Šele s pojavom televizije sredi 50. let in neposrednim prenosom festivala v San Remu, ki ga v roke vzamejo spretni TV-producenti, se Italija zaljubi v glas Claudia Ville (leta 1955 zmaga s pesmico Boungiorno tristezza/Dober dan žalost), ogleda pa si ga 8 milijonov Italijanov. Odtlej beleži festival samo še strmo pot navzgor. Televizija začne izbirati umetniške direktorje in voditelje festivala, ki postanejo zvezde, včasih večje od pevcev. Organizira izbore skladb, na katerih konkurira več kot 6000 skladateljev.

Leta 1956 na festivalu prvič nastopi mladenič z brčicami Domenico Modugno, zmaga in slava pa gresta še vedno Claudiu Villi. Leta 1958 mladi Modugno z božanskim glasom zapoje (v alternaciji z Johnnyjem Dorellijem) pesmico Nel blu dipinto di blu, ki jo še zdaj požvižgavamo in jo poznamo bolj pod vzdevkom Volare! (Leteti). Skladbica je svetovna uspešnica, čeprav jo je stroga festivalska komisija komaj pripustila na finalni večer, ker ni bila prepričana v njeno kakovost! Gledalci in poslušalci pa so se zaljubili v živahnega Modugna, ki ni stal na odru kot drevo,  publika v dvorani ga je med izvedbo glasno spremljala z nogami in ploskanjem. Tudi naslednje leto sta zmagala Modugno in Dorelli, tokrat s skladbico Piove (Dežuje), Modugno pa je zapel tudi razvpito Ciao ciao bambina, ki jo je menda na hitro zložil med svojo prvo turnejo po Ameriki, ko je na železniški postaji Pennsilvania opazoval solzno slovo dveh zaljubljencev.

Konec 50. let se začne večno rivalstvo pevk Mine in Milve, ki sta bili s svojima značilnima in različnima načinoma interpretacije tekmici za ljubljenko občinstva. Leta 1960 je zmagala pesem Romantica, pela sta jo Tony Dallara in Renato Rachel, zelo uspešen je bil znova Modugno s skladbo Libero (Svoboden). Italijanska publika se je razdelila na dve stranki: v podpornike »urlatorja«, kot se je reklo rahlo rokovskemu slogu Dallare, in melodičnega Modugna. Neki novinar je zadevo opisal takole: »Vprašam taksista pred dvorano, če je prost (libero?), pa mi pokaže prst: No, romantico! (Ne, romantičen) in jezno odpelje...«

V začetku 60. let televizijske prenose festivala spremlja že 30 milijonov Italijanov; začnejo delovati stavnice, kronist pa zabeleži tudi prve solze, ki med doživeto izvedbo pesmi E vero (Res je) pritečejo pevki Mini. Leta 1961 zmagata rokerski Adriano Celentano in Little Tony z 24 milla bacci (24 tisoč poljubov), ki jo pri nas poznamo v novejši izvedbi Magnifica. Začnejo se festivalske kuhinje in škandalčki, izmišljeni ali resnični, ki odtlej spremljajo skoraj vsak festival. Najhujši je iz leta 1967, ko gostja Dalida v hotelski sobi najde mrtvega mladega italijanskega kantavtorja Luigia Tenca, s katerim sta pela pesem Ciao amore ciao in se med vajami – zaljubila. Samomor je bil menda usoden za francosko divo, ki je več let pozneje tudi sama na enak način zapustila ta svet.

Leta 1962 spet zmaga Modugno, tokrat z Adio, adio (Zbogom) v alternaciji s tekmecem Claudiom Villo, med uspešnice pa se uvrstijo še Tango italiano (Italijanski tango) z Milvo, Abbraciami forte (Močno me objemi) in Buongiorno Amore (Doberdan ljubezen). V začetku 60. let je festival začel vabiti znane tuje pevce, ki so predstavljali pesmi skupaj z domačimi, kar italijanski popevki dvigne rejtinge. Moda tujih pevskih gostov se je poznala tudi na slovenskem popevkarskem festivalu vse do začetka 70. let. V San Remu so po večkrat nastopili Petula Clark, Pat Boone, Connie Francis, v Italiji zelo priljubljena Dalida, Neil Sedaka, Paul Anka, Procol Harum, Antione, France Gall in mnogi drugi.

Leta 1962, ko spet zmaga Modugno, postane »moralna« zmagovalka publike skladbica mladega lepotca Tonyja Renisa Quando, quando, quando (Kdaj...), mednarodni hit in še danes ena najbolj uspešnih in predvajanih kancon vseh časov. No, in leta 1964 zmaga dolgolasa deklica v spodobni mini oblekici Gigliola Cinquetti z zdaj že legendarno Non ho l'eta per amarti (Premlada za ljubezen), s katero je osvojila tudi Evropo in Evrovizijo. Leta 1965 zmaga presleyjevski Bobby Solo s skladbico Se piangi, se ridi (Jokaš, se smeješ)...    

Šestdeseta in sedemdeseta leta veljajo za zlato dobo festivala v San Remu. V črno-belih posnetkih iz italijanskih zabavnoglasbenih oddaj tipa Studio Uno, ki smo jih nekoč radi gledali tudi pri nas, so še precej poslušane na YouTubu. Gigliola z Non ho l'eta ima skoraj milijon obiskov, nič manj večni Bobby Solo s solzo na obrazu (Una lacrima sul viso). Med sodobnimi Kubanci je najbolj popularna poskočna rdečelaska s simpatično špranjico med zobki Rita Pavone.   

Jubilejni 60. festival Sanremo bo pred kamerami RAI v dvorani Ariston od torka 16. do sobote 20. februarja; vodila ga bo plavolasa televizijska lepotica Antonella Clerici, umetniški direktor jubilejne izdaje je Gianmarco Mazzi. Po poročanju italijanskih medijev, ki so polni festivalskih novic iz ozadja, bodo na večeru z naslovom Quando la musica diventa leggenda (Ko glasba postane legenda), posvečenemu jubileju, posebni gostje izbrali vsak svojo najbolj všečno skladbo izmed vseh, ki so bile kdaj predstavljene na festivalu. Omenjajo prihod Susan Boyle, Lady Gaga, Tokio Hotel, Robbieja Williamsa, v gledališču Ariston pa naj bi v prvih vrstah sedeli tudi Bill Clinton, Jennifer Lopez in Sandra Bullock. Povabljena žena francoskega predsednika Carla Bruni Sarkozy pa je sklenila, da festival bojkotira zaradi ironične skladbice Meno male popevkarja Chrisiccija na račun soproga...

 V San Remu je torej vse nared za začetek jubilejne 60. revije italijanske kancone (popevk), razvpiti sanremski festival pa z užitkom spremlja kar nekaj zvestih slovenskih oboževalcev, zlasti z Obale. Ob jubileju je italijanski festival odprl tekmovalna vrata tudi tujim skladateljem: iz Slovenije sta se prijavila Rudi Bučar in skupina Sons, ki sta se zaman potegovala za zmago v kategoriji Nova generacija, zato na Festivalu Sanremo 2010 Slovencev ne bo. Zaradi spretnih televizijskih prenosov in marketinških potez RAI pa festival Sanremo spremljajo po vsej Evropi, znan je menda celo na Japonskem.