Že dobrega pol leta ste v Sloveniji, kako se počutite?

Moram reči, da zelo dobro, predvsem pa me navdušuje ta sneg in sploh slovenska narava, to je res nekaj izjemnega. Še nikoli nisem doživela toliko snega, kot otrok sem sicer štiri leta preživela v Pragi, kjer je bil oče veleposlanik, a ga je bilo bolj za vzorec, tukaj pa vsa ta belina, ti beli hribi, ta pršič, te lesene skulpture na vejah vrb ob Ljubljanici, taščica z rdečim trebuščkom na Rožniku, pa jesenski ruj na Krasu in Soča… Ne vem, ali se zavedate, kaj imate, videla sem že neštete dežele, kako lepi so letni časi tukaj...

Se, le politiki in gospodarstveniki to radi pozabijo, kadar je treba kaj narediti za zaščito in sovisen razvoj…

No, če je kaj treba ohraniti, potem gotovo to. Zame je to odkritje zimske lepote nekaj izjemnega. In poleg tega sem danes strašno vesela, ker sem izvedela, da sem dobila literarno nagrado za esej, Rara Avis. To pomeni, da mi bodo marca izdali mojo novo knjigo. Nagrada je namreč izdaja knjige.

Čestitam! Kakšno knjigo?

Gre za neke vrste pisma, pravzaprav je ta intenca pisma prisotna v vseh mojih knjigah, pa naj gre za poezijo ali prozo, ne gre za epistolarno formo, ampak za mojo notranjo držo, da nekomu govorim, da mu sporočam, kaj doživljam. Nekako tako kot tisti slavni španski bikoborec, ki je noč preživel z Avo Gardner, zjutraj pa planil iz postelje in stekel k vratom. Ko ga je vprašala, kam teče, je rekel: Moram vsem povedati. (smeh) No, jaz ne hitim povedati vsem in ne vsega, a nekaj je na tem. Tako pišem o knjigah, ki jih preberem, o tem, kar se mi dogaja, neke vrste dnevnik, a ne čisto pravi dnevnik, tudi ne spominov, saj še nisem tako stara! Tovrstni zapisi niso žanrsko definirani, v tem smislu je moje delo nekoliko podobno temu, kar počne španski pisatelj Enrique Vila-Matas, ki je preveden tudi v slovenščino.

Kaj vam pomeni ta vaša literarna plat delovanja?

To je najbolj svobodno početje na svetu, ustvarjanje je utelešenje svobode. Ta vidik igre, ki ga ima vsaka ustvarjalnost, pa četudi je seveda zelo resna zadeva, je zame izjemen in ga je treba za vsako ceno ohraniti, to je ta ideja znamenitega predstavnika zlate dobe španske dramatike, Calderona de la Barce in njegove igre Življenje je sen. In sen po Barci ni le življenje, tudi sen je sen. To igranje s smisli, besedami, to je tisto, zaradi česar je umetnost neprekosljiva.

In če sem na kaj ponosna kot veleposlanica, in to sem povedala tudi v vašem parlamentu, je, da države najbolje zastopajo umetniki. V Ljubljani sta to trenutno Picasso in Antoni Clavé, onadva o Španiji povesta veliko več kot jaz. Poleg tega sta v dialogu tudi z Mušičem v Moderni galeriji, bili so prijatelji, srečali so se v Parizu. Ti umetniki nam imajo kaj povedati in ti dialogi so mi všeč, na primer dialogi med fotografom in pisateljem ali med skladateljem in plesalcem, v tem je napetost, lahko povezanost, lahko konflikt, ljubezen.

Imate v času predsedovanja namen pripeljati še kakšnega španskega umetnika?

V času predsedovanja sem si zelo želela pripeljati Marío Pagés, slovito plesalko flamenka, a se žal datumsko ni izšlo. Bo pa februarja Ljubljano obiskal Paco de Lucia, in to me zelo veseli, ker imam zelo rada flamenko in ker sem prepričana, da lahko prav flamenko iz kitare potegne največ. Seveda je kitara izvrstna tudi v bossa novi, ali pa klasična kitara, pop ali rock, a flamenko je po mojem najboljši, zaradi povsem drugačnih ritmov.

Vaše ime je sila dolgo, tako kot rodovnik, ki ga je mogoče videti na internetu. Pomeni vaš priimek, da je vaša družina iz Cordobe?

