Njegov presežek je nedvomno v novem razumevanju flamenka, kar so prepoznali tudi drugi. Toda titule mu ne pomenijo vrhuncev kariere, prej nasprotno - odvračajo ga od bistva umetnosti in ustvarjalnega miru, od univerzalnosti glasbe, kot jo dojema ta plešoči mojster kitarskih strun. Dojema pa jo po svoje in v prepletu različnih glasbenih stilov (klasike, jazza, "world" glasbe); navkljub nekaterim očitkom, da naj bi se izneveril flamenku, je še vedno čvrsto s koreninami v njegovem temperamentu in melanholiji.

V skromnem duhu vzgojen najstnik je med petimi otroki kazal največ glasbenega talenta, toda oče Antonio, ki je na jugu Španije v pristaniškem mestecu Algeciras težko preživljal družino in med drugim služil kruh tudi kot kitarist flamenka v varietejih, gledališčih in na fiestah, je znal vedno poskrbeti, da je mladi Paco ostajal na trdnih tleh.

Tej neprevzetnosti je ostajal zvest tudi pozneje, ko je zaslovel; razdajal se je na odru, javnosti in medijem se je raje izognil. Toda slava je vseeno načenjala njegov duševni mir, zato se je sredi sedemdesetih za nekaj časa umaknil. Čas razmisleka je bil ploden - poroka z balerino Casildo Varelo in plošča mojstrovina Almoraima (1976). Glasba, tišina, ritem zvoka in plesalčevega giba ter moč besede, skratka prvine, ki se stapljajo v umetnost flamenka - le to ga zanima in v tem je mojster, še vedno bežeč od renomeja megazvezdnika.

Koliko španski je flamenko, še vedno razvnema duhove. Nekateri trdijo, da so flamenko na območje južne Španije, predvsem Andaluzije, zanesli Flamci, ki so v 16. stoletju prečili Španijo, drugi namigujejo na arabski izvor zaradi fraze "felah mengu" (kar pomeni prijeten let). Nesporno pa je, da je flamenko eksotična mešanica mnogih kultur - romske, muslimanske, judovske. Njihovi vplivi so prepoznavni tako v petju, ritmih kot v počasni, drsajoči harmonski liniji na kitari. Podobno kot blues je tudi flamenko glasba revne manjšine, ki so ji kratili državljanske in človekove pravice, vseeno pa je v kombinaciji s kitaro, petjem in plesom kompleksna umetniška forma, katere prizorišče zapolnjuje silovitost ritmov in emocij.

Paco de Lucía je bil sposoben že zelo kmalu začutiti esenco flamenkovskega performansa. Nekoč je pojasnil: "V flamenku je kitarist sicer najbolj izpostavljen, vendar ne sme zasenčiti pevca. Med njima poteka dialog. Pevec poje besedilo, ki je bolj skopo, lirično, kitarist pa pevčevemu klicu sledi. Vloga kitarista v tradicionalnem flamenku ne pomeni igrati trdo ali preveč, pevcu sem zgolj v oporo."

Glasbenik ne igra sebi in samo zase, njegovo poslanstvo je, da lepoto glasbe potrese na čustva ljudi, da ti potem bogatejši odhajajo v svoja življenja. Tudi zato je Paco de Lucía ta hip na svetovni turneji, ki jo je 8. februarja začel v Splitu, kot šesta postaja v karavani je 15. februarja na vrsti Ljubljana. Večer prej bo nastopil v Zagrebu, tri dni pozneje v Berlinu, turnejo s kar 31 koncerti pa bo zaključil oktobra na Bienalu flamenka v Sevilli. Četudi je sloviti kitarist našo prestolnico obiskal že večkrat, že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in pozneje, so karte za tokratni koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma pošle že vsaj teden dni pred dogodkom.

Kateri po vrsti bo ljubljanski koncert v njegovi dolgi umetniški biografiji, najbrž ne ve niti sam, je pa znan podatek, da je imel svoj prvi javni nastop leta 1958 na Radiu Algeciras, ko sta se mu pridružila brata Ramon in Pepe, ki še vedno ostajata trdna temelja znamenitega Paco de Lucía Sexteta. Le leto pozneje je bil de Lucía prvič nagrajen, na tekmovanju flamenka v Jerezu.

Svojo prvo ploščo je posnel z bratom Pepejem pri štirinajstih, ko se je tudi podal na svojo prvo koncertno turnejo. Pridružil se je plesalcu flamenka Joseju Grecu in prvo potovanje čez lužo je predenj postavilo prvo - če izvzamemo očeta - glasbeno avtoriteto. Na njegovem prvem solističnem koncertu na španskem inštitutu v New Yorku je bil med poslušalci tudi veliki romski kitarist Sabicas, ki ga je igranje mladega talenta navdušilo. Potrepljal ga je, hkrati pa mu na dušo položil, da mora kot kitarist ustvariti svojo glasbo, svoj stil. Svoj prvi veliki debi v sloviti newyorški Carnegie Hall (1970) je že odigral v lastnem slogu. Če je svoj prvi solistični album La fabulosa guitarra de Paco de Lucía posnel leta 1967, na katerem je že zavel piš modernega flamenka, je lasten slog bolj razpoznavno definiral šele z naslednjim albumom Fantasía flamenca de Paco de Lucía (1969) ter dokončno z El duende flamenco de Paco de Lucía (1972).

Prvo resno potovanje v klasično glasbo je bilo navdušeno eksperimentiranje z deli prav tako andaluzijskega skladatelja Manuela de Falle, ki je, kot vemo, prav tako oboževal flamenko. Četudi Paco de Lucía ni poznal not, se je poglobil v študij, katerega plod je bila ena njegovih največjih zvočnih uspešnic, album Interpreta a Manuel de Falla (1978). Nič manj zgodovinski niso bili njegovi odhodi v jazz; zamislil si je The Guitar Trio, vanj povabil pianista Chicka Coreo in kitarista Johna McLaughlina, ki ga je pozneje zamenjal Al Di Meola, produkt sodelovanja pa so bili trije albumi: Castro Marín (1981), Passion, Grace and Fire (1983) ter Friday Night in San Francisco (1981), ki je bil posnet v živo. Obstaja tudi videoposnetek koncerta tega kitarskega tria v londonskem Royal Albert Hallu.

Paco de Lucía se je družil tudi z Larryjem Correyellom, Carlosom Santano pa Ravijem Shankarjem, vse do velikanov flamenka Ricarda Modrega, s katerim sta posnela tri albume, in Camaróna de la Isle, s katerim sta sodelovala na desetih ploščah, nazadnje tudi s Joaquínom Rodrigom. Napisal je filmsko glasbo za filme Carmen, La Sabina, The Hit, Vicky Cristina Barcelona in nazadnje Sevillanas, uglasbil je balet Los Tarantos, ki so ga uprizorili v prestižnem Teatru de la Zarzuela v Madridu. Z Bryanom Adamsom sta posnela singl Have You Ever Really Loved A Women za soundtrack k filmu Don Juan DeMarco. Njegov zadnji zvočni posnetek Cositas buenas nosi letnico 2004. Danes z družino živi v Mehiki.