V MOK je vključenih 205 nacionalnih olimpijskih komitejev, kar je več, kot je držav, ki jih priznavajo Združeni narodi. Tako je na kratko bistvo olimpijskih iger na Dnevnikovi okrogli mizi "Kaj so olimpijske igre?" v sodelovanju s Cankarjevim domom opisal Janez Kocijančič, predsednik slovenskega olimpijskega komiteja.

Dr. Milan Hosta, ki se ukvarja s filozofijo športa (doktoriral je na Filozofski fakulteti z nalogo Etična protislovja športa v kontekstu sodobnega olimpizma), ima na olimpijske igre nekoliko drugačen pogled. "Včasih je lažje povedati, kaj olimpijske igre niso, saj so tako kompleksen globalni dogodek, ki presega zgolj športne okvirje. Vsekakor pa gre za ekstremen pojav v telesni kulturi, ki je za športne filozofe neusahljiv vir materije za obdelavo, predvsem ker gre za ekstrem. Kolega Silvo Koželj, ki se ukvarja s filozofijo športa, pravi, da se stvari v športu odvijajo štirikrat hitreje kot v življenju. Tako se donos med športnikom in trenerjem odvrti štirikrat hitreje kot odnos med otrokom in staršem," pravi dr. Hosta. "Cilj vsakega športnika je zmaga, ne sodelovanje. Lepo je to pred časom povedal Matej Tušak, kakšen je recept za uspešnega športnika: je narcis, agresiven, dominanten in egoist. In to so današnji zmagovalci na trgu. Zmaga takšen, ki je brezobziren do vseh in ki ima jasen cilj: zmago v športu ali profit na trgu. Zato me je kar malce strah, ko gledam, kako mlade otroke danes potiskamo v šport in tekmo," pravi Milan Hosta, a dodaja, da vsi vrhunski športniki ne podlegajo temu arhetipskemu vrhunskemu športniku.

Jože Pogačnik, nekdanji urednik športne redakcije na Dnevniku, nedavni Bloudkov nagrajenec in športni novinar z neverjetno kilometrino, ki je spremljal kar 11 zimskih olimpijskih iger, se svojih prvih poročanj spominja predvsem po romantičnem novinarstvu, ki je iskalo junake, in po "svobodni interpretaciji" strojepisk, ki so nemalokrat posredovana poročila spreminjale do nerazpoznavnosti. "Takrat, v 60. letih prejšnjega stoletja, ko smo bili še za tako imenovano železno zaveso, je bilo sporočanje katastrofalno počasno. Šlo je za preverjanje, naročanje mednarodnih telefonskih klicev, slabe zveze, in ta kombinacija, upoštevajoč strojepiske, je dala, kar je pač dala," se spominja Pogačnik. In če je bilo leta 1964 na igrah kakšnih 200 do 300 novinarjev, so že v 80. letih predvsem na račun televizijcev novinarji predstavljali velik del olimpijske družine. V Vancouvru je letos tako akreditiranih že 2700 pišočih novinarjev in vsaj še enkrat toliko neakreditiranih, ki se bodo ukvarjali z "obrobnimi" zgodbami, število novinarjev v TV-ekipah pa sploh ni znano. V Pekingu je bilo leta 2008 po nekaterih podatkih več kot 30.000 novinarjev.

Šport in politika

Dr. Hosta opozarja tudi, da se ob športnem dogodku odpira veliko prazno polje, na katero se "lepijo" različni interesi. Navsezadnje - ali predvsem - politika, ki je morda še najbolj očitna pri izbiri organizatorja OI. Tako je na primer Peking dobil zadnje letne olimpijske igre, kljub različnim pomanjkljivostim, ne le očitnemu primanjkljaju demokracije. "Do sedanjega položaja odpiranja možnosti organizacije OI sem zelo kritičen. Pomika pa se v smer, da bodo lahko počasi za organizacijo kandidirale le še najmočnejše in najbogatejše države. V Pekingu so v infrastrukturo in organizacijo iger vložili 42 milijard dolarjev! Morda za Kitajsko to ni ekscesno veliko, a če to prenesemo na domače razmere, lahko mi o organizaciji iger le razmišljamo, nikakor pa ni en majhen ali srednje velik narod sposoben zagotoviti toliko denarja," pravi Janez Kocijančič, a hitro doda, da je Kitajska hotela z organizacijo iger svetu sporočiti še nekaj drugega: da je njeno mesto pri glavni mizi, kjer se bo urejala svetovna politika, želela je opozoriti na silovit gospodarski razvoj in na gospodarsko moč. Če je bil Peking 2008 še parada razkošja, so že igre v Vancouvru odraz sedanje svetovne krize, pa čeprav je Kanada oziroma Britanska Kolumbija večino športnih objektov že imela, 1,7 milijarde kanadskih dolarjev težak organizacijski proračun pa je precej nižji od kitajskega. In še vedno gre za eno najbolj razvitih in bogatih regij na svetu, opozarja Kocijančič, tako kot je v svetovnem merilu bogata Velika Britanija, ki bo z Londonom gostila naslednje letne olimpijske igre. A London bo glede na zmanjševanje proračuna po Kocijančičevem mnenju pripravil precej drugačne igre kot Peking - predvsem cenejše. "Največji strošek so vlaganja v infrastrukturo, često je celo tako, da so OI izgovor, da lahko mesta zgradijo novo infrastrukturo," je nekoliko karikiral visoke stroške Kocijančič. Neuradni podatki pri tem kažejo, da bodo v Britanski Kolumbiji za igre vključno z infrastrukturo porabili 6 milijard dolarjev! Jože Pogačnik ga je dopolnil, da se je prvič videlo, kako igre obremenijo domače gospodarstvo, leta 1974, ko se v Denverju na referendumu odločili, da ne bodo izpeljali zimskih olimpijskih iger, ki so jih sicer dobili, zato so zimske olimpijske igre leta 1976 izvedli v Innsbrucku - še drugič v 12 letih. "Kljub temu, da so bile precej cenejše, kot bi jih naredili Američani, so bile izvrstne igre. Kot zanimivost naj omenim, da se je leta 1994 po Lillehammerju pojavila ideja, da bi vse zimske olimpijske igre odslej prirejali kar na Norveškem. Meni se je zdela to kolosalno dobra ideja. Namreč, Norvežanom ni bilo treba svetu dokazovati ničesar, pokazali pa so prekrasen odnos do športa," pravi Pogačnik. Ideja seveda ni imela nobene možnosti, da bi preživela strogo ekonomsko logiko, ki vodi mednarodno olimpijsko družino.

Milan Hostja meni, da kljub tej neizprosni ekonomski logiki za igrami še vedno stojita olimpijsko načelo in filozofija, a je na drugi strani Mednarodni olimpijski komite, ki pa ni več le športna inštitucija, ampak objema že medijski prostor in športno industrijo. "Ko seštejemo vse te cifre, ugotovimo, da ne gre več le za olimpijsko gibanje, ampak za olimpijsko industrijo, za težek kapitalski pogon, ki se napaja še iz časov, ko je Evropa imperializirala svet. De Coubertinova ideja (Pierre de Coubertin velja za začetnika sodobnega olimpijskega gibanja) je bila ob tem, da je treba pomagati francoski mladini, da se dvigne, potem ko so izgubili vojno s Prusijo, tudi v tem, da so želeli preko telesne kulture 'civilizirati barbare', ki so jih pred tem kolonizirali," pravi dr. Hosta.

In Mednarodni olimpijski komite je dejansko organizacija, ki deluje po skoraj prostozidarskih skrivnostnih pravilih. "Vsekakor je to najbolj samosvoja institucija, rekel bi kar najbolj nesodobna organizacija na svetu. Pri vseh drugih mednarodnih organizacijah gre za združenja članic, kjer velja klasično demokratično pravilo glasovanja ena članica - en glas. MOK pa še vedno deluje po pravilih, ki so jih vpeljali ob ustanovitvi konec 19. stoletja, ko so se menda bali vpliva konservativnih držav. MOK je organ, ki sam sebe imenuje in ki sam odloča, katere nove članice bodo sprejeli. MOK ima največ 115 članov, v njem so večinoma starejši in zelo bogati moški, pretežno Evropejci, in v komiteju je vsaj deset kronanih glav in vsaj dvajset aristokratov. Zadnja dva predsednika sta bila prav tako plemiške krvi in prihajata oba iz sveta, za katerega se bojim, da ga mi ne razumemo najbolje," pravi Janez Kocijančič, ki je sicer predsednik slovenskega olimpijskega komiteja, ni pa član mednarodnega komiteja. Trikrat so ga sicer predlagali, a Slovenija še vedno nima svojega človeka v tej anahronistični in tradicionalistični organizaciji. Navsezadnje, od leta 1894 do danes je imel MOK le osem predsednikov... Ima pa MOK močan samozaščitni nagon. Če je bila Slovenija leta 1992 priznana kot nacionalna olimpijska zveza, še preden je bila država mednarodno priznana, je kasneje ob razpadu Sovjetske zveze in nastanku številnih novih držav MOK sprejel odločitev, da je lahko članica mednarodne olimpijske družine le mednarodno priznana država. Zato na primer Kosovarji še vedno ne morejo na olimpijske igre.

Formalno MOK sicer deluje na sejah, te pa so redko - enkrat, največ dvakrat na leto, sicer pa ima izvršno moč v rokah predsednik in izvršni odbor. MOK je tudi precej bogata organizacija, saj letno razdeli približno milijardo evrov. Največji paradoks pri funkcioniranju tega aparata - ki sicer deklarirano deluje po načelu olimpijske solidarnosti - je, da skoraj pol tega denarja da najbogatejši izmed vseh članic, ZDA. Argumenti so banalni: največ denarja se v blagajno MOK steče od televizijskih pravic, ki jih odkupujejo predvsem ameriške družbe, in zato, ker imata dve tretjini največjih sponzorjev MOK sedež v ZDA. "Obstaja pa še tretji razlog: pred leti je takratni predsednik MOK Juan Antonio Samaranch podpisal pogodbo z ameriškim olimpijskim komitejem, po katerem so upravičeni do takšnega odstotka denarja, in ta pogodba je iztožljiva," pojasnjuje ameriško sekiro v medu Kocijančič. Ameriški komite tako dobi od 150 do 200 milijonov dolarjev "svetovnih subvencij".

Posebna zgodba in neusahljiv vir prihodkov MOK so pravice televizijskih prenosov, za katere tudi Kocijančič priznava, da so za vsako televizijo neprecenljive, saj so igre zelo gledane, s tem pa televizijske postaje dražje prodajajo oglasni prostor in pridobivajo ali izgubljajo "na specifični teži". Kot primer je izpostavil nemški televizijski postaji ZDF in ARD, ki pravico do prenosov kupujeta po ceni, ki jima ne zagotavlja dobička, pač pa predvsem gledanost. "V glavnem gre pa zadeva v absurdno smer, saj cene pravic za prenose postajajo nenormalno visoke," pravi Kocijančič.

Šport in biznis

Tudi ameriški strokovnjaki s področja televizijske produkcije se sprašujejo, ali ni cena prenosov vendarle previsoka, saj je na primer TV-mreža NBC za pravice prenosov iz Pekinga plačala 894 milijonov dolarjev, njen dobiček pa je bil "vsega" 100 milijonov dolarjev, medtem ko pri 820 milijonih, kolikor je plačala za prenose iz Vancouvra, računa na 250 milijonov dolarjev izgube. NBC je sicer v paketu odkupila še pravice za London 2012, za kar je plačala bizarno visokih 1,18 milijarde dolarjev. Tako poznavalci ocenjujejo, da se bo "norija" okoli licitiranja za pravice televizijskih prenosov počasi umirila, saj mreže niso več pripravljene tvegati. NBC je na primer leta 2003 kupila Vancouver v paketu z Londonom za 2 milijardi dolarjev, in še pred krizo je šlo za izjemen znesek, zdaj, ko je gospodarstvo v težavah, pa bo zelo težko povrnila vsaj del plačane kupnine. Krizo je zaznal tudi MOK, ki je prestavil licitacijo za pravice televizijskih prenosov za olimpijske igre v Sočiju (2014) in Riu de Janieru (2016), saj se boji, da bi v tem trenutku težko prodal pravice za več kot 2 milijardi dolarjev, na kolikor računajo. Kljub temu je Richard Carrion, ki pri MOK skrbi za televizijske pravice, pred dnevi najavil, da upa na "več denarja iz televizijskih pravic za naslednji paket iger v Riu in Sočiju". Strokovnjaki opozarjajo, da je tak pohlep povsem brez realne osnove. Denarja bo kvečjemu manj. Kriza je namreč marketinškim strokovnjakom nazorno pokazala, da je težko načrtovati in ocenjevati prihodke za sedem mesecev vnaprej, kaj šele za sedem let.

Ob tem olimpijske igre skozi prizmo realnega računovodstva že dolgo ne prinašajo dobička. Tako naj bi se OI leta 1976 v Montrealu končale z milijardno izgubo, leta 1980 v Lake Placidu z luknjo, "globoko" milijon dolarjev, v Barceloni bi naj leta 1992 nastala 1,4-milijardna luknja, v Sydneyju pa leta 2000 kar 2,3-milijardna luknja, ki jo je potrdila tudi neodvisna revizija. Zanimiv je primer kanadskega Calgaryja, ki naj bi po podatkih MOK leta 1988 z igrami zaslužil 90 milijonov dolarjev. Dejansko je analiza pokazala, da ne organizatorji ne MOK niso odšteli finančnih injekcij države in province, niti niso upoštevali stroškov izgradnje infrastrukture. Upoštevaje vse to so Kanadčani leta 1988 naredili za 910 milijonov dolarjev izgube. V skladu s pravili MOK pa dolgovi bremenijo proračun države ali province, ki igre organizira. Tudi zato v Barceloni še danes odplačujejo dolg iz leta 1992...