K pravkar izrečenemu opravilu naj takoj dodam: predolgo že živim, da ne bi bil upravičeno razočaran nad veliko tega, kar je bilo, še bolj pa nad tistim, kar se ni zgodilo, a bi se, po mojih sprotnih pričakovanjih, moralo zgoditi. V kulturi morda še najbolj med vsemi dejavnostmi. Med nami pisatelji pa sploh. Če smo v še nedavni preteklosti z vso resnostjo razmišljali in razvneto razpravljali, tudi na podobnih plenumih, o neki vsesplošni ustvarjalni, politični, duhovno in materialno eksistencialni utesnjenosti, nas danes hromi ali vznemirja občutek vsestranske razpršenosti, da bi bilo morda primerno spregovoriti kdaj tudi o izgubljanju naše lastne identitete, osebne, nacionalne, družbene, politične, tudi kulturne kajpak in najbrž še kake druge, torej vsega tistega, kar nas življenjsko določa.
Naj to misel formuliram nekoliko provokativno: nezadovoljni s svojo nacionalno usodo in izkušnjo smo iz resnične ali fiktivne utesnjenosti prestopili v neobvladljivo odprt civilizacijski prostor neomejene svobode in - nepričakovan paradoks! - ostali še zmerom razočarani. Morda še bolj, kot smo bili prej. Kajti: naša pričakovanja so bila očitno prevelika, naš pogled na lastno prihodnost, ki da je že - formulacija ni moja - prav ta naša sedanjost, nekritično utopičen. Občutek razočaranja nas praviloma bolj prizadene kot sama zavest nemoči, da pričakovanega nismo mogli in da še zmerom ne moremo uresničiti. Smo pričakovali preveč, tudi pisatelji?
Moja izkušnja in spoznanja tej skepsi pritrjujejo. In spet moje kratko, tako rekoč "vmesno" opravičilo: iz česa drugega, če ne iz lastne izkušnje in spoznanj, ki se mi ob tem ponujajo, naj bi razmišljal in presojal tudi o splošnih zadevah, ki me, zavedam se, odločilno določajo? Tako intimno v meni samem kot v občestvu, ki mu pripadam.
Naša prva, človeško naravna reakcija na vse, kar nas moti, na vse, ob čemer imamo občutek zunanje blokade naših potencialnih možnosti, je iskanje in odkrivanje krivca zunaj nas samih, najpogosteje v politiki, v gospodarstvu, v ideologiji, na nižji ravni pa čisto preprosto najpogosteje in najbolj srdito, ko se izprsujemo drug pred drugim.
Sam imam občutek, da ima naša današnja vsesplošna stiska globlje korenine, čeprav je najbrž hkrati lahko tudi vse pravkar navedeno. Zelo veliko govorimo o družbi, takšni in drugačni, čeprav bi že morali z vso resnostjo razmišljati tudi o številnih sivih lisah naše civilizacije, ki je ne moremo, čeprav jo sami ustvarjamo, sproti polno živeti. Lahko se ji samo še prilagajamo. Iz tega izhajajoči občutek, da ves čas nekaj zamujamo in da smo zaradi tega vse bolj travmatizirani, je neizbežen.
Današnja univerzalna znanost in sodobna sofisticirana tehnologija, ki nista več privilegij le takšne ali drugačne družbene elite, ampak naš skupni vsakdanjik, sta nam odprli in nam še odpirata pogled v brezmejnost vesolja, pri čemer smo vsi prezrli, tako politiki, ekonomisti, družbeni načrtovalci vseh vrst, tudi mi, pisatelji, pesniki, filozofi, sociologi, v širšem smislu ljudje kulture, seveda pa tudi znanstveniki sami, ki ta proces civilizacijske globalizacije ustvarjajo in ga usmerjajo, mi vsi torej ne opazimo, da se vse bolj "vesoljizira", če smem uporabiti to svojo skovanko tega trenutka, tudi ves naš vsakdanji, intimni doživljajski in kognitivni svet.
Če se zdaj preselim na najbolj zemeljsko območje med vsemi, na politiko, in še to v njeni najbolj konkretni podobi našega, slovenskega prostora in časa, se moram najprej zaustaviti ob nekaterih posebnostih tega trenutka: kolikokrat smo že, ne brez navdušenja ali vsaj samovšečnosti, rekli ali zapisali - mejá ni več, končno smo v Evropi. Res je: to je epohalni zgodovinski in civilizacijski obrat, ki že sam po sebi implicira mir in miroljubno sobivanje, vsaj v tej Evropi, ki je tako rekoč še do včeraj predvsem iz vojne v vojno gradila svojo civilizacijo, ki ji tudi sami pripadamo. Teritorialne in druge politične meje so padle in ob našem vsesplošnem navdušenju še padajo, svetovno gospodarstvo se je odprlo v popolno svobodo, postali smo torej svobodni državljani sveta... Da, toda... pri vsaki pomembnejši stvari se prej ali slej pojavi kak nadležni "toda".
