Slovar slovenskega knjižnega jezika namreč vsebuje izraz sodomija, medtem ko sta v splošni rabi danes prisotna predvsem pojma zoofilija in bestialnost, zaradi česar se sodomija v angleško govorečem okolju (pogosto pa tudi pri nas) in pravnem izrazoslovju uporablja pretežno za analni seks. Da pa je zoofilija še kako prisotna v slovenskem prostoru, se da preveriti na svetovnem spletu, kjer obstajajo forumi, ki združujejo samo slovenske zoofile. Na enem takšnih smo lahko ugotovili, da danes aktivni "animal sex klub" združuje več kot 1500 slovenskih uporabnikov, na njem pa si je mogoče ogledati več kot 100 amaterskih videoposnetkov in več kot 400 fotografij, na katerih poleg človeka nastopajo predvsem psi in konji. Na enem izmed slovenskih portalov je bil lani objavljen tudi intervju z moderatorko domačega zoofilskega foruma, ki naj bi združeval celo več kot 4000 uporabnikov, med katerimi naj bi bilo aktivnih več kot sto članov. "Slovenija je pretežno ruralna dežela in na vasi prve spolne izkušnje pogosto pridejo iz te smeri, v mestnih okoljih pa izkazovanje ljubezni do živali vse pogosteje dobiva značilnosti patološkega - pasje ogrlice s kristali swarovski, frizerji za mačke in podobne bedarije -, tako da me ne bi čudilo, če bi ti ljubeči individuumi s svojimi ljubljenčki tudi seksali," meni soustanovitelj Zavoda za kulturo pornografije 69 Max Modic.

Slovenska strokovna javnost ima večinoma odklonilen odnos do tovrstne spolne prakse. Za psihiatre je zoofilija po mednarodni kvalifikaciji bolezni MKB-10 uvrščena med motnje spolne preference. "Kot psihiatrinja, ki delam na Psihiatrični kliniki Ljubljana tudi v ambulanti za spolne motnje, v desetletni praksi nisem imela klinične izkušnje z zoofilijo," pravi dr. med. Irena Rahne Otorepec, medtem ko biologi poudarjajo, da tovrstna praksa ne prispeva k razmnoževanju vrste, torej človeka, in je kot taka povsem nenaravna. "Čeprav je zoofilija v mnogih državah deklarirana kot izrabljanje živali, torej zločin proti naravi, so posamezniki lahko celo fiksirani na to nenaravno spolno prakso," pa dodaja prof. dr. Tine Valentinčič z oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Potemtakem je skrb zbujajoče dejstvo, da v slovenskem kazenskem zakoniku ne moremo najti niti besede sodomija niti zoofilija. Pomemben je tako le 341. člen kazenskega zakonika, ki govori o mučenju živali, vendar pa ne omenja spolnih odnosov človeka z živalmi. Posameznika se tako lahko kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom le v primeru, če z živaljo surovo ravna, ji povzroča trpljenje, jo pohabi ali povzroči njen pogin. "Policija ne vodi evidenc na način, da bi vam lahko sporočili podatke, v koliko primerih obravnavanih kaznivih dejanjih mučenja živali je šlo za spolno zlorabo živali," so nam še sporočili iz slovenske policije. Zanimivo je tudi, da naj bi se zoofilski material popolnoma legalno prodajal le v treh državah Evropske unije, in sicer na Nizozemskem, Madžarskem in v Sloveniji. Podatek smo preverili tudi v eni izmed slovenskih trgovin z erotičnim materialom. Ugotovili smo, da zoofilmski video material shranjujejo na žanrsko ločenih policah pod rubriko Ekstremno in da ga dobavljajo iz Madžarske. "Veliko strank se odloči za te DVD-je. Pojavljajo se tudi zbiratelji takšnega materiala, ki včasih nekatere videe pri nas tudi naročijo. Večkrat nas obišče inšpekcija, vendar se s tem materialom nikoli ni ukvarjala," nam je zaupal prodajalec v eni izmed slovenskih erotičnih trgovin. "Trenutno živalska pornografija v večini evropskih držav velja za politično nekorekten material, marsikje pa je tudi prepovedana, odvisno pač od strogosti zakonodaje. Kar se produkcije tiče, pa se največ zoofilskega materiala posname v Braziliji, na Madžarskem in v Rusiji," pa dodaja Modic.

