Kakšne so novosti v boju proti dopingu?

Svetovna protidopinška agencija je s 1. januarjem 2009 prenovila svoj kodeks. Govorimo o preventivnem boju proti dopingu. Gre za tako imenovani program "Whereabout" oziroma javljanje naslovov bivališč, kjer se športniki nahajajo. To je najbolj odmeven in najširši program preventivnega boja proti dopingu in se odvija na dveh ravneh. Na mednarodnem v pristojnosti mednarodnih športnih federacij in na nacionalnem v pristojnosti nacionalnih protidopinških organizacij. Temeljna značilnost programa je ta, da športniki, ki so vključeni v testirano skupino na mednarodni ali nacionalni ravni, dobijo uporabniško ime in geslo za vstop v spletno aplikacijo, ki se imenuje ADAMS (Anti-Doping Administration & Management System). Športniki morajo v ta sistem vnesti svoje podatke za kvartalna obdobja. Vnesejo svoja nahajališča, naslov bivanja, treninga, tekmovanja, službe... V sklopu med 6. uro zjutraj in 23. uro zvečer morajo določiti enourni okvir, v katerem so na voljo za testiranja. To je bistvena razlika s prejšnjim načinom, ko so morali biti športniki na voljo cel dan. To je edini način v tem trenutku, ki omogoča zaščito športnikom, ki želijo tekmovati čisti. Tisti, ki želijo goljufati, pa so tako pod stalnim nadzorom.

V svetu dopinga obstaja občutek, da so grešniki vedno korak pred zdravniki. Kako je to možno?

Predvsem je problem usklajenosti, kdo prej in kdo več investira. V športih, kjer se investirajo visoka sredstva in kjer so veliki zaslužki, je prisotna tudi tehnologija, ki jo zagotovo podpira farmacevtska industrija, saj v teh preparatih obstaja ogromen zaslužek. Tisti, ki se s temi nečednimi posli ukvarjajo, stalno razvijajo možnosti, kako priti do krajših poti na nekorekten način. Zato Mednarodni olimpijski komite s svojo nizko toleranco do dopinga skrbi, da se na primer vzorci vzeti na olimpijskih igrah hranijo osem let. Tako lahko kasneje z bolj razvitimi metodami odkrijejo prevarante. En problem je razviti preparat, drugi problem pa je razviti metodo, s katero se ta preparat odkrije.

Koliko morajo športniki plačati za doping?

Lahko samo ugibam. Že suplimenti oziroma zameski gredo v vrtoglave zneske po tisoč in več evrov na mesec. Če govorimo o preparatih, pa je ta zgodba še bistveno dražja. Govorimo o nekaj deset tisoč evrih. V laboratoriju v Kölnu, ki slavi kot najboljši na svetu za odkrivanje dopinga, vsake tri leta obnavljajo svojo tehnologijo, v katero vložijo kar nekaj milijonov evrov.

Verjetno ima uživanje nedovoljenih substanc tudi posledice na zdravju športnikov?

Dejstvo je, da so preparati, ki so na prepovedani listi, škodljivi predvsem iz enega razloga. V zdravstvene namene se uporabljajo v bistveno manjših odmerkih, govorimo o nanogramih, mikrogramih... Ko pa se uporabljajo v smislu dopinga, pa se ti odmerki močno povečajo in so zelo nevarni za zdrav organizem.

Doping v svetu je močno razširjen. Kaj pa v Sloveniji?

V preteklih letih smo izvajali določene preventivne programe v smislu testiranj, a po mojem mnenju je to bistveno premalo. Zato je v teh razmerah pozitivnih primerov zelo malo, vsaj statistično gledano. Nas pa govorice z ulic opozarjajo, da je doping v slovenskem športu vsekakor prisoten. Več sredstev bi bilo potrebno vložiti v izobraževanje mladih športnikov, da po prepovedanih substancah ne bi posegli.