Torej: toda že ob prvi globalni gospodarski krizi, ki je sicer vsesplošna, razočarani odkrivamo, da tradicionalno močnejše države spet razmišljajo, ko iščejo izhod iz nje, vse manj globalno in nesramežljivo vse bolj nacionalno. Konkretno rečeno: slovenska politika kar ne more iz šoka, da smo spet odvisni od drugih, od tradicionalno močnejših, da se vse bolj pogrezamo, če naj se izrazim z ekonomističnim jezikom, v usodo podizvajalcev z vsemi posledicami naravne subordinacije, čeprav se vsa ta leta tako zgledno "evropeiziramo", se zavezujoče prilagajamo vsemu, kar je življenjsko relevantno, vse tja do družbene morale, etike, pravnega, izobraževalnega in vseh drugih družbenih sistemov in podsistemov...
Misel mi neustavljivo uhaja v sredino osemdesetih let prejšnjega stoletja, na tako imenovana programska jedra v izobraževanju, ki smo se jim Slovenci, pisatelji še posebno in z vso vehemenco, prvi uprli. Čému ali komu bi se danes lahko uprli, da bi spet pridobili nekaj samozavesti, ko pa smo se za to, v kar smo se integrirali, ne samo svobodno odločili, ampak se prostovoljno preoblikovali tudi navznoter. Zaradi tega prestopa kaj veliko bolj "Evropejci" seveda nismo postali, dogaja pa se nam, da se vse pogosteje v lastnih očeh vidimo vse manj kot "še Slovenci".
Neprijetno se sliši, vem, pa vendar: hitreje, kot bi bilo pričakovati, izgubljamo svojo nacionalno identiteto, skupnostno in individualno. Nekateri se ji celo že odpovedujejo. In to prav v času, ko najmočnejše države iščejo svoj izhod iz krize tudi ob zavesti svoje nacionalne identitete, svoje zgodovinske podobe, svoje "stare slave", Francozi kot Francozi, Nemci kot Nemci, Italijani kot Italijani itd. Seveda tudi oni ne v smeri kake ideologije iz preteklosti, ampak, če v ničemer drugem ne, očitno vsaj v smislu usklajevanja svojih razpršenih ustvarjalnih sil in pogledov.
Kako in kaj pa mi? Še nikoli si nismo tako vehementno očitali drug drugemu, da gre vse narobe, ker da se ne obnašamo "dovolj evropsko", ali pa, z enako ognjevitostjo, "da se izneverjamo svojemu slovenstvu", da torej v enem in drugem primeru strežemo le še svojemu sebičnemu, strankarskemu, ideološkemu ali kakemu drugemu interesu. Še najbliže smo si v svojih občutkih, ko se prerekamo o časih in dejanjih, ko smo si bili celo na smrt vsaksebi. Niti v golem eksistencialnem smislu se kot narod, država ne najdemo več skupaj kot celota. Pa vendar, dodatna slovenska posebnost, nihče ni s tem zadovoljen. Izvotlili smo celo sam pojem svobode. Sicer pa: kaj je pravzaprav to - svoboda? Pesniki vseh časov so peli o njej. Tudi umirali zanjo. Tudi še moja generacija.
Današnjo, tako imenovano univerzalno svobodo smo doživeli brez krvavega boja zanjo. Prinesla nam jo je in ji vtisnila svojo podobo prav tako univerzalna današnja civilizacija, toda ne več kot vrednoto zavesti, ampak samodejni rezultat vsestranskega ekonomskega razmaha v našem vse bolj stehniziranem času: svoboda nas je najprej navdihovala kot plemenita ambicija posameznikov in narodov, potem se pokazala kot ekonomska, kapitalska neizogibnost, končno kot samovšečni ponos vsestranske razvitosti današnjega sveta.
Žal postaja današnja deklarirano univerzalna svoboda vse bolj le še samostalnik, ki se mu pridružuje še pridevnik iz istega korena. Kako prijetno je še pred dvema letoma zvenelo našim ušesom: svoboda vesti, besede, govora, druženja in, v pridevniški obliki: svobodno tržišče, svobodno kroženje kapitala, idej in ljudi. Univerzalna svoboda torej, ki naj bi bila že sama po sebi vse in nam vse eksistencialno omogočala, morda celo zagotavljala. Popolna idila torej.
Od kod torej, tarna danes domala že ves svet, tudi Slovenci, ta strupeni črv, ki se je zalezel vanjo, v to zlato jabolko osvobojenega kapitala, skupnega trga v svobodni konkurenci? Tudi v svobodo biti in ostati brez dela, biti in ostati, recimo, brezposeln...
Preveč melodramatično, sindikalistično bi zvenelo, če bi nadaljeval v tej smeri. Kaj se torej v tem kontekstu univerzalne svobode dogaja z nami, pisatelji, da smo si v svoji zaskrbljenosti zamislili celo današnji plenum? Sam sem še včeraj bil v dilemi, naj se ga udeležim ali ne.
Nas pisatelje, kot posameznike in kot "ceh", bi rekli v starih časih, preveva, zdi se mi, občutek, da smo odrinjeni na rob družbe, da smo le še izolirana dejavnost, ne preveč nadležen, bolj etnografski kot družbeni okrasek. Naša sooblikovalska navzočnost v družbi se nam priznava, vsaj verbalno, vse bolj le še s sklicevanjem na vlogo in zasluge kulture v preteklosti, od Trubarja do osamosvojitve.
Na prvi pogled se nam ta marginalizacija utegne kazati celo kot povsem normalen pojav v naši današnji "evropeizaciji" naroda, družbe, države, trenutna evropska zavest jo prikazuje kot zgledno avtonomijo področja, kot popolno svobodo vstopanja v naš skupni čas in prostor in, kajpak, tudi izstopanja iz njiju.
Vem, temu in takemu razmišljanju je mogoče ugovarjati, kajti: družba kulturo podpira, tudi navzočnosti pisateljev v njej se zaveda, vendar jo, glede na znane omejitvene možnosti slovenskega tržišča, upošteva le v obsegu in na način tako imenovanega "praga revščine". Za mnoge, ne le odločilne politike in ekonomiste, je kultura in vse, kar se v njej dogaja, bolj ali manj le še socialni problem ene izmed dejavnosti.
Vsak mi torej v tej oceni lahko ugovarja, češ: družba (država) kulturo vendarle podpira. Dejansko jo podpira. Toda marsikomu, ki v njej dela, se ta socialno stiskaška podpora razkriva kot cinična gesta (v znanem slogu: vseeno je: knjiga ali čevelj), torej podpira kulturo le toliko, da ta lahko preživi, ob logiki, da bolj kot živi s svojo nadležno navzočnostjo opozarjajo nase mrtvi s svojo opazno odsotnostjo. Poznavalci statistike vedo celo povedati, da država skozi celoten proces nastajanja knjige z raznimi davki na to in ono več vzame kot daje. S prijaznejšo mislijo bi lahko rekli: jemlje z namenom, da bi vzeto smotrneje porazdelila. Ji to uspeva? O tem nismo vsi prepričani.
Takšen odnos ne tako maloštevilnih "velmož", ki jih je mogoče najti med načrtovalci družbenega življenja, v določenem smislu celo razumem, čeprav ga hkrati zavračam. Pogosto namreč slišim: kdo pa danes sploh še bere knjige, saj je že časnikov z njihovi prilogami več kot preveč. Pa še televizija je tu, mlade zanima samo še internet...
Ne maram in ne nameravam tarnati kar tako vsevprek, kar se nam žal pogosto dogaja. Vrnil bi se k prvemu delu tega razmišljanja: pri očitnem usihanju slovenske kulturne zavesti (ob tem nekateri napovedujejo celo izumrtje slovenskega jezika in naroda, ki mu pripadamo, že v naslednjih sto, sto petdesetih letih!), bi bila v naših razmerah potrebna redefinicija samega bistva in vloge današnje kulture, ki, poleg tega, da je že sama po sebi nepogrešljiva, nam morda še lahko vrne, okrepi, kjer še ni povsem ugasnila, našo usihajočo nacionalno identiteto, brez katere ne moremo biti in ostati, niti na formalni ravni, enakopravni sogovorniki z drugimi, ki takšno svojo identiteto še imajo, jo ohranjajo, krepijo, posodabljajo, kot se posodablja vse na tem svetu. Tudi in predvsem v EU, v katero smo se s tolikšnimi pričakovanji pred leti integrirali.
Za kulturo je namreč značilno, da v vseh sistemih ohranja v sebi dvojnost svoje narave, je v demokratičnih razmerah že sama po sebi avtonomna, hkrati pa se v odprti demokraciji, pogosto celo sovražno razcepljeni, ponuja kot ena redkih, morda kot edina dejavnost, ki v sebi združuje ne le razlike, ampak tudi nasprotja in celo sovražnosti. Žal smo večkrat priča nasprotnemu procesu: najbolj nedialoški del naše politične srenje skuša po stranskih poteh vdreti tudi v kulturo in si jo podrediti po svoji meri in podobi, torej parcialnim, tudi med sabo izničujočim se strankarskim ambicijam.
V svojih pričakovanjih, da se bomo tudi iz te novodobne krize kulture kot družbenega fenomena prej ali slej morda le kako izmotali, ostajam, glede na svoje šestdesetletne izkušnje in na podobne izkušnje drugih, še zmerom pesimist. Ker pa smo pesniki že po svoji naravi in življenjski usmeritvi upajoča bitja, dodajam: pesimist, okužen s skeptičnim optimizmom.
(Iz razprave na Kulturnem plenumu 18. januarja 2010 v Ljubljani)