O spornem voditelju ljubljanske (nad)škofije je spregovorila na predavanju, ki ga je Študijski center za narodno spravo pripravil ob "50. obletnici smrti in ustavitvi sodnega postopka". Poleg številnih znanih ljudi se ga je udeležil tudi ljubljanski pomožni škof dr. Tone Jamnik. Dodajmo, da je škof Rožman umrl 16. novembra 1959, sodni postopek pa je bil s sklepom ljubljanskega okrožnega sodišča ustavljen 10. aprila lani.

Ni naloga zgodovinarjev propaganda za določeno politično opcijo, tudi ne drži, da obstajajo različne zgodovinske resnice. Obstajajo le različne moralne ocene in interpretacije dejanskosti. Za neodvisne zgodovinarje pa bi moral biti merodajen prikaz dejstev, je dejala dr. Griesser-Pečarjeva. Med znanimi zgodovinarji je v negativni luči poimensko omenila dr. Pirjevca, ki da je neko Rožmanovo pismo datiral z napačnim (prezgodnjim) datumom in s tem prispeval k napačnim interpretacijam njegove vsebine ter brez dokazov trdil, da je Rožman blagoslovil tudi bordel za italijanske vojake. Med potvorbami, ki vztrajajo, je omenila Rožmanovo domnevno lojalnostno izjavo Mussoliniju, lažno prikazovanje njegove udeležbe na domobranski prisegi in številne potvorjene in izmišljene citate iz njegovih pridig in pastirskih pisem. Pojasnila je, da Rožman ni nikoli pisal Mussoliniju, lojalnostno izjavo je poslal Grazzioliju, ta pa jo je dal objaviti močno prirejeno. "Tisti, ki trdijo, da bi se moral škof javno oglasiti, če je bila objavljena izjava neresnična, dokazujejo le svojo naivnost in nepoznavanje razmer," je poudarila zgodovinarka in opozorila, da se mariborskemu škofu Tomažiču lojalnostna izjava ne očita, pa čeprav jo je naslovil neposredno na Hitlerja. Tudi Rožmanova udeležba na domobranski prisegi po njenem mnenju ni sporna. Dr. Rožman se je je udeležil, potem ko je preveril, da to ni prisega Hitlerju - s tem soglaša tudi zgodovinar dr. Mlakar - in sicer zato, ker je "hotel biti blizu svojim fantom". Mašo pa je imel pred prisego, ko Nemcev še ni bilo.

Rožman naj bi na neki birmi, tako piše v enem od spominskih zapisov, govoril o rdečih volkovih in grozil partizanskim materam, če ne bodo pregovorile svojih sinov, da se vrnejo. Toda v izvirni pridigi, ki je tako kot mnoge druge na voljo v nadškofijskem arhivu, je najti le besede o tem, naj se partizani vrnejo k veri in se nehajo bojevati. Neresnično naj bi bilo tudi, da je Rožman ob neki priložnosti zahteval, naj vse partizanske matere zapustijo cerkev. Dr. Griesser-Pečarjeva: "11 ljudi je v Novi reviji poimensko zatrdilo, da to ni bilo res. In če bi bil kdo res nagnan iz Cerkve, bi to zagotovo pisalo v glasilu KP, pa ni." Prav tako ne drži, da je Rožman v velikonočni pridigi pozival k denunciranju članov OF. "Ta pridiga je v stolnici odpadla, v še ohranjeni predlogi zanjo pa teh pozivov ni."

Dr. Griesser-Pečarjeva je orisala drugačno podobo škofa. Ta je bil po njenem mnenju v prvi vrsti dušni pastir, ki je v komunizmu videl moralno zlo, ne pa politik in diplomat. Preroško je menil, da bo za razliko od nacizma in fašizma, ki bosta premagana, komunizem, če ga dopustimo, obstal za dolgo. Prepričan je bil tudi, da bodo zavezniki zmagali, da bo nacizem poražen drugje, in si prizadeval, da bi vojno preživeli s čim manj žrtvami. Po podatkih iz dokumentacije Rožmanovega zagovornika Vrtačnika je razvidno, da je pri zasedbenih oblasteh posredoval za najmanj 1318 ljudi; med njimi so bili begunci, obtoženci na dveh procesih, Judje, interniranci na Rabu, talci, zaporniki, med njimi Tone Tomšič, duhovniki in številni drugi. Prav zato, da je lahko posredoval, se je po ugotovitvah zgodovinarke odrekel temu, da bi Italijane javno kritiziral tudi v stolnici, o čemer pa je (po Leničevih spominih) intenzivno razmišljal. To naj bi mu maja 1942 odsvetoval tudi papež.

Po mnenju Justina Stanovnika je čas, da zgodovinski pogled na Rožmana revidiramo. "In nič nas ne sme biti strah izreči besedo revizija," je mnenje mnogih po predavanju izrazila dr. Griesser-Pečarjeva.