Če so fotografije avtentične, jih je najverjetneje z mobilnim telefonom posnel eden izmed ljudi, ki so bili na kraju napada navzoči po službeni dolžnosti. V skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala so nam potrdili le, da omenjeno zadevo preiskujejo, ne pa tudi, ali so fotografije tudi pristne.

Postavlja se vprašanje, ali je mogoče tistega, ki je fotografije spravil v obtok, odkriti s pomočjo elektronskih sledi, ki jih uporabniki elektronskih naprav in svetovnega spleta neizogibno puščamo za seboj.

"Ljudje se navadno ne zavedajo, da se njihova elektronska aktivnost beleži," pravi strokovnjak za informacijsko zasebnost Matej Kovačič z ljubljanske fakultete za družbene vede, "kar je lahko v takšnih primerih za policijo prednost."

Pri fotografiji na ruskem strežniku je na primer razvidno, da je bila posneta z mobilnim telefonom Nokia 6303. Hipotetično bi bilo to torej dovolj, da bi policija ugotovila, kdo izmed ljudi, ki so bili takrat na kraju dogodka, uporablja omenjeni telefon. "Na takšne podatke se ne gre preveč zanašati," meni Gorazd Božič, vodja slovenskega centra za posredovanje pri internetnih incidentih Si-CERT. "Spreten uporabnik takšne informacije zlahka potvori. Dovolj je že, da spremeni zapise v datotekah, kjer se ti podatki hranijo," še dodaja.

"Nekoliko več možnosti za odkritje storilca bi policisti imeli, če bi se dokopali do mobilnega telefona, s katerim je bila fotografija posneta," meni Tadej Stergar z Inštituta za forenziko informacijskih tehnologij. "Določene podatke je namreč mogoče obnoviti, tudi če so bili že izbrisani."

Pot, kako je fotografija prišla na določen strežnik, je tudi s pomočjo elektronskih sledi v praksi pogosto težko odkriti, zlasti, če gre za strežnike v tujini. Prav tako ni naključje, da se fotografija nahaja na strežniku v Rusiji. "Rusija je daleč, s človekom, ki strežnik upravlja, je težko vzpostaviti stik, pa tudi sodelovanje s tujimi orani pregona je slabo," pravi Kovačič.

Božič pa dodaja, da po lastnih izkušnjah lahko pridobivanje podatkov od tuje države prek Interpola traja tudi dve leti.

Vendar ne zaradi nepripravljenosti skrbnika strežnika, da podatke posreduje, temveč zato, ker sodni mlini meljejo počasi. "Slovenska policija ima potrebno znanje za reševanje tovrstnih primerov, vendar je vprašanje, ali je ta konkretna zadeva dovolj pomembna, da bi ji posvečali toliko pozornosti," zaključuje Božič.