Čeprav se je debata o zoofiliji v Sloveniji razvila komaj letos, če pustimo ob strani mitološke in svetopisemske zgodbe o bestialnosti in sodomiji, pa so se nekateri raziskovalci začeli podrobneje ukvarjati s to spolno prakso že na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Privrženci zoofilije razmerje z živalmi sicer utemeljujejo na medsebojnem zaupanju in skrbnosti, brez nasilja in brez kakršnihkoli zlorab, a strokovnjaki imajo povsem drugačen pogled na to prakso. Nemški psihiater, nevrolog in kriminolog Richard von Krafft-Ebing je leta 1886 izdal knjigo Psychopathio Sexualis, v kateri je sistematično razvrstil spolne odklone in jih tudi skušal znanstveno utemeljiti. Zoofilijo je definiral kot obliko fetišizma, ki izvira iz prirojene preobčutljivosti tipalnih živcev, kar pomeni, da lahko ljubkovanje domačih živali pri psihično nezreli osebi s prezgodaj prebujenim spolnim nagonom povzroči spolno vzburjenje, ki pripelje do spolnega občevanja. Do zanimivih rezultatov je v začetku 20. stoletja prišel tudi ameriški biolog Alfred Kinsey, ki velja za pionirja med raziskovalci seksualnih praks. Med 20.000 anketiranci je naletel na skoraj sto Američank in Američanov, ki so več kot trikrat doživeli orgazem v stiku s kakšno živaljo. Ugotovil je, da v tej skupini prevladujejo moški, glavnina jih je izhajala iz ruralnega okolja, zoofilija pa naj bi bila po njegovem omejena na adolescenco in naj bi se končala, ko mladostnik vzpostavi spolno razmerje z osebo nasprotnega ali istega spola. Kinsey je še zapisal, da naj bi se človek spolno zbližal z živaljo iz gole radovednosti ali pa takrat, ko nima drugih možnosti za potešitev svojih potreb.

V 70. in 80. letih je bila ena od pojavnih oblik seksualne revolucije tudi živalska pornografija, v evropskem prostoru pa je bila najbolj razširjena na Nizozemskem in predvsem na Danskem, kjer je imela korporacija Color Climax oddelek, specializiran izključno za "animal sex". "Posel je zacvetel, ko se je na oglas v začetku 70. let javila Bodil Jensen, bujna kmetica tridesetih let, ki je napisala, da uživa v spolnem stiku z domačimi živalmi. Na farmi so kasneje posneli obsežno serijo filmov, v katerih se je Bodil ležerno onegavila s psi, konji in prašiči ter zaslovela kot prva mednarodna porno zvezda živalskega podžanra," razlaga Modic, ki je prepričan, da zoofilska tematika načelno ubija željo po seksu. Aktivisti združenj proti mučenju živali so kasneje začeli ostro kampanjo proti živalski pornografiji. Meje pornografske svobode so tako prišle pod drobnogled in dosežen je bil konsenz o tem, kaj je normalno in primerno za javno prikazovanje. Normalno naj bi bilo vse, kar se sporazumno dogaja med odgovornimi odraslimi osebami ter ne vključuje otrok in živali. Tako je mnogim ljubiteljem pornografskih vsebin v spominu ostal predvsem prizor iz filma s kultno Cicciolino iz leta 1986, v katerem je igralka Denise Dior zadovoljila konja. "Pri zoofilski pornografiji, ki nastaja večinoma amatersko ali polprofesionalno, gre za fetiš ozkega kroga ljubiteljev, zato se uradna pornografska industrija, tako kot večina ljudi, od tega distancira. Profesionalci, ki jih to zanima, so tako ali drugače vključeni v proces nastajanja tovrstnega materiala in se ne mešajo s tistimi, ki ustvarjajo 'mainstream' pornografijo, katere cilj je - tako kot vedno v šovbiznisu nagovoriti čim širši krog odjemalcev. Z živalskim seksom jim kaj takega pač ne bi uspelo," še dodaja Modic. O žrtvah, ki naj bi umrle zaradi spolnega odnosa z živalmi, ni podatkov. Morda zato, ker profesionalni zoofili mnogokrat omamijo svojo žrtev, pa tudi področje bolezni, ki bi se razširile zaradi tovrstnega spolnega odnosa, ni povsem raziskano. Najbolj znana žrtev iz zgodovine tovrstnih spolnih praks tako ostaja ruska carica Katarina II. Velika, ki je umrla sredi spolnega odnosa s pravim žrebcem.