Da to so moji, predniki. Kot veste, so v Španiji dolga stoletja živeli muslimani, s katerimi smo živeli v slogi…

… dokler…

… da, dokler se ni v osmem stoletju začela rekonkvista. Moj pra, pra, pra, pra… dedek je v 13. stoletju sodeloval v osvojitvi Cordobe. In ker se je njegov oče imenoval Fernando, se je on poimenoval Fernández, kar v španščini pomeni Fernandov sin. In De Cordova, ker je osvojil mesto.

Vaš rod torej sega sedemsto let nazaj? To je za Slovenijo, ki ni imela svojega plemstva, razen v sledeh, skoraj nepredstavljivo.

S tem je takole: seveda sem ponosna na rodbino, a jaz, Anunciada, se ne morem opirati na to, kar so storili predniki, dobro ali slabo. Sama moram storiti kaj, kar bo imelo vrednost. Svoje tekste sem hotela objaviti pod psevdonimom prav zato, da ne bi ime preveč odmevalo, a nisem našla ustreznega in sem ostala pri svojem.

Je torej to ime v Španiji po eni strani darilo in po drugi breme? Predstavljam si, da v nasprotju s tujino tam ljudje takoj vedo…

Da, deloma je gotovo breme, ker nočem biti katalogizirana, ime pa me v neki meri katalogizira.

Pred prihodom v Ljubljano ste bili zadolženi za Latinsko Ameriko.

Da, delala sem na zunanjem ministrstvu in sem se ukvarjala z Latinsko Ameriko. Moji odnosi s tem kontinentom so se začeli v otroštvu, v Čilu, kjer je bil moj oče diplomat, in Latinsko Ameriko imam nadvse rada. Ne le, ker je moj jezik tudi njihov, navsezadnje tudi v ZDA govori kastiljščino 500 milijonov ljudi, v Španiji pa le 40 milijonov, ampak zato, ker ima ta celina ogromen potencial. Tudi zato sem v Ljubljano povabila iberoameriškega generalnega sekretarja Enriqueja Iglesiasa, zelo pomembnega človeka, da bi se njihov glas slišal tudi tukaj. Ta obisk bomo izpeljali v sodelovanju s Pravno fakulteto, saj je moje načelo, da projekte vedno zastavimo v sodelovanju s slovenskimi ustanovami, ki lahko potem brez nas nadaljujejo sodelovanje. Tako smo povezali tudi romanski oddelek na Filozofski fakulteti in Lingvistični inštitut v Castilli del Jor. Rada bi naredila tudi nekaj na gledališkem področju, v sodelovanju z Gledališkim muzejem.

Latinska Amerika ima zadnjih deset let neverjetno živahen politični razvoj, ki je nedvomno usmerjen zoper ameriški imperializem, a nekatere stvari se zdijo že precej nevarne, Chavezovo zatiranje opozicije…

Da, in zato je bilo po besednem incidentu med španskim kraljem in Chavezom pri nas že slišati glasove, da je treba prekiniti meddržavne odnose, a so španski in venezuelski gospodarstveniki opozorili, naj ga ne lomimo in naj nikar ne prekinjamo tokov, ki lahko kvečjemu mehčajo tamkajšnjo situacijo. Strinjam se, da prekinitev odnosov stvari le še poslabša, komunikacija je pomembna, tudi za gradnjo demokracije in za širjenje svobode govora. Latinska Amerika je res dolgo veljala za ameriško dvorišče in zato je prav, da se končno uresniči tista povezanost kontinenta, ki jo je začel že Simon Bolivar. Španija upa, da bomo maja v Madridu na srečanju EU in latinskoameriških in karibskih držav napredovali v dogovorih med EU in MERCOSUR-jem, Andsko skupnostjo (Comunidad Andina de Naciones) in Centralnoameriškim skupnim trgom (Mercado Común Centroamericano).

Sicer pa je po mojem največji problem teh držav zelo neenakomerna razpodelitev bogastva in huda odrinjenost prvotnih prebivalcev od političnega odločanja. Razlike so ogromne, srednji sloj izredno pičel, zato tudi ni infrastrukture. Felipe Gonzalez, naš nekdanji predsednik vlade, ki izredno dobro pozna tamkajšnjo situacijo, pravi, da bi dobra avtocesta naredila več kot pet srečanj na vrhu! (smeh) In mogoče je res preveč srečanj in premalo cest. Kajti revščina je nepotrebna, če pogledate, kakšne potenciale ima ta celina.

Ali obstaja nekaj, čemu bi lahko rekli skupni jezikovni špansko-latinskoameriški kulturni prostor, ali vlada konkurenca med Argentincem Borgesom, Kolumbijcem Marquezom in Špancem Mariasom?

Ne, mislim, da ne, gre za zelo ustvarjalne kulture, ki jih povezuje jezik in še marsikaj drugega. Ko sem bila v žiriji za nagrado kraljice Sofije za poezijo, je nagrado za življenjsko delo dobil Mehičan José Emillio Pacheco, presojali smo kakovost besedila v kastiljščini, ne državo nastanka. Isto velja tudi za film, razvijata se tako španski kot iberoameriški, ki je res izvrsten.

Ko ste ravno omenili film, prav včeraj je Španija dobila iz evropskih sredstev 500 milijonov evrov pomoči. Ogromen denar, če pomislim, da znaša letni slovenski filmski proračun štiri milijone. Kako vam je to uspelo?

To morate vprašati ministrico za kulturo.

Mislite našo?

Ne, našo, Ángeles González-Sinde, ki je tudi sama režiserka in se zaveda pomena zaščite španskega filma ob poplavi ameriške produkcije. In je tudi zelo dobra ministrica. V Španiji smo pri črpanju evropskih skladov zelo dobri, veliko infrastrukture smo zgradili s tem denarjem.

Me veseli. O Sloveniji tega ni mogoče reči. Sicer pa tudi v Španiji trenutno vlada huda kriza, vaša brezposelnost je 20-odstotna. Se to odraža v kulturi?

Kriza je prizadela tudi kulturo, nekatera področja bolj, na primer festivale, druge manj, na primer založništvo, ki zdaj velike upe polaga tudi v elektronsko knjigo. V tem primeru se založništvo srečuje z industrijo novih tehnologij, se pravi z najbolj cvetočim delom gospodarstva, kjer vlaganja niso prav nič zastala.

Vi že uporabljate elektronsko knjigo?

Oh, ne, nikakor, jaz celo pisma še pišem na roko! In tudi svojo literaturo najprej napišem, bolje izbruham, na roko, potem pa prepišem v računalnik in tako vzpostavljam distanco s samo seboj, popravljam, obračam, čistim. In ne morem si predstavljati, da bi se odrekla listanju po knjigah. Imam pa iPod, majhno škatlico z ogromno muzike, tu pa, moram priznati, me tehnika navdušuje.

Kar pa zadeva ekonomsko krizo, naše težave so podobne vašim, bančni sistem ni ogrožen, problem pa je nezaposlenost, predvsem na gradbenem področju in vsem, kar je s tem področjem povezano, saj so se investicije zaustavile. Naša strategija je torej javno investiranje v javna dela, kar bo dvignilo zaposlovanje. Čeprav rezultati še ne bodo vidni letos.

Ste zmanjšali socialne pravice?

Sedanja vlada je socialistična, torej ne moremo krniti socialnih pravic, ki smo jih obljubili na volitvah in ki jih zagovarjamo tudi znotraj EU, kjer ima večino sicer ljudska stranka. Nasprotujemo tudi protekcionističnim ukrepom nekaterih držav znotraj EU, ker so kratkovidni in na dolgi rok ne prinašajo rezultatov.

Živeli ste na različnih koncih sveta, v Maroku, Gani…

… da, in zato tako zelo sovražim državne meje in nacionalizem. Ko človek zares spozna drugačne kulture, izgubi vso oholost zaradi lastne, jaz na primer obožujem muslimansko kulturo, tam mi ni všeč le položaj žensk.

Velik španski problem so pribežniki iz Afrike. Kakšna bi bila po vašem prava politika, ki ne bi kršila človekovih pravic?

Trenutno je zaradi krize število teh pribežnikov iz Afrike, in ne le od tam, ampak tudi iz Latinske Amerike, nekoliko upadlo, a to je za vse južne države EU problem, saj predstavljamo zunanjo, južno mejo, mi smo od afriške celine oddaljeni le nekaj kilometrov. Španija seveda ni cilj teh pribežnikov, radi bi šli naprej, a mi smo tisti, ki jih zaustavljamo, četudi gre za mejo EU in ne za špansko mejo. S tem je ogromno stroškov in veliko tragedij, zato je edina prava politika razvojna pomoč EU za države, od koder pribežniki prihajajo. Španija se zato zavzema za evropsko razvojno pomoč v višini 0,7 odstotka BDP EU. Lakota je namreč hujša od vsake prepovedi, človek v pomanjkanju tvega tudi življenje.

Kaj pa špansko-maroški spor zaradi kosa ozemlja v Maroku?

Ta del nikoli ni bil Maroko, ker je bil španski, preden je nastal Maroko.

No, je del afriškega kontinenta, znotraj maroške države in bi logično sodil pod maroško jurisdikcijo. Tako kot Gibraltar pod špansko…

... vsekakor, saj so Gibraltar Britanci zasedli. No, če naredim črto, naši gospodarski in politični interesi ter odnosi z Marokom so preveč pomembni, da bi jih ogrožali s tem vprašanjem, ki ga jahajo predvsem nacionalistični glasovi, ki hočejo speljati pozornost od pravih težav na druge reči. S tem imate tudi v Sloveniji bogate izkušnje, kajne?

Toda ali je vsaka zahteva po vrnitvi ozemlja že nacionalistična?

Poglejte, če vzameva primer Gibraltarja, ta problem obstaja že dolgo, četudi gre za dve državi znotraj EU. Zato je treba biti racionalen in dati prednost višjim interesom. Nobena pametna država ne bo ogrozila svojih političnih in ekonomskih interesov zaradi minornega spora okoli koščka zemlje, pa naj bo simbolično še tako pomemben. Tudi gibraltarsko vprašanje v Španiji izrabljajo predvsem nacionalisti.

Kako združujete svojo pesniško in diplomatsko plat? Kako prenašate kompromise, tudi umazane, ki jih zahteva politika?

Pisanje je zame nujnost, moja resnica, moje ravnotežje in moj način, kako osmisliti življenje. A tudi diplomacija mi je pomembna, in v njej skušam ravnati pošteno in etično. Da bi dobre ideje prodrle, pa jih je treba predstaviti na ustrezen način. Tudi v politiki ni absolutnih realnosti, tako kot ne v poeziji, in zato gre za argumente, za poskus prepričati nekoga s svojo idejo.

Toda argumenti ne štejejo, kadar so v igri interesi velesil.

Seveda to drži, a to nas ne odvezuje našega dela, ki je v tem, da naredimo vse, da bi preprečili slabše in naredili korak k boljšemu.

Slovenske diplomatke imajo še vedno več težav pri opravljanju svojega dela in pri napredovanju kot moški. Ali vi čutite to neenakost? Je tudi španska diplomacija še vedno moški svet?

Da, in proti temu se odločno borim. Ko sem nastopila pred parlamentom z razlagami o španskih prioritetah med predsedovanjem, sem med njimi naštela tudi enakost spolov. In eden izmed poslancev, ne bom povedala imena, me je vprašal, ali gre za piarovsko izjavo, saj je evropska zakonodaja za enakost že poskrbela. Odgovorila sem mu, da zakonodaja obstaja, a obstaja tudi nasilje nad ženskami, ženske so za enako delo v večini držav EU še vedno manj plačane kot moški, obstaja realnost, ki se ji reče materinstvo in ki v vsakem primeru pomeni vsaj začasno prekinitev kariere, in še veliko, veliko stvari, ki ustvarjajo neenakost. Kar pa zadeva vaše vprašanje o položaju žensk v diplomaciji: ko smo imeli oktobra v okviru priprav na predsedovanje v Madridu srečanje veleposlanikov v državah EU, je podpredsednica španske vlade Maria Teresa Fernández de la Vega pogledala naokrog, nato pa prav pomenljivo zunanjega ministra Moratinosa in rekla: "Nekam malo žensk, se vam ne zdi?"

Ena prednostnih nalog predsednika Zapatera je namreč zagotoviti enakost med spoloma, kar poskusa doseči s kvotami. Ko so me imenovali za veleposlanico, mi je prijatelj rekel: "No, Anunciada, seveda, zaradi kvot." In sem mu odgovorila: "Poglej, stara sem 51 let, diplomatsko kariero sem začela leta 1983 in v vsem tem času nisem naredila veliko neumnosti. Veliko mojih moških kolegov je že dolgo na veleposlaniških mestih. A ni to čudno?"

Sicer pa, saj poznate tisto šalo: ko bo na položajih toliko nesposobnih žensk, kot je moških, bo enakost dosežena! (smeh)