Največ ugrizov povzročijo mešanci, najpogostejše žrtve pa so po besedah predsednika komisije za izobraževanje in izpite pri Kinološki zvezi Slovenije Jožeta Vidica otroci, ki jih ugrizne domač kuža. »Zato, ker ga je nenadoma pocukal za rep, ga povlekel za uho ali mu odvzel kakšen predmet,« je povedal Vidic in dodal, da v zvezi z otroki velja zlato pravilo: otroka nikoli ne smemo s psom pustiti samega. Da je pes le redkokdaj kriv za svojo deviantno vedenje, se strinja tudi mag. Metoda Mikuž, svetovalka za vedenje družnih živali, zaprisežena sodna izvedenka za kinologijo ter mednarodna kinološka sodnica in inštruktorica, ki meni, da je pasje nasilje vedno skupek različnih vzrokov. »Najprej moramo ugotoviti, ali je pes organsko zdrav. Pes lahko namreč postane slabe volje, nestrpen, celo nasilen, ker ga nekaj boli, pa tega ne zna povedati. Zato v svojem poklicu vedenjske strokovnjakinje svetujem šele po tem, ko lastnik obišče veterinarja. Razni tumorji v možganih in drugje, dedne bolezni, kot je npr. pasja ceroidna lipofuscinosa, težave s ščitnico itd., lahko povzročijo pasjo napadalnost. V tem primeru je človekova krivda omejena na to, da ni posumil na bolezen ali da se ni poučil, kako psi delujejo kot živalska vrsta. Velikokrat pa je za nasilno pasje vedenje kriv prav človek,« je prepričana mag. Mikuževa. »Če je zanemaril socializacijo v času od tretjega do približno šestnajstega tedna starosti, pes ostane do ljudi nezaupljiv in se jih lahko boji. Začne groziti, kar si ljudje razlagajo tako, da želi nad njimi dominirati, zato udarijo nazaj, tako da si skušajo psa na različne nasilne načine podrediti. Še vedno velja zastarelo prepričanje, da moramo psa preobrniti na hrbet, ga potisniti ob tla in tresti za vratno gubo. V resnici takrat pes predvideva, da mu je odbila zadnja ura in se na vso moč brani. Da bi se temu izognili, se morajo ljudje naučiti pravilnega ravnanja pri vzgoji in šolanju psa,« je poudarila sogovornica in dodala, da je pasje nasilje navadno zadnji, močno čustven odziv na neki dejavnik, ki mu je povzročil močan strah. Prihod tega pa lahko pravočasno prepoznamo, in sicer prek pomiritvenih znakov, kot so strmenje, odvračanje glave, drugačen položaj uhljev ali repa ter renčanje.
Človek je tisti, ki se mora spremeniti
Največja napaka po mnenju Jožeta Vidica je, da se ljudje odločijo za psa predvsem na podlagi njegove zunanjosti in ne na podlagi karakternih lastnosti. »Ko dobijo psa, imajo premalo znanja o tem, kako ga je treba vzgajati oziroma kako se je treba z njim ukvarjati. Nekateri precenjujejo svoje sposobnosti in so premalo kritični do njegovega vedenja. Dovolijo mu, da postane neubogljiv, in postopoma jim začnejo stvari uhajati iz rok. Neželeno vedenje odpravimo veliko bolj učinkovito, če ga odpravljamo takoj, ko se pojavijo prvi znaki,« je pojasnil Vidic, ki meni, da je prevzgoja odraslega psa vedno hudo vprašljiva. »Pri odnosu do psa se mora spremeniti predvsem človek oziroma ljudje, s katerimi živi pes, ki ima določeno obliko neželenega vedenja. To lahko storijo na tečaju osnovnega šolanja, ki stane od 150 do 200 evrov, ob čemer je zelo pomembno, da izberemo pasjo šolo, ki ima licenco Kinološke zveze Slovenije. Le v takšni šoli namreč delajo ustrezno usposobljeni vaditelji,« opozarja priznani kinolog.
