Zemljemerci so bili specialne enote v vojni belcev proti naravi. Zemlja ni bila več zemlja, spremenila se je v parcele, zemljevidi pa so postali orodja te prevlade. Načrti so zemljevidi, ki kažejo, kakšne so namere oblasti, kakšno nasilje bodo uporabili nad ozemljem, da bi ga uskladili z zemljevidom.
Zemljevidi kot prikazi ozemlja so postali pomembnejši od ozemlja samega. Nadziranje predstav o svetu se je sprevrglo v oblast nad tem, kar ljudje mislijo, da svet je. To samo po sebi niti ne bi bilo tako pomembno, toda v dobi spektaklov, ko so vsi človeški odnosi posredovani z reprezentacijami, se reprezentacija resničnosti loči od resničnosti in postane pravi mehanizem oblasti nad človeškimi odnosi. Reprezentacije resničnosti so postale resničnost: tako ni več pomembno, kaj nekaj je, pomembno je tisto, za kar ljudje verjamejo, da je.
Predstavljajte si, da živite v svetu, ki zgolj je, ki ni posredovan z reprezentacijo ali posredovanim pogledom. Nekako takšno je zame življenje v Sloveniji. Ne poznam jezika, ne gledam domačih televizijskih postaj in skoraj ni medijev, ki bi o Sloveniji poročali v angleščini. Ker ni medijskega posredovanja, je vse, kar vidim, zgolj dejansko ozemlje, pri katerem moram, da bi se znašel, uporabiti zemljevid.
Obstoječi zemljevidi o Ljubljani so skoraj ali povsem neuporabni. Na zemljevidu na primer se zdi, da ležita neka točka v Šiški in druga za Bežigradom zelo blizu druga drugi, a v resnici ta kratka razdalja med A in B ne obstaja. Da bi prišel tja, lahko izbereš katerokoli smer, samo ne tiste, ki je označena na zemljevidu. Zemljevid na papirju je odpovedal, odpovedal pa je tudi moj lastni kognitivni zemljevid, ker ozemlje nima nobenega smisla.
Kognitivni zemljevid je ideološki konstrukt. Po Althusserju je ideologija »reprezentacija subjektovega imaginarnega odnosa do njegovih dejanskih pogojev eksistence«. Posameznikov kognitivni zemljevid pritika pomen stvarem sveta, s tem ko jih veže na neko ideologijo. Z drugimi besedami, dejanskemu ozemlju daje pomen, je jezik.
Po petih letih sem še vedno nepismen. Ljubljane ne znam prebrati. Je nečitljiva. Edini del mesta, kjer lahko vem, kje sem, je staro mestno jedro, majcen turistični predel ob reki. Zunaj tega omejenega območja se počutim kot sredi džungle v Kongu. Ozemlje je tam, lahko ga vidim, a ni razumljivo. Tistih nekaj znakov, po katerih bi se lahko orientiral, mi običajno kaže, kako naj mesto zapustim.
Ne gre za to, da bi imel slab čut za orientacijo. Kar dober sem, ko se je treba znajti, kje sem in kje je kaj. V dveh letih v Carigradu sem dodobra obvladal poti po tej urbani aglomeraciji, ki se širi na vse strani. Vedel sem, kje so pomembne točke in kako se pride do njih, in nikoli nisem imel občutka, da sem zašel v prostoru. Vedno je bilo kaj, kar sem lahko prepoznal in kar mi je pomagalo pri orientaciji. Vedel sem, kje bom našel antikvariate, kje najbolj sveže in najcenejše ribe, kje strežejo espresso in kje so neoznačeni, ilegalni bari, v katerih se najde dobra zabava.
Kakšen je torej jezik Ljubljane? Kakšna je ideologija, ki oblikuje to ozemlje, njegov zemljevid?
Ozemlje nam mora nekaj povedati. Cestne povezave in parkirišča so taki, kot bi jih zasnoval pijan šimpanz s poškodovanimi možgani. Gromozanski kompleks BTC ima tako slab dostop, da se moraš prav boriti za vstop, lahko pa, da ne boš več prišel ven. Ceste, za katere se zdi, da nekam vodijo, ne vodijo nikamor. Z nekaterih parkirišč lahko prideš na glavno cesto le tako, da zaviješ, kjer je to prepovedano, ali pa se boš moral prebijati po neskončnih obvozih po zatrpanih stranskih ulicah. Nekatere soseske, kot je Rožna dolina, so kot Minotavrov labirint, in če samo enkrat zgrešiš, je edina možnost izhoda, da vrneš po poti, po kateri si prišel.
Znaki so lahko prav sadistični. Na Tržaški cesti vidiš znake za Interspar, potem ko si že zavil na cesto, kjer ni več mogoče obrniti. Ali znak za uvoz na avtocesto proti jugu na Dolenjski cesti, ki stoji na odcepu za parkirišče. Res pa so znaki še najbolj opazni po svoji odsotnosti in ne toliko slabi informativnosti. Trgovine, lokali s storitvenimi dejavnostmi, zobozdravstvene ordinacije so tam, kjer bi najmanj pričakovali – v odmaknjenih stranskih ulicah, sredi stanovanjskih blokov ali za hišo. Skratka, vedeti morate, kje so, da bi jih našli.
Domačini, ki živijo v tej ideologiji, so že zdavnaj naštudirali te poti in ne potrebujejo zemljevidov. Sam sem že zdavnaj sem opustil misel, da bi povprašal za pot mimoidoče, saj so napotki razumljivi samo domačinom. »To je na Titovi, tam blizu, kjer je bil nekoč Dairy Queen,« na primer. Druga taktika usmerjanja tujcev je orientiranje po priljubljenih restavracijah v radiju 500 metrov. V takih primerih samo še Google maps odloča, ali boš v Mostah nekam prišel ali ne.
Sprva sem menil, da je kaos v orientaciji zgolj kaos, posledica slabega urbanega načrtovanja v preteklosti in dejstva, da se je mesto razširilo na okoliške vasi. Počasi pa sem spoznal, da gre pri tem za namerno oviranje gibanja, da je prav to tukajšnja ideologija. Prostor je namerno razdrobljen v nekakšne zaprte samostane, da bi drugi ostali zunaj.
V državi, kjer je stopnja pouličnega kriminala zelo nizka, ljudje zelo radi zaklepajo stvari. Zaklenjeni so avtomobili. Zaklenjene so hiše, celo podnevi. Požarni izhodi v velikih stavbah (če obstajajo) so vedno zaklenjeni. Ko čakam v ambulanti, med direndajem čakajočih pacientov zaslišim, kako zarožlja ključ in zaloputnejo vrata – in se zaklenejo. Na vsakodnevnih opravkih se vsakokrat znajdem na napačni strani zaklenjenih vrat. Včasih to pomeni, da moram steči po ključ, drugič spet, da moram potrkati, stati tam in se počutiti neumnega, ker nihče ne pride k vratom, čeprav vem, da je nekdo notri.
V primeru požarnih izhodov ta ideologija postane očitna. Zaklepanje požarnih izhodov ponuja omejeno zaščito pred komaj verjetno grožnjo vdora od zunaj. Po drugi strani zaklenjen požarni izhod spravlja v nevarnost vse, ki se zadržujejo v stavbi, ob zelo realni grožnji požara. Pri urejanju prostora se po neki čudni logiki daje prednost neobstoječi grožnji od zunaj pred evakuacijo ljudi v sili.
Morda se v tej prostorski organiziranosti odraža slovenska ksenofobija. Ne znam brati mesta, ker za to nisem bil izbran. Vsako stanovanje ali hiša je zaprt samostan znotraj samostanske soseske znotraj samostanskega mesta. Čeprav ne gre ravno za trdnjave, takšna prostorska organiziranost pušča zunaj tiste, ki ne sodijo noter. Pa ne gre samo za tujce. Ko so v Ljubljano prišli prijatelji iz Celja, so me poklicali, da bi se dobili. In največkrat je edina točka, ki jo poznajo, železniška postaja. Celo znotraj mestnih okopov ni tako redko, da se Trnovcem niti sanja ne, kaj je v Šiški.
Druga stvar, ki mesto dela povsem neberljivo, je pomanjkanje zgodb, ki bi se navezovale na orientacijske točke. Z izjemo Prešernovega trga in tamkajšnjih kipov se mi komaj svita, kaj se je kje zgodilo. Ljubljana ima zagotovo svojo zgodovino. Nekaj se je moralo zgoditi v teh stavbah, na teh ulicah, zagotovo so se tu zgodili veliki dogodki, ki so jih poganjale velike strasti, in poznavanje teh zgodb bi stavbam dalo ustrezen pomen. Toda angleški vodniki prav nič ne pomagajo in tudi lokalni prebivalci zgodb bodisi ne poznajo ali pa o njih ne govorijo. Je preteklost Ljubljane neprijetna skrivnost, ki mora ostati skrita za samostanskim zidovjem?
Edina knjiga, ki mi je vsaj deloma odprla oči za razumevanje Slovenije, je Café Europa avtorice Slavenke Drakulić, Hrvatice v izseljenstvu. O življenju v Jugoslaviji pravi, da je človek vedno živel v trenutku sedanjosti, se boril za preživetje. Zdaj, po neodvisnosti, pa so se ljudje zagozdili v preteklosti, niso se zmožni soočiti niti s preteklostjo niti s svojo odgovornostjo za prihodnost. V obeh teh primerih je treba odkleniti vrata.
