Prvi dopinški prestopnik v zgodovini naj bi bil mož po imenu Filipide, ki je po znamenitem teku v Atene prenesel sporočilo o zmagi Grčije na bitki na Maratonskem polju. Pod vplivom posebne vrste tobaka, s katerim so drogirali konje, se sploh ni zavedal ekstremnih naporov in le nekaj trenutkov kasneje, ko je izpolnil svojo nalogo, mu je odpovedalo srce.

Razvoj prepovedanih sredstev, ki umetno izboljšujejo fizične in psihične sposobnosti športnikov, je v naslednjih stoletjih dosegel neslutene višave, a posledice njihovega uporabljanja še vedno niso prav nič manj tragične. Primerov, ko vrhunski športniki doživijo nenadni zastoj srca, je namreč vedno več. Žalostna statistika z glasnimi kriki opozarja, da v boju z dopingom ni ničvredno prav nobeno sredstvo, hkrati pa je grozeče, kako veliko ljudi je sploh pripravljeno žrtvovati svoje zdravje in življenje za uspeh. In ja, med njimi so tudi Slovenci, pa še prav nič malo jih ni!

Tisti, ki so obtoženi jemanja prepovedanih sredstev, se radi oprimejo že dodobra zlajdranega izgovora, češ da jim je vse skupaj nekdo podtaknil in da so zadevo zaužili nevede. Na prvi pogled nič nemogočega, a potrebno se je zavedati, da dandanes praktično ni športnika, ki ne bi do potankosti vedel vsega o svoji prehrani - kaj mora jesti, v kolikšni količini in iz česa je posamezen obrok sestavljen. To je tako ali tako del vsakdana že vsakega drugega rekreativca, kaj šele vrhunskega tekmovalca… In če se nekomu še vedno po nekem čudnem slučajno dogodi, da vase pomotoma spravi prepovedane umetne snovi, to nikakor ne zmanjšuje njegove odgovornosti.

Dejstvo je, da gre tudi pri preprečevanju dopinga še za kako donosen posel. Z vsemi laboratorijskimi preiskavami in koncesijami se namreč obrne ogromno denarja in mnogo (preveč?) ljudi bi ostalo brez službe, če bi se šport uspel očistiti umazanije dopinga. Na vpliv številnih interesov kaže tudi precejšnja neenakost pred zakonom. Športniki v individualnih disciplinah morajo Svetovni anti-dopinški agenciji (WADA) kot zaporniki na pogojnem izpustu za vsak dan sporočiti, kje se nahajajo, medtem ko je na drugi strani cel kup tistih iz moštvenih in marketinško (naj)bolj privlačnih športov, ki so pod nadzorom izključno samo na tekmovališčih. Več kot očitno na strani pravice ni vse pravično in dokler bo tudi pošteno stran športa pri pregonu dopinga vodil dobiček, potem se bo na tem področju le malo spremenilo.