Najtežja je prevzgoja nasilnega psa
Po izkušnjah Metode Mikuž je za prevzgojo psa potrebno približno toliko časa, kolikor je problem nastajal, najtežja in najbolj dolgotrajna pa je prav rehabilitacija nasilnega psa. »Lastniku vedno povem, da bomo poizkusili psu pomagati, da pa ne morem zagotoviti, da nasilnega vedenja ne bo nikoli več pokazal, ker ne vemo, v kakšni situaciji se bo še znašel. Ko v pogovoru z osebami, ki se s psom največ ukvarjajo, dobim podatek, kje je vzrok neželenega vedenja, lastniku razložim, kateri del vedenja ima svoj vzrok v psu kot živalski vrsti in kateri del je vezan na pasmo. Potem predlagam program rehabilitacije, ki ga sproti prilagajamo, ko vidimo, kako se pes odziva. Pri tem je moja glavna skrb, da ljudje niso ogroženi, torej morajo biti moji nasveti zelo natančni. Zaupam jim svojo telefonsko številko in povem, da me lahko pokličejo takoj, če se kaj zalomi,« nam je potek prevzgoje psa opisala mag. Mikuževa, ki se s šolanjem psom ukvarja že štirideset let.
Kaj velja razčistiti
Čeprav sta si oba sogovornika enotna, da nevarnih pasem ni, je treba pri odločitvi o psu vseeno upoštevati določena pravila. Mikuževa jih je naštela nekaj: »Čudovito dvobarven, hiter mejni ovčar je delovni stroj, ki še danes lahko preteče po sto kilometrov na dan, zganjajoč ovce, in ki ga lahkoten sprehod nekajkrat na dan naredi močno zafrustrirnaega, kar se lahko konča z napadalnostjo. Majhni terierji so na primer majhni samo po postavi: spet imamo tu delovno žival, ki so jo geni ustrojili za borbo z lisicami, glodavci (podganami) in drugimi živalmi. Zaradi svoje ljubkosti pa so večinoma psi za zabavo otrok.« Mikuževa ni naklonjena ideji, da si psa omisli družinica z majhnim otrokom. Po njenem naj se takšna družina raje ukvarja z vzgojo otroka in uživa družinsko življenje brez psa. Zakaj? Za vzgojo psa je potrebno veliko dela, časa in predvsem živcev, je prepričana. »Prav tako sem zelo previdna pri svetovanju, ali naj otrok boža tujega psa. Celo sam lastnik težko presodi, ali bo božanje tuje osebe psu v tistem trenutku prijetno. Ljudje se morajo pred nakupom pozanimati o zgodovini pasme, potem pa se resno vprašati, ali ji bodo kos,« vsem, ki razmišljajo o štirinožcu, svetuje Mikuževa, medtem ko Vidic družinam z majhnimi otroki ne priporoča velikega psa, začetnikom pa na dušo polaga, naj si omislijo psa, ki bo dovolj vodljiv in ubogljiv.
Iz zavetišča vzemite odraslega psa
Prave informacije o karakteristikah psa lahko ljudje po besedah mag. Metode Mikuž dobijo od dobrega vzreditelja, razgledanega lastnika, iz dobre knjige, ki pove resnico, ali v pasemskem klubu in dobri šoli, nikakor pa ne na podlagi zunanjega videza ali nasveta naključnega lastnika psa želene pasme, ki ga srečajo v parku in so ga o njej polna usta hvale brez kakršne koli otipljive podlage. Če je pes iz zavetišča, mu bodo napotke najprej dali v dobrem zavetišču ali šoli. »Natančen izvor psa lastniku zelo olajša življenje z njim. Dobro je vedeti, kje se je skotil, kakšna sta bila njegova mati in oče ter kakšen je bil vzreditelj. Prvi tedni njegovega življenja namreč določajo vse pasje življenje,« je prepričana Mikuževa. »Če se bodoči lastnik odloči za psa iz zavetišča neznanega porekla, bi svetovala, da bo manj presenečenj, če vzame odraslega psa. Nikoli namreč ne vemo, koliko bo mladič zrasel. Svetujem, da pridobijo čim več podatkov o psu, potem pa naj gredo v dobro pasjo šolo.«
Vedenje je odvisno od okolice
