Božidar Novak, direktor Spem komunikacijske skupine, je v oddaji nacionalne televizije izjavil, da "lobisti ne počnemo nič drugega, kot da argumentirano prenašamo informacije posameznim vplivnim posameznikom". Bogdan Biščak, sekretar stranke Zares, pred časom eden redkih profesionalnih lobistov pri nas, je takšno raboto v intervjuju za Finance opredelil kot "vplivanje na tiste, ki odločajo, z namenom, da odločevalci sprejmejo rešitev, ki je v interesu naročnika". V knjigi Lobiranje je vroče pa so tovrstno početje označili kot ustrezno argumentiranje izbranega stališča - prepričljivo komuniciranje.

In čeravno obstaja peščica političnih zgodovinarjev, ki trdijo, da ima lobiranje korenine v političnih forumih stare Grčije in Rima, se malodane vsi strinjajo, da gre pravzaprav za ameriško pogruntavščino, staro le tri leta manj, kot je stara njihova ustava. Tistikrat (natančneje leta 1792) se je na hodnikih kongresa (takrat je še domoval v Philadelphii) začel muditi William Hull, prvi lobist na svetu, ki so ga najeli veterani iz zvezne države Virginije, da bi zanje izbojeval dodatna nadomestila za odsluženo vojaščino. Lokalni časopis je njegovo dejavnost opisal kot "dajanje namigov, provociranje ali svetovanje članom ameriškega parlamenta". Tako javnost kot mediji pa so bili prepričani, da gre za nečastne posle, saj naj bi lobisti kvarno vplivali na kongresnike in tako spodkopavali demokracijo. Da so bile rane lobistične metode vse prej kot dobrosrčne, dokazuje tudi primer Samuela Colta, izumitelja, podjetnika in orožarja, ki je leta 1850 med člani kongresa za njihovo podporo patentnemu zakonu delil brezplačne pištole; med drugim je eno potisnil tudi v roke dvanajstletnega sina nekega parlamentarca.

Ko se je osrednja politična srenja naselila v Washingtonu, so kurbišča, nočni klubi in igralnice postali tako rekoč naravno okolje lobistov, ki so kongresnikom postregli z dobro jedačo in pijačo ter prijetno družbo, medtem ko je danes ponudba malce drugačna. Čeprav je še vedno vse prevečkrat nejasno in skrito, kaj se v resnici dogaja za zaprtimi vrati lobistov in odločevalcev. Poznavalci pravijo, da se politikov - poleg obveznih partij golfa - lotevajo na raznoraznih sprejemih, med kampanjami zanje zbirajo donacije, medtem ko jim na hodnikih parlamenta tiščijo pod nos govore, analize, bleščeče brošure, protiargumente, ponujajo ustrezne sogovornike, grozijo z izgubo delovnih mest ali škodljivimi vplivi na okolje. Kot je za Harper's dejal ameriški kongresnik John Patman, njihove informacije prepogosto jemljejo kot dejstva, čeprav so v resnici le "enostranski ugovor sebičnih interesov". Včasih je posledica tega zakonodaja, tako Patman, ki je nikoli ne bi smeli sprejeti.

Božidar Novak se bržkone ne bi strinjal, saj je nekoč dejal, da so prav lobisti tisti, ki s svojim delovanjem nemalokrat vplivajo na vsebino zakonov, ki bi bili sicer zelo kratkovidno determinirani in predvsem v skladu z apetiti dnevne politike. Morda je Biščak prav zato pred leti zagovarjal stališče, da bi morala lobiste plačevati država. Češ, država ne razpolaga z vsemi informacijami, predvsem pa ne tistimi, ki bodo vplivali na mikroravni, torej na dogajanje v posameznem podjetju. "Takšne podatke državi oziroma izvoljenim odločevalcem v procesu lobiranja prinašamo lobisti." Nekaj ameriških politikov je z izjavami za razne časopise potrdilo Biščakovo mnenje; kot pravijo, jim lobisti pomagajo "predelati" preobsežno zakonodajno gradivo.

Kdo ve, kaj neki bo Ameriki prineslo tri tisoč tristo lobistov, kolikor se jih v zadnjem času bavi s prenovo tamkajšnjega zdravstvenega sistema. Nad vsakim članom senata (535 jih je) jih preži šest, kar je trikrat več kot tistih, ki se posvečajo vprašanju nacionalne varnosti. Po podatkih neodvisne skupine Center for Responsive Politics (CPR), ki razkriva povezave med kapitalom in politiko, je trenutno v ZDA registriranih 12.552 lobistov, plačuje jih 1500 organizacij, deset največjih lobističnih firm pa se zagreto ukvarja z zdravstveno politiko, ki bo vplivala na sedemnajst odstotkov ameriške ekonomije. CPR še trdi, da so lobistični posli v ZDA vredni skoraj tri milijarde in pol dolarjev letno, po nekaterih drugih ocenah pa skoraj deset milijard. Da se je med najvišjimi uradniki predsednika Obame (navkljub obljubam, da tega ne bo storil) znašlo več kot štirideset oziroma enajst odstotkov bivših lobistov (med njimi so trije sekretarji njegovega kabineta in celo direktor Cie), znova meče slabo luč na njihovo profesijo. In na ameriško politiko, čeprav so med lobisti tudi takšni, ki zastopajo recimo Greenpeace in številne druge dobronamerne ustanove. Z ulice K, kot rečejo glavni washingtonski lobistični mestni žili, še preveč živo odmevajo nečednosti znamenitega lobista Edwarda J. von Kloberga III., ki je lobiral za največje krvoločneže naše dobe: romunskega diktatorja Ceausescuja, Mobutuja, Sadama Huseina, Liberijca Samuela Doeja, mjanmarsko vojaško hunto in še koga. V Washingtonu niso pozabili niti Jacka Abramoffa, ki so ga leta 2006 obtožili podkupovanja politikov in drugih umazanih poslov, ki so ga stali svobodno sonce, spomniti pa bi se morali tudi besed Walta Whitmana, ki je bil prepričan, da so lobiji nič drugega kot ušivi karteli in preprodajalci od narave dane nam svobode.