Največ Američanov, 176 milijonov ali 57 odstotkov, dobi zdravstveno zavarovanje v službi pri svojem delodajalcu oziroma sindikatu ali pri delodajalcu svojega družinskega člana. Gre za odnos delodajalca, zaposlenega in zasebne zdravstvene zavarovalnice, s katerim država nima nič. Delodajalec zavarovanje za svoje zaposlene in njihove družinske člane sklene pri zavarovalnici, cene pa so izredno različne in odvisne predvsem od storitev, ki jih zavarovalnica krije, ter velikosti podjetja (večja lažje izpogajajo nižje cene). Po podatkih fundacije Kaiser Family je leta 2008 paket zavarovanja za posameznika stal povprečno 4700 dolarjev, za družino pa 17.700 dolarjev. Delodajalci plačajo od 60 do 89 odstotkov premije, razliko pa zaposleni. Praviloma so zavarovalne police sestavljene tako, da mora zaposleni plačati vsaj del ali vse stroške ob prvem obisku zdravnika, dodatek za zobozdravstveno zavarovanje in še kaj.

Podjetja so zdravstveno zavarovanje začela zaposlenim množičneje ponujati v času druge svetovne vojne, ker so bile plače zamrznjene in so s to ponudbo privabljala delavce. Vendar pa tega niso dolžna početi in število delodajalcev, ki zaposlene zavarujejo, v zadnjem času rahlo upada. Obama želi s svojo reformo, ki je zdaj v veliki negotovosti, to spremeniti, tako da bi moral vsak delodajalec svoje delavce zavarovati, vsak zaposleni pa bi moral zavarovanje sprejeti in soplačevati (kdor pravil ne bi spoštoval, bi ga čakala kazen v obliki visokih davkov). S tem bi zavarovalnicam pripeljal nove kliente, kar naj bi prispevalo k znižanju premij. Ena od težav sedanjega sistema tudi ta, da izguba službe pomeni izgubo zavarovanja, slabosti pa je še več manjši delodajalci ali samozaposleni morajo plačevati precej višje premije, ker so v pogajanju z zavarovalnicami v šibkejšem položaju, enako denimo velja za podjetja, ki zaposlujejo starejše in zdravstveno bolj ogrožene.

Drugi največji dobavitelj zdravstvenega zavarovanja v ZDA so zvezna vlada in posamezne zvezne države; 87 milijonov Američanov ali 27 odstotkov je zavarovanih v takšnih programih. Največja sta Medicare in Medicaid, ki so ju ustanovili leta 1965 in sta namenjena starejšim in revnejšim.

Medicare je namenjen prebivalcem z dopolnjenim 65. letom starosti in zagotavlja zavarovanje 43 milijonom Američanov. Financira se z 2,9-odstotnim obdavčenjem dohodkov zaposlenih in s premijami, ki jih plačujejo zavarovanci, ki želijo kaj več od osnovne brezplačne ponudbe (dvajset dni ležanja v bolnišnici, prehrana, pregledi in plače zdravnikov). Najnižja premija za dodatne storitve, med katere štejejo vse od umetnih udov do kemoterapije, znaša 96 dolarjev. Nad denarnim skladom Medicara drži roko izključno zvezna vlada. Težava je, da je nesramno drag: letos naj bi zanj odšteli 528 milijard dolarjev ali približno sedmino državnega proračuna. Na dolgi rok naj bi stroški še naraščali in po ocenah Bele hiše postali nevzdržni, zato tudi z njimi utemeljuje svojo reformo.

Drugi največji državni program je Medicaid, ki je namenjen revnejšim. Kritje zdravstvenih stroškov zagotavlja 42,6 milijona Američanom. Za razliko od Medicara je treba upravičenost sproti dokazovati. Program denimo zagotavlja zavarovanje 40 odstotkom Američanom, ki živijo pod pragom revščine, 60 odstotkom pa ne, ker nizki prihodki niso edini pogoj. Pogoji se razlikujejo od zvezne države do države, slednje pa imajo v programu za razliko od Medicara veliko vlogo.

Poleg omenjenih je še nekaj programov, za katere skrbi država, denimo zdravstveno zavarovanje za vojne veterane (ki je še najbolj podobno evropskemu modelu, ker so tudi bolnišnice, kjer jih zdravijo, državne), program zavarovanja za zvezne uslužbence, pa poseben program za Indijance in še kakšen. Obamova vlada je predstavila predlog, da bi po zgledu programa za zvezne uslužbence ustanovili državni program zdravstvenega zavarovanja, ki bi bil na voljo vsem Američanom in bi konkuriral zasebnim zavarovalnicam, a je v kongresu padel v vodo.

Približno dvajset milijonov Američanov kupuje zdravstveno zavarovanje pri zasebnih zavarovalnicah. Njihovo število narašča zaradi vse večje brezposelnosti in ker zavarovanje ponuja vse manj delodajalcev. Njihova največja težava so visoke premije, ker za razliko od podjetij z veliko zaposlenimi pri zavarovalnici ne dobijo popustov. Premije so lahko zlasti visoke za starejše ali tiste, ki imajo kakšno zdravstveno tveganje, zavarovalnice pa lahko stranko tudi zavrnejo. Obamova reforma naj bi to spremenila, tako da bi morale zavarovati vsakogar ne glede na njegovo zdravstveno preteklost in sedanjost, odpravila pa bi tudi prakso drobnega tiska, ko zavarovalnice zaradi kakšne malenkosti zavrnejo plačilo stroškov zdravljenja.

46,3 milijona ali petnajst odstotkov Američanov pa je brez zdravstvenega zavarovanja. Od tega je po ocenah urada za popis 36 milijonov ameriških državljanov, drugi so v ZDA nezakonito ali pa z urejenimi papirji, vendar niso državljani. Približno petina od 46 milijonov je takšnih, ki bi si glede na prihodke lahko privoščili zdravstveno zavarovanje, pa so se odločili drugače, četrtina pa je upravičena do udeležbe v katerem od državnih programov, a se k njim ni zatekla. Število tistih, ki si zavarovanja ne morejo privoščiti in je zanje nedostopno, naj bi bilo tako približno 27 milijonov, sem pa so všteti tudi nezakoniti priseljenci brez zavarovanja.

Opomba: Američanov je 308 milijonov, seštevek po skupinah pa to število presega, ker so nekateri zajeti v več vrstah zavarovanja.