Marko Oman, vodja Zavetišča Ljubljana, je povedal, da vsem zapuščenim psom, ki se ne vrnejo lastniku (število teh se je po uvedbi mikročipa ob hkratni večji ozaveščenosti, spremembi miselnosti in ostrejšem nadzoru drastično zmanjšalo) in ki jih sprejmejo v zavetišče, ocenijo vedenje. Na podlagi rezultatov nato psu prilagodijo nadaljnjo oskrbo in socializacijo, pri čemer še kako drži rek »Stara navada je železna srajca«. »Mladiča, ki še nima izoblikovane osebnosti, je veliko lažje socializirati in vzgajati kot odrasle, starejše pse. Znano je, da je vedenje psa v največji meri odvisno od okolja. Večina zapuščenih psov ima neznano preteklost, zato okolja ne poznamo. Vemo pa, da se lahko v primeru negativnih okoljskih vplivov ali celo travm razvijejo določene motnje v vedenju, ki se v zavetišču še posebno izrazijo. Dalj časa, kot je trajal, oziroma močnejši, kot je bil vpliv, tem hujša je motnja. Svoje prispeva tudi prirojen karakter psa,« je naštel Oman. Ker pse oddajajo praktično neznani osebi, je po njegovih besedah zelo pomembno, da pes sprejme vsakogar. To dosežejo s sprehajanjem psov obiskovalcev, t. i. sprehajalcev, kar je po Omanovih besedah v zadnjem času zelo dobro utečena praksa. Menda ob lepih koncih tedna v zavetiščih skoraj vedno zmanjka psov. »Pse z določenimi vedenjskimi motnjami oziroma težko vodljive pse socializirajo oskrbniki in izkušeni sprehajalci, medtem ko sumljive pse oziroma pse s posebnimi potrebami vzgajajo le oskrbniki in zunanji strokovni sodelavci,« je socializacijo psov v Gmajnicah opisal Oman.
Žival ni nikoli kriva!
Tistim, ki želijo štirinožca posvojiti iz zavetišča, bodo prav prišle še naslednje Omanove informacije: »V zavetišču vsak kandidat za posvojitelja izpolni vprašalnik, na podlagi katerega pridobimo pomembne informacije. Med drugim tudi o izkušnjah. S kandidati brez izkušenj se pogovorimo in med drugim preverimo, ali se dejansko zavedajo, kakšno odgovornost prevzemajo. Kandidate poučimo o obveznostih in odgovornosti ter jih seznanimo z zakonskimi zahtevami. Zgodilo se je že, da je kakšen ugotovil, da ni pripravljen prevzeti tolikšnega bremena, in je odstopil od posvojitve živali. Spet drugi zaletavo verjamejo, da so vsemogočni, a kmalu po posvojitvi ugotovijo, da podvigu vendarle ne bodo kos. Ti potem nesrečne živali vračajo v zavetišče z najrazličnejšimi izgovori. Velja si zapomniti, da pes ni nikoli kriv in je le ogledalo svojega lastnika oziroma skrbnika,« je svoje mnenje izrazil Oman.
Prevzemanje velike odgovornosti
Pri nas je dovoljeno v stanovanju več kot 30 dni v letu dni imeti največ pet odraslih hišnih živali iste vrste. Večje število pomeni gojitev, ki pa mora biti odobrena in registrirana pri območnem uradu Veterinarske uprave RS. Vlada naj bi sicer še letos predlagala spremembo zakona o veterinarskih merilih skladnosti, po katerem bi se število dovoljenih psov presojalo glede na pasmo. Predlagali naj bi manjše število živali na stanovanjsko enoto, ob upoštevanju njihovih fizičnih karakteristik. Predvidena je tudi zaostritev odgovornosti lastnikov živali in zahtevnosti njihovega znanja. Po mnenju Mikuževe si lahko večje število psov privoščijo samo ljudje, ki so za to usposobljeni: »Spoznati se morajo na pasmo in dobro poznati pasje vedenje. Že če imamo dva psa, se hitro povežeta in organizirata prepovedan lov. Pri napadu pa hitro priskočijo na pomoč še drugi. To je lahko nevarno, še zlasti, če je govor o velikih pasmah.«
Po mnenju Vidica se mora vsak lastnik zavedati tudi svoje odgovornosti, ki jo ima do svojega najboljšega prijatelja in do okolja, kjer se ta giblje. Pri tem gre za to, da psa ustrezno vzgoji in po potrebi izšola, da z njim v ničemer ne zmanjšuje kakovosti življenja drugim ljudem ter da pobira za svojim psom in da ga ima na povodcu na vseh javnih krajih. Pred posvojitvijo psa pa se mora vsakdo resno vprašati, ali bo lahko temu odgovornemu in zahtevnemu delu zares kos.