Umorjena deklica iz svojih nebes gleda, kako se življenje nadaljuje brez nje. Opazuje razpad zakona staršev pod težo tragedije, opazuje, kako se njena sestra razvija v lepo in pametno mlado žensko, in opazuje serijskega morilca, ki jo je ubil. Zgodba se torej ukvarja z izgubo in v primeru umorjene punčke, ki nam zgodbo pripoveduje, s hrepenenjem po življenju. Film Jacksonu ponuja več kot zgolj možnost prikaza družinske tragedije. Po Srednjem svetu v Gospodarju prstanov (The Lord of the Rings, 2001–2003) in Otoku lobanj v King Kongu (2005) Jackson ustvari nekaj, kar že stoletja mika umetnike: umetniško vizijo nebes. 

Mlada družina Salmon živi v mestecu v ameriški zvezni državi Pensilvaniji. Oče Jack (Mark Wahlberg) je računovodja, medtem ko je mati Abigail (Rachel Weisz) zamenjala univerzitetne ambicije za vlogo gospodinje. Imata tri otroke, izredno živahno staro mamo (Susan Sarandon) in živita v prepričanju, da niso, kot nam reče glas umorjene punčke v offu, »ljudje, ki bi se jim hude stvari dogajale brez razloga«. Seveda so.

Nekega dne sosed, samotar, ki gradi hiše za lutke, zvabi štirinajstletno Susie Salmon (Saoirse Ronan) v sobo, ki jo je zgradil pod koruznim poljem, pod pretvezo, da je to sobo naredil za otroke iz soseske. Tu jo posili in ubije in mala Susie za vedno izgine, družina pa prepotuje dolgo in mukotrpno pot do sprejetja njene smrti in družinske sprave. 

Na žalost Jackson in njegovi že običajni soscenaristki Fran Walsh in Philippa Boyens niso kos zgodbi. Družine Salmon jim ne uspe dvigniti iz generičnosti. Ne uspe jim dramatizirati ritma in dinamike družinskega življenja niti prikazati, kako umor otroka to dinamiko spremeni. Nimajo posluha za drobne psihološke poudarke vedenja, ki bi junake individualizirali, in se preveč naslanjajo na glas v offu, da gledalcu pojasni tisto, kar bi moralo biti jasno iz samega dogajanja.  

Ker filmu ne uspe ustvariti likov skozi dramaturgijo, uporablja bližnjice. Tako denimo izvemo, da je sestra mrtve punčke mladi genij, ne iz njenega znanja ali vedenja, ampak nam film preprosto pokaže časopisne izrezke, ki navajajo njene uspehe. Ko mati zapusti družino, ker ne more več prenašati moževe pomilovanja vredne obsedenosti s smrtjo hčerke, in se nekaj let pozneje vrne, njen odhod in vrnitev nimata nobenega čustvenega učinka. Ni zamere, ki jo otroci čutijo do matere, ki jih je zapustila, kot je to prisotno v romanu Seboldove. Vse je preveč poenostavljeno. Namesto drame dobimo tiste »malo žalostne, a polne upanja« nasmehe skozi solze, tako tipične za filme, ki se hočejo izogniti bolj komplicirani plati človeških odnosov.  

V hiperaktivni igri Saoirse Ronan, ki je igrala malo tožibabo v filmu Pokora (Atonement, Joe Wright, 2007), ne čutimo hrepenenja po življenju, iz katerega je izključena. Salmonovi ostajajo površno prikazana družina, kakršno že dobro poznamo iz bolj konvencionalnih ameriških filmov in nanizank. Igralca, kot sta Wahlberg in Weisz, ki sta se v nekaterih prejšnjih vlogah že izkazala, iz teh skic svojih likov ne moreta kaj prida narediti. Le Stanley Tucci kot morilec in Susan Sarandon v precej stereotipni vlogi pijanske in energične stare mame dajeta filmu nekaj utripa. 

Kar pa se nebes tiče, v katerih Susie živi, ko se ne giblje med živimi na zemlji, so živobarvna in ne brez duhovitih poant: vsebujejo elemente popularne kulture svojega časa, ki bi bili verjetno del nebes ameriške najstnice iz sedemdesetih. V nekem prizoru uspe Jacksonu povezati dva svetova: ko oče v svoji bolečini polomi vse ladje v steklenicah, ki jih je izdelal skupaj s hčerko, Susie to doživi kot ogromne brodolome na obali svojih nebes. Sicer pa so njena nebesa bolj razstava posebnih učinkov, ker ni prepričljive stvarnosti, ki bi jih dopolnjevala.  

Jackson nikoli ni bil režiser realizma. Tudi njegov prelomni film Nebeška bitja (Heavenly Creatures, 1994), ki ga je dvignil iz kultnega sveta »splatter« filmov, je bolj ko ne ekspresionističen: svet skozi oči dveh punc z bogatim domišljijskim življenjem, ki ju končno pripelje do umora. Resnični svet okoli njiju je karikiran: neumni učitelji, omejeni starši iz delavskega razreda enega dekleta in družina brez ljubezni iz višjega sloja drugega. Ampak karikature so bile duhovite in tako ali tako je to bil svet, prikazan skozi oči junakinj, ki sta svoje okolje pač doživljali na tak način. Jacksonu je tudi uspelo ustvariti fantazijski svet, ki je prepričljivo zrasel iz življenja junakinj. 

Predtem je bil Jackson marginalec, najbolj znan režiser filmov eksploatacije z Nove Zelandije. Bad Taste (1987), Meet the Feebles (1989) in Braindead (1992) ali Dead Alive so bili ponosno nizkoproračunski in veselo prgast napad na meščanski okus. Naslov prvega, ki bi ga lahko prevedli kot Neokusno, je dal ton njegovim zgodnjim filmom. Jackson je uporabil elemente grozljivk in stripov in v Meet the Feebles celo spremenil simpatičen antropomorfizem muppetkov Jima Hensona v zgodbo o seksu, nasilju, izdaji in poštenosti. Manj l'enfant terribles kot l'infant terribles je napolnil filme z vesoljci, komandosi v smučarskih maskah, raztreščenimi možgani, razkosanimi telesi, bruhanjem, telesnimi tekočinami in strjeno krvjo, ki se ji v angleščini reče »gore« in ki je sestavni del modernega filmskega nasilja. To niso bile telesne grozljivke Davida Cronenberga ali življenjska groza Eraserheada Davida Lyncha. Dajal je vtis otroka, ki vznemirja odrasle s svojim nesramnim vedenjem in govorom, ki imata v svoji nebrzdanosti lahko osvobajajoč učinek. 

S komično hollywoodsko grozljivko Grozoviteži (The Frighteners, 1996) se je Jackson izkazal za mojstra računalniško animiranih učinkov in film mu je omogočil snemanje Gospodarja prstanov, v katerem je njegova preadolescentna vizija doživela svoj vrhunec. To je svet bratovščin, junaških pohodov, epskih ločitev junakov in prav tako epskih ponovnih srečanj. V Srednjem svetu J.R.R.Tolkiena nam pogled med prijateljema pove vse, kar moramo vedeti.

To je svet, v katerem so stavki kot »rog Helma Kladivorokega bo v Breznu še zadnjič zadonel« izgovorjeni z vso prepričanostjo vernikov in v katerem so ženske čedne princese, čiste in pogumne, ljubezen med moškim in žensko pa se odvija na ravni dvorjenja. Jackson je iz teh starodavnih elementov, skupaj s popolnoma integriranimi posebnimi učinki in prikladno igralsko ekipo, naredil imenitno pustolovščino, ki je postala zgled epskega filma prejšnjega desetletja. 

V King Kongu pa se je dotaknil prave veličastnosti. Zadnji prizori med umirajočim Kongom in predmetom njegove nemogoče ljubezni v pojavi Naomi Watts na samem vrhu nebotičnika Empire State dosežejo moč in čistost čustev, ki ločnico med umetnostjo in komercialo, med majhnim filmom in večmilijonsko uspešnico, naredijo nepomembno. Med gospodarji filmske fantastike, kot so Cameron, Spielberg in Lucas, je Jackson najbolj privlačen; režiser z najbolj človeško in podrobno izdelano vizijo in z občutkom za epskost. In tudi za intimnost, če je ta na epski ravni.

V mojih nebesih pa ni snovi za velike prizore, so le podrobnosti in psiholoških nianse, ki jih režiser ni zmogel. V svetu zasebne tragedije družine Salmon v pensilvanskem mestecu je Jackson le turist, ki ne opazi kaj prida.