V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bil njen razvoj v polnem teku. Temeljil je na lignitu, ki so ga začeli v Velenju resneje kopati konec osemdesetih letih 19. stoletja. V "črno zlato" ga je po letu 1950 spremenil novi direktor rudnika Nestl Žgank. "Oče" sodobnega Velenja je v manj kot petnajstih letih izkop s pol milijona povečal na tri milijone ton, toplotna energija, ki jo je proizvajala termoelektrarna v sosednjem Šoštanju, zgrajena leta 1956, pa je Velenju omogočila prvi sistem daljinskega ogrevanja v takratni Jugoslaviji. Če ne bi bilo lignita, Velenje ne bi imelo železnice niti Gorenja. Ker je Žgank ocenil, da v Velenju ni podjetij, ki bi zaposlovala žene rudarjev, je ustanovitelju Gorenja Ivanu Atelšku predlagal, da tovarno bele tehnike iz istoimenske vasi preseli na območje starega velenjskega rudnika. Tudi drugi večji zaposlovalci iz Šaleške doline (Vegrad, današnji Esotech in nekdanja Era) so prve velike posle dobili pri premogovniku. Leta 1959 je Velenje dobilo povsem novo mestno središče.

EKK: primer socialističnega nepodjetništva

Kmalu zatem se je začela ena večjih gospodarsko-političnih afer v zgodovini takratne Ljudske republike Slovenije. Leta 1960 je namreč velenjski rudnik Kemijskemu institutu Borisa Kidriča in ljubljanskemu Industrijskemu biroju naročil izdelavo investicijskega elaborata za gradnjo Energokemičnega kombinata Velenje (EKK). Na kratko: šlo je za načrt za gradnjo velike kemične tovarne, ki bi uplinjevala velenjski premog in proizvajala električno energijo. "Načrti o EKK so izhajali iz težnje dobiti sorazmerno stalen lastni energetski vir; iz prepričanja, da ima Šaleška dolina dovolj lignita, po tedanjih ocenah od 500 milijonov do milijarde ton, kar naj bi pri predvideni produkciji zadoščalo za sto let; iz ugotovitve, da se uplinjevanje lignita izplača mnogo bolj kot klasična uporaba, še zlasti kar zadeva transport; in iz želje, da bi v Sloveniji razvili veliko kemično industrijo, ki bi imela med vsemi industrijskimi vejami najtrdnejšo osnovo," je v Prispevkih za novejšo zgodovino leta 1994 zapisal zgodovinar dr. Božo Repe.

Če je bila taka usmeritev, tako Repe, v petdesetih letih še logična "zaradi slabe plačilne bilance, nizke proizvodnje tekočih goriv in nestalnih odnosov s socialističnimi deželami", so se kasneje že pojavili pomisleki, da "je bil velenjski lignit v primerjavi z dnevnimi kopi drugod po Jugoslaviji sorazmerno drag in manj kvaliteten ter da se je stroka po Evropi tudi sicer bolj ukvarjala z uplinjevanjem črnega premoga kot lignita". Čeprav je projekt EKK leta 1961 odobril tudi republiški izvršni svet, ki ga je takrat vodil Boris Kraigher, se je zapletlo pri financiranju. Projekt ni zanimal Jugoslovanske investicijske banke, preko katere so se smela sklepati najetja posojil v tujini. Projekt, ki je bil sprva ocenjen na dobrih 48.353 milijonov takratnih dinarjev, kar je znesek, ki je bil po takratnem uradnem tečaju Narodne banke Jugoslavije enak 161 milijonom ameriških dolarjev, naj bi v celoti financirale republika in banke.

Projekt je po več letih političnih bojev, ostrih strokovnih razprav, odobritvi državnih poroštev za črpanje posojil in pritiskov na banke uradno propadel leta 1966, ko je Slovenska gospodarska banka EKK ustavila kreditno linijo, občina Velenje pa je podjetje likvidirala. To je v težave pahnilo tako državo, ki so ji ostali ogromni dolgovi, za katere je poprej jamčila, kot premogovnik, ki za lignit ni imel več kupca. Država je zato v sedemdesetih letih v šoštanjski elektrarni zgradila še dva bloka, 4 in 5. Repe poudarja, da so zasluge za dokončno zaprtje EKK "v glavnem pripisovali takratnemu predsedniku slovenske vlade Stanetu Kavčiču". Nekateri vplivni politiki, tudi Edvard Kardelj, so kasneje govorili, da so bili tudi oni proti investiciji, a da jih niso pravi čas poslušali, je opozoril Repe. Med največjimi zagovorniki EKK sta bila Kraigherjev naslednik na čelu izvršnega sveta Viktor Avbelj in nekdanji član zvezne vlade Franc Leskošek Luka.

Zakaj velja pri zgodbi o šoštanjskem bloku 6 spomniti tudi na propadli Energokemični kombinat? Ker je iz kronologije dogodkov tistega časa in arhivskih dokumentov razvidno, da sta si projekta podobna v motivih, načinu priprave, delovanju odgovornih oseb, megalomanstvu, dvomih v javnosti, strmem povečevanju investicijske vrednosti, nejasni finančni konstrukciji in celo načinu nabave opreme. Vse našteto je v ozadje pri obeh potisnilo njuno energetsko pomembnost. EKK je tako leta 1962 na Češkem nabavil generatorje za uplinjevanje premoga, čeprav pred tem ni pridobil garancij in dovoljenj domačih institucij. Šestinštirideset let kasneje so isto storili v TE Šoštanj - od francoskega koncerna Alstom so kupili tehnološko opremo za blok 6, pri čemer še danes, skoraj dve leti kasneje, ni jasno, kdo in v kolikšni meri bo gradnjo največje energetske naložbe v zgodovini samostojne Slovenije financiral. Med tistimi, ki bodo projektu odobrili posojila, tako kot nekoč v Velenju tudi danes v Šoštanju ni največje slovenske banke.

Ko se moč bloka potihoma dvigne

Še kako aktualno zvenijo tudi stavki iz Repetove kronologije projekta EKK. V njej omenja "naraščajoče pritiske zagovornikov investicije", "dvome javnega mnenja v njeno smiselnost", "grožnje rudarskega sindikata" in celo "močni velenjski lobi, ki je očitno pridobil podporo dovolj vplivnih politikov". "EKK je bil eden od številnih ponesrečenih gospodarskih veleprojektov v socialistični Jugoslaviji. Za Slovenijo je pomenil tako hudo finančno obremenitev, da ga je med razpravo o likvidaciji eden od poslancev celo označil za največjo nenaravno katastrofo Slovenije," v uvodu članka navaja Repe, ki je projekt v naslovu označil za "primer socialističnega nepodjetništva". Kdo je že rekel, da je zgodovina najboljša učiteljica?

Ideja o bloku 6 je po dostopnih podatkih luč javnosti prvič uradno ugledala leta 2003, na prvi strateški konferenci državnega Holdinga slovenske elektrarne (HSE), ki je tudi edini lastnik šoštanjske termoelektrarne. "Takrat so hčerinske družbe razgrnile svoj nabor investicij. Če se dobro spomnim, smo govorili, da bo imel novi blok do 400 megavatov moči, stal pa bo do 600 milijonov evrov," pojasnuje prvi generalni direktor holdinga Drago Fabijan. TE Šoštanj je takrat že vodil Uroš Rotnik, ki je na tem položaju po odmevni kriminalistični akciji nasledil Jara Vrtačnika. Ministrstvo pa je leta 2003 vodil Janez Kopač, ki je danes na ministrstvu za gospodarstvo direktor direktorata za energetiko. "Na strateški konferenci smo določili, da mora TEŠ za projekt pripraviti potrebno investicijsko dokumentacijo. V mojem mandatu nismo sprejemali zavezujočih odločitev glede bloka 6, vsekakor pa smo projekt glede na takratne tržne razmere, hitro rast porabe, rast cen električne energije, omejitve na čezmejnih prenosnih zmