Vam naziv najboljše slovenske tekačica na srednje proge prija?

Zagotovo je to "fajn" občutek. Dolgo sem bila v senci Jolande Čeplak in Brigite Langerholc, sedaj pa sem se končno prebila naprej in sem jaz v ospredju.

Pred časom se vam je zdelo, da je 1500 metrov pod štirimi minutami skoraj nemogoče odteči, sedaj pa je to tudi vaš cilj?

Vedno si je potrebno postavljati višje cilje. Meji štirih minut sem se lani že zelo približala in iskreno povedano nisem pričakovala, da bom v letu 2009 že tako blizu tej meji, čeprav sem bila zelo dobro pripravljena. Prvi korak je bil, da sem tekla 4:02, naslednji korak pa je teči pod štirimi minutami.

Boste lahko v prihodnosti še izboljšali lanski dosežek, ko ste osvojili kolajno na evropskem prvenstvu v Torinu?

Za letošnje dvoransko svetovno prvenstvo v Dohi smo se pripravljali še na višji ravni in si postavili še višje cilje. Prvenstvo v Torinu še ni bil moj najboljši rezultat v karieri.

Vam misli že kaj uhajajo k naslednjim olimpijskim igram?

Olimpijske igre v Londonu so zagotovo v mojem načrtu, zelo pa me mikajo tudi igre v Riu de Janeiru, že zaradi same lokacije. V vsakem primeru pa je London glavni cilj, saj bom takrat v najboljših letih za srednjeprogašico.

Atletska zveza Slovenije (AZS) velja za zvezo, ki v Sloveniji največ denarja nameni za profesionalne športnike. Atleti se nad tem verjetno ne pritožujete.

Brez dvoma. Še posebno zdaj z novim vodstvom s Petrom Kukovico na čelu smo lahko atleti zelo zadovoljni s tem, kar nam zveza nudi. Dobro se dala, skrbijo pa tudi za mlade, kar je prava pot, če želiš imeti čez deset let dobro člansko ekipo.

Koliko vam denar AZS pomaga in koliko morate sami zbrati za sezono?

K sreči sem na podlagi lanskih rezultatov letos v vrhunski selekciji, tako da bom imela še več finančne pomoči atletske zveze. Zaposlena sem tudi v Slovenski vojski, kjer sicer ni neke bajne plače, a je dobro, da vsak mesec nek denar redno pride na tvoj račun. Dober del zaslužim še s štartinami in nagradami, nekajkrat sem bila tudi že narekovalka ritma na velikih tekmah. Skozi mesec se že da prebiti, a jasno, da denarja nikoli ni dovolj.

Prve vrhunske dosežke ste dosegli nedolgo nazaj. Ali ste v letih pred tem, ko teh rezultatov še ni bilo, kdaj podvomili vase?

Skoraj nikoli. So bili težki treningi, na tekmah ni šlo vse po načrtih in rezultatsko ni šlo naprej, morda sem celo kdaj nazadovala, a nikoli nisem obupala. Vedno me je gnala naprej neka želja, saj sem si skozi govorila, da če sem lahko dosegala državne rekorde kot mlajša in starejša mladinka ter posegala po najvišjih mestih na velikih tekmah, zakaj tega ne bi ponovila tudi v članski kategoriji. Očitno sem od leta 2006 našla pravega trenerja, da sem prišla do tega, da tisto, kar mi uspe na treningu, pokažem tudi na tekmi.

V preteklosti ste izpostavili, da bi lahko še bolj napredovali, če bi lahko trenirali v skupini.

To bo po vsej verjetnosti ostal večni problem in s tem sem se že sprijaznila. Na pripravah v Južni Afriki sem poskušala nekaj kombinirati s tujkami, predvsem s Portugalkami, a za glavne treninge to ni mogoče, saj ima vsak trener svoj sistem. Toda če se le da, poskušam kje vskočiti, da imam vsaj neko družbo na treningih.