In imel sem zvrhano mero sreče, da so bile zimske olimpijske igre leta 1964 znova zelo blizu, v Innsbrucku na Tirolskem, mene pa je sredi študija leto pred tem že zaneslo v športno uredništvo Dnevnika. Takrat niti pomisliti nisem smel, da bi bil to šele začetek. Toda potem se je res zvrstilo še deset iger zapored, zvečine vsake s svojo zgodbo, priložnosti za primerjave zimskega olimpijskega gibanja od Innsbrucka 1964 do Salt Lake Cityja 2002 torej več kot dovolj.

Zima leta 1964 tudi na Tirolskem ni bila prav nič radodarna s snegom in avstrijskim prirediteljem se je motalo po glavah le, kako pripraviti za njih daleč najbolj privlačno in prestižno tekmovanje, smuk za moške. Povsem nova proga s Patscherkofla blizu olimpijske skakalnice na Berg Islu nad tirolskim glavnim mestom je bila nared, snega pa od nikoder. Strojev za izdelovanje snega v Evropi še niso poznali, ostalo je torej le iskanje snega po gorskih dolinah v bližnji in tudi daljni okolici Innsbrucka ter dovažanje na dobre tri kilometre dolgo progo. Avstrijski soldati so bili v tistih dneh bolj zaposleni kot dve desetletji prej na frontah, toda do začetka iger so zmogli skorajda nemogoče. Avstrijski zeleni so jim tudi pogledali skozi prste, kajti olimpijski smuk za moške je bil za Avstrijo vprašanje nacionalnega prestiža. Skozi gozdove na Patscherkoflu so morali nepredvideno speljati več poti, da so s tovornjaki prišli do proge. Za okoljevarstvenike pravi smrtni greh, toda če gre za smuk, grehov v Avstriji ni.

Za uvod se je na treningu na pomrznjenem snegu in neravni progi pripetila še tragedija, ko je mladi avstralski smučar Ross Milne zletel s proge, ki seveda še zdaleč ni bila tako zavarovana, kot so dandanašnje, in treščil v drevo. Padca in trka mladi smučar ni preživel. Obračun za olimpijske smukaške kolajne se je kljub temu le odvil in veliki zmagovalec je postal prav Avstrijec Egon Zimmermann, ki mu tudi francoski smukaši as Leo Lacroix in visokorasli Nemec Wolfgang Barthels nista bila kos. Veliki cilj je bil dosežen, vse drugo, s tragedijo Avstralca vred, pa pozabljeno.

Tudi zame je bil obisk olimpijskega smuka prava božja pot z odrešitvijo prav na vrhu Patscherkofla, na štartnem prostoru, kjer v tistih časih gibanje in sprehajanje med tekmovalci ni bilo tako omejeno, kot je sedaj. Vzpenjanje peš ob progi gor in dol v silnem prahu, spremljanje priprav največjih svetovnih mojstrov smuka, je bilo za mladega in še ne dovolj razsodnega mladeniča z novinarskimi "nastavki" nepopisen užitek in doživetje, ki si ga zapomniš za vse življenje. Si predstavljate mladega smučarskega zasvojenca, da na štartu olimpijskega smuka stoji morda le meter od bodočega olimpijskega zmagovalca! To je res nekaj nepozabnega. Povrhu sem bil lahko še zraven naših štirih fantov, ki takrat niso štartali v ospredju, ker so pač sodili tam nekje v drugo tretjino. In še svojega gimnazijskega sošolca Andreja Klinarja, ki je bil v jugoslovanski smukaški zasedbi ob Petru Lakoti, Fricu Detičku in Otu Pustoslemšku, sem lahko pospremil na štart izjemno zahtevne proge. Izmed slovenske četverice jo je z 29. mestom in zaostankom dobrih devetih sekund najbolje zmogel najbolj izkušen Peter Lakota.

Potovanje na Japonsko je bilo pravi križev pot

Leta 1960 so zimske olimpijske igre pripravili Američani v samo za to priložnost zgrajeni "vasici" Squaw Valley v Kaliforniji blizu jezera Tahoe in takratnemu jugoslovanskemu olimpijskemu komiteju, očitno po namigu "od zgoraj", se je to zdelo tako daleč, da se je igram, kar zadeva udeležbo naših športnikov in športnic, preprosto odrekel. Nekaj podobnega so si privoščili tudi v stari "Jugi", ko so prav tako "spregledali", da so zimske olimpijske igre v Lake Placidu leta 1932 na vzhodu ZDA. Toda leta 1972, ko so bile igre spet zunaj meja Evrope, tokrat prvič v Aziji, v Sapporu na otoku Hokaido na Japonskem, se JOK (Jugoslovanski olimpijski komite) ni obrnil proč. Jugoslovanska odprava je bila sicer sila skromna, le pet skakalcev ter po en alpski smučar in klasični kombinatorec, številčnejšo zasedbo je zagotovila hokejska reprezentanca. Ne glede na številčno skromno udeležbo pa je bilo dogodivščin, posebej med potjo na Japonsko, toliko več. Začelo se je že med vožnjo celotne odprave z vlakom iz Ljubljane v Beograd. Blizu slovensko-hrvaške meje je sredi noči vlak silovito zavrl, potniki, ki še nismo legli, smo leteli kot kroglice po vagonskem hodniku. V hipu je bilo vse na nogah, sprevodniki z vlaka pa so že sporočili, da je v zadnjem vagonu, ki so ga v Zidanem Mostu priključili s kompozicije, ki je prišla iz Avstrije čez Maribor, eksplodirala mina. Bili so to neprijetni časi, ko ni manjkalo poskusov najrazličnejših diverzantskih skupin, da bi v takratno skupno državo vnesli še več nemira in nestabilnosti. V naši olimpijski odpravi je bil kot zdravnik tudi znameniti dr. Ludvig Ravnik, ki se je takoj ponudil za pomoč, zraven pa je povabil tudi mene. V zadnjem vagonu sva našla gospo srednjih let iz Zagreba, ki se je vračala s smučanja na Pohorju. Mino je razneslo prav v njeni bližini, toda na srečo je bila še vedno obuta v smučarske čevlje, ki so jo obvarovali pred hujšo poškodbo in opeklinami. Nekaj prask je dr. Ravnik brž oskrbel, naša pot v Beograd pa se je zavlekla za dobrih osem ur. Na zagrebški železniški postaji je bilo vse na nogah, vlak je bil zastražen, kot da potujemo v Guantanamo, prava panika. Z ogromno zamudo, toda na srečo le še z nekaj časovne rezerve do poleta iz Beograda v Moskvo, smo le dopotovali v glavno mesto, tam pa nova panika. V isti noči so nad takratno Češkoslovaško sestrelili JAT-ovo letalo, v katerem je edina čudežno preživela stevardesa Vesna Vulović. Tako je bilo tudi beograjsko letališče Surćin hermetično zaprto.

Končno smo le prispeli v Moskvo in po dobrem dnevu počitka, ki ga je naša hokejska reprezentanca izkoristila za imenitno tekmo s slovitim moskovskim Spartakom, naj bi z Aeroflotovim iljušinom 62 poleteli čez Sibirijo proti Tokiu. Toda težav le še ni bilo konec. Zvezni kapetan jugoslovanske hokejske reprezentance Tone Franzot me je povabil v svojo sobo in me poprosil, naj sporočim bratoma Darku in Slavku Beravsu, da jima je na Jesenicah umrl oče. Darko in Slavko sta za žalostno vest izvedela že nekaj trenutkov pred tem, takrat pa so iz moskovske bolnišnice sporočili, da skakalec Ludvig Zajc ne bo mogel z nami nadaljevati poti na Japonsko, ker je zbolel za zlatenico, in da z njegovim drugim olimpijskim nastopom ne bo nič. Že tako skromna smučarska zasedba je bila še bolj osiromašena, hokejska pač ne, ker sta se Beravsa odločila, da bosta ostala z reprezentanco. Zajc se je olimpijski odpravi spet priključil čez 14 dni, ko smo se spet čez Moskvo vračali v domovino.

Ko smo prileteli na staro tokijsko letališče Haneda, so nas čakali novi zapleti. V jugoslovanski odpravi sta bila kot trenerja tudi dva tujca, Čeha Zdenek Remsa za skakalce in Miroslav Kluc za hokejiste, in japonske obmejne policiste je bilo treba dolgo prepričevati, da sta udeleženca olimpijskih iger. Njuna olimpijska vizuma jih sploh nista zanimala in šele po posredovanju z ustreznega ministrstva sta trenerja ostala z odpravo, težave pa so nastale, ker v tistih časih Japonska in Češkoslovaška nista imeli vzpostavljenih diplomatskih stikov, kar so na svoji koži občutili predvsem športniki.

Golobi so bili bolj zanesljivi kot telefon

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil tudi sredi poletja Triglavski ledenik še tako bogat s snegom, da so na njem pripravljali poletna prvenstva v alpskem smučanju tudi z veleslalomi, dolgimi okoli minute, sva s kolegom Pepijem Deklevo z Dela, doajenom slovenskega športnega novinarstva, poročala s teh tekmovanj tudi tako, da sva na Kredarico vzela s seboj poštne golobe, ki so potlej na tankem papirju napisana poročila odnesli v dolino. Natančneje v Kranj, kjer je bilo njihovo "domovanje" pri golobarju Suchyju, redakcijski kurirji pa so material nato dostavili na Dnevnik in Delo. To je bil zanesljiv način poročanja, ker radijskih zvez s Kredarice zaradi drugačnega mnenja vojske in policije nismo smeli uporabljati, vremenarji pa so se s Kredarice v Ljubljano javljali zgolj po telegrafu, kar za novinarska poročila ne bi bilo primerno. V tistih časih smo tak način poročanja s tekmovanj, tudi olimpijskih iger, kar pogrešali, ker smo bili povsem odvisni od izredno slabih telefonskih zvez, doma v uredništvu pa smo potrebovali odlične strojepiske, sicer so poročila dobivala tudi povsem drugačne poudarke, nemalokrat tudi vsebinsko spremenjene, da o imenih in krajih niti ne govorim. Povrhu so bili telefonski pogovori zelo dragi, stroški so včasih dosegali celo stroške celotnega potovanja.

Pozneje so nam delo olajšali teleprinterji. V vseh poročilih z Japonske, z iger v Sapporu, neverjetno izurjeni teleprinteristi, ki so naša poročila prenašali na luknjičave trakove, niso naredili niti ene same samcate napake, veliko več smo jih mi, poročevalci. Je pa imel tak način poročanja tudi slabe strani, posebej če so bili zraven naši sicer dobri prijatelji z juga države. Nemalokrat se je pripetilo, da so "odkrili", kje na teleprinterskih mizah ali v predalih so naši rokopisi in od tod naprej je bil njihov problem le še, kako za svoje potrebe iz slovenščine prevesti tekste ali vsaj izvlečke iz njih.

Tudi v nadaljevanju olimpijske zgodovine, seveda je bilo podobno tudi pri poročanjih z najrazličnejših svetovnih prvenstev, se stvari s telefaksi bistveno niso spremenile. Le da za napake pri prenosu niso bili več krivi poštarji, temveč izključno poročevalci, ker telefaks "ni lagal ali zamenjeval črk in besed". Odposlani material pa se je še vedno "izgubljal neznano kje" pri zasilnih "prevajalcih" v srbohrvaščino. In kar nekaj časa smo tudi v Sloveniji potrebovali, da smo se povsem enakovredno vključili v način poročanja, torej prenašanja napisanih poročil prek računalnikov, ki zdaj zagotavljajo zanesljivo varnost in verodostojnost, vsa, čisto vsa odgovornost pa je zdaj na poročevalcih.