Sprva je bila plesalka v zboru, nato je nastopila v manjših solo vlogah in končno je kot solistka vrhunsko odplesala premnoge velike vloge repertoarja, od romantičnih do klasičnih in modernejših del. Članica baletnega ansambla je bila vse do leta 1995, po končani plesni karieri pa je delala kot asistentka domačih in tujih koreografov.

A to je le ena plat ustvarjanja Mateje Rebolj; druga, ki se je začela v osemdesetih letih z izobraževanjem na seminarjih in delavnicah priznanih tujih pedagogov sodobnega plesa, je zunaj klasičnega baletnega kanona, je ples, ki ga obvladujejo drugačne tehnike, drugi razmisleki in predvsem drugačna raziskovanja, ki se ne zaustavljajo pred kodiranostjo giba. Leta 1986 tako začne plesati v predstavah sodobnega plesa, pridruži se Plesnemu teatru Ljubljana pod vodstvom Ksenije Hribar in odtlej sodeluje z večino slovenskih koreografov sodobnega plesa, Sinjo Ožbolt, Tanjo Zgonc, Matjažem Faričem, Matejo Bučar in drugimi. V sodobni ples vnaša disciplino baleta in v balet razmislek sodobnega plesa; ta vmesna pozicija prinaša presenetljive odrske učinke.

V 80. letih prvič prestopi tudi iz plesne v gledališko sfero, in to v srečanju z režiserjem, ki v tistem času najbolj intenzivno raziskuje medij gledališča, Draganom Živadinovom. Njegov Krst prod Triglavom leta 1985 je tudi njen veliki gledališki krst, ki jo zaznamuje in ga zaznamuje. Odtlej je Reboljeva emblem številnih Obredov poslavljanja Dragana Živadinova, njihov neločljiv in estetsko nenadomestljiv del. Njej pa pomeni ne le umetniško, temveč tudi eksistencialno opredelitev: "Petdesetletni projekt Noordung me je peljal od težnosti biomehanike preko breztežnosti do, v bodočnosti, zamenjave telesa z znakom in do Draganovega končnega cilja abstraktnega gledališča." Dvajset sekund breztežnosti, ki jih doživi v prvi svetovni predstavi v breztežnostnem prostoru v ruski raketi, je dvajset sekund ultimativnih sanj vsakega plesalca: imeti prosto telo, biti rešen gravitacije, biti ptica.

Tudi v kasnejšem sodelovanju z režiserko Barbaro Novakovič in Matjažem Bergerjem se pokaže, koliko gledališče pridobi z izjemnostjo njenega obvladovanja telesa, giba in drže, te mešanice mehkobe in notranje osrediščenosti, napetosti; njena neverjetna odrska prezenca v gledališko igro vsakič vnese presenetljivi dodatni element, tisto enkratnost, tisto avtorstvo, ki kot osebni podpis pronica skozi še tako različne projekte, soigralce, koncepte ali estetike. Ob tem je Reboljeva tudi ena najbolj rednih spremljevalk plesno-gledališke produkcije, daleč od vsakršne zapredenosti v svoj umetniški kokon; bila je tudi selektorica Gibanice in je natančna poznavalka klavrnih razmer, v katerih neinstitucionalna produkcija nastaja in vsemu navkljub dosega zavidljivo kvaliteto.

Mateja Rebolj je nastopila na skoraj vseh slovenskih odrih in tudi na nenavadnih lokacijah, kot so Solkanski most, Stara novomeška porodnišnica, strehe knjižnic, Postonjska jama, balon, observatorij Golovec, garaža Kapitelj, Hydrolaboratorij v moskovskem Zvezdnem mestu in v predstavi v breztežnostnem prostoru letalo Iljušin. Doslej je sodelovala z 52 različnimi koreografi, režiserji, video umetniki in umetniki s področja vizualnih umetnosti.

Prejela je plaketo in priznanje za vlogo Isabelle v baletu Pulcinella na 11. jugoslovanskem baletnem bienalu, Zlato ptico in Zupančičevo nagrado. Prešernova nagrada je najvišje priznanje tej vrhunski umetnici, a tisto, kar je še pred njo in na kar gledalci tako težko čakamo, ne bodo le odmevi dosedanjih dosežkov, ampak vedno novo presenečenje neusahljive radovednosti in ustvarjalnosti: "Podpiram vse inovativne pristope in raziskovalni duh je tisti, ki vedno znova prestopa meje. Upor proti obstoječim formam vedno prinese nekaj novega."