Temelje za uspeh franšize CSI in kupa kasnejših podobnih forenzičnih nanizank je postavila že prva serija, postavljena v Las Vegas, kjer skupina sodnomedicinskih preiskovalcev pod vodstvom šarmantnega Gila Grissoma (igra ga William Petersen) v nočni izmeni s pomočjo najnovejših forenzičnih tehnologij in postopkov razrešuje zapletene in običajno nadvse bizarne zločine. Poleg nenavadnih zapletov pritegne tudi značilna vizualna podoba serije z uporabo računalniške grafike za prikaze vzorcev razkropljene krvi, uničevalnega učinka raznih orožij na človeške organe ter neobičajnimi koti snemanja in dinamičnim kadriranjem. Čeprav je ustvarjalec nanizanke Anthony E. Zuiker navdih zanjo našel v forenzičnih dokumentarcih televizijskega programa Discovery Channel, na katere ga je opozorila žena, je svoj CSI za potrebe množičnega občinstva priredil in popestril, tako da z dogajanjem v resničnih sodnomedicinskih laboratorijih včasih nima prav dosti skupnega.

Ponujeni koncept serije so prve tri velike televizijske hiše odklonile, potem pa so se Zuikerja "usmilili" pri četrti, CBS, kjer odločitve niso nikoli obžalovali. Ob koncu krstnega leta predvajanja v začetku tisočletja je CSI po gledanosti presegel marsikatero že uveljavljeno TV-nanizanko. "Začeli smo leta 2000 in bili uspešni, toda naša gledanost je resno poskočila po napadih 11. septembra. Ljudje so nas gledali za tolažbo. CSI preveva občutek pravice in ljudem je bilo v tolažbo, da strokovnjaki, podobni likom iz serije, pomagajo reševati zločine. In 11. september je bil seveda največje prizorišče zločina na svetu," se Zuiker spominja nesrečnih okoliščin, v katerih se je njegov izdelek dokončno razcvetel v eno najbolj priljubljenih televizijskih oddaj.

Poleg tolažbe v težkih časih pa so imele prva, lasvegaška serija in njeni naslednici, prestavljeni v Miami in New York, predvsem na ameriško družbo še druge vplive, ki so jih poimenovali kar "CSI-učinek". Na sodiščih se velikokrat zgodi, da imajo porotniki nerealno predstavo o dokazih, kot so analize DNK ali prstnih odtisov, ki v resničnem svetu strokovnjakom vzamejo nekaj dni ali tednov, v nanizanki pa so s pametnim kadriranjem in montažo opravljene v nekaj trenutkih. "Nikoli ne prikažejo primera, kjer je vzorec DNK uničen ali ko se laboratorijsko delo ponesreči in ko rezultati ne razrešijo zločina. Take stvari se v resničnem svetu nenehno dogajajo," razlaga Dan Krane, "pravi" forenzični specialist za analizo DNK. Svojci žrtev so mnogokrat razočarani, ker znanost v resnici ni vedno zmožna dati takojšnjih in stoodstotnih odgovorov, kot je prikazano na televiziji. Ko so v ZDA s simuliranimi sojenji opravljali raziskavo o tem, koliko porote resnično razumejo znanstvene dokaze, je eden od porotnikov, ki ni v celoti dojel zapletenih izsledkov resnične analize DNK, potožil, da "na CSI nikoli nimajo takih problemov". Iz nanizanke pa so se marsikaj naučili tudi kriminalci, ki novopridobljeno znanje uporabljajo za zakrivanje sledi, na podlagi katerih bi jih lahko kriminalisti odkrili. Mnogi mladi entuziasti, ki jih je privlačno predstavljeni CSI poslal na pot študija sodne medicine, pa so verjetno malce razočarani, da marsikatera izmed visokotehnoloških naprav (na primer tista, ki identificira parfum z oblačil), ki jih uporabljajo njihovi fikcijski televizijski kolegi, sploh še niso bila izumljena ali pa je šele na eksperimentalni stopnji. Televizija pač deluje po drugačnih principih kot resničnost in zato jo kaže jemati s kančkom rezerve.

Zaradi nasilnih prizorov, seksualnih tematik ter nazornih prikazov ran in na vse strani špricajoče krvi imajo na račun CSI marsikaj povedati razne starševske organizacije, ki jih skrbi kvarni vpliv takšnih vsebin na njihove otroke. Največ pritožb je požela epizoda lasvegaške serije King Baby, v kateri kasneje umorjeni kazinojski mogotec svoje spolne fantazije oblečen v plenice uresničuje v posebej opremljeni sobi za dojenčke, kjer zanj skrbi najeta "dojilja". Nedvomno stvar, ki ni ravno primerna za otroške oči, a prav ta del je imel z več kot 30 milijoni gledalcev poleg Tarantinovega enega izmed najvišjih televizijskih rejtingov.

Zaradi odlične gledanosti je serija CSI: Las Vegas že dve leti po premieri dobila novo inačico, ki se dogaja v Miamiju, šef "floridske podružnice" pa je rdečelasi cinik Horatio Caine, ki ga igra David Caruso. Igralci iz originalne serije nad franšizno konkurenco niso bili ravno navdušeni. "Morali bi počakati vsaj pet let, preden bi naredili nov odvrtek CSI. Mislim, kaj pa smo, McDonald's?" se je pridušal William Petersen. Ko so dve leti po Miamiju na program uvrstili še CSI: New York, je verjetno povedal še kakšno bolj krepko, a mediji o tem ne poročajo. Vse tri serije, ki jih poleg koncepta povezujejo tudi uvodne pesmi skupine The Who, štejejo že več kot 530 delov, svoje lovke pa so že razširile tudi na druga področja popularne kulture. Forenziki iz CSI nastopajo v knjigah, dokumentarcih, videoigrah za osebne računalnike in konzole, oživeli v japonskem manga stripu, postali navdih za čarovniški šov v kalifornijskem zabaviščnem parku Six Flags Magic Mountain in forenzične igrače za otroke. Junaki vseh treh odvrtkov serije pa še kar nadaljujejo svoje delo in se oboroženi z najnovejšimi tehnologijami (čeprav včasih izmišljenimi) podajajo v boj z nepridipravi - v šesti sezoni v New Yorku, osmi v Miamiju in že deseti v Las Vegasu.