Tujci, ki se tam naselijo, postanejo Američani. Tukaj pa ne. Ne moreš postati Dubajčan. Vedno si tujec."

Wael El Sajeg je rekel, da so Dubajčani tako zaščitniški do svoje države in nobenemu tujcu ne dajo državljanstva, ker so v lastni državi manjšina. V razmerju do tujcev predstavljajo vedno manjši del prebivalstva. Tujci lahko delajo, sklepajo posle in ustanavljajo tovarne. Ne morejo se udomačiti. To je cena za to, da lahko služijo brez davkov, vendar tudi brez vsakršne socialne zaščite. Ko izgubijo delo, morajo oditi.

V nobenem primeru ne smejo posegati v politiko. Živeti morajo v prepričanju, da se gibljejo v svetu brez politike.

Atentat na vojaškega poveljnika Hamasa je oblasti razburil. Pokazal je, da je tudi v svetu najbolj elementarnega poslovnega sveta, kjer kot življenjsko vodilo velja samo dobiček, obstaja politika v svoji najbolj grobi izvedbi.

Vendar ga je težko spraviti iz tira. Mesto ni kazalo velikega vznemirjanja zaradi mednarodnega političnega škandala. Na teniškem turnirju je Izraelka Šahar Peer zmagovala eno tekmo za drugo in se prebijala v polfinale z Venus Williams. Razen nekoliko poostrene varnosti pred vhodom na igrišča, kjer je nastopala, ni bilo opaziti kakšnega posebnega vznemirjenja. Lani so ji odrekli vizum, letos je prišla v mesto prav na dan, ko je policija izdala tiralico za enajstimi njenimi sonarodnjaki. Medtem je mirno tekel festival jazza, v novi četrti Laguna pa so pripravljali teren za gradnjo opere.

Dubaj je poslovno mesto. Različni svetovi v njem živijo drug mimo drugega in se nikoli ne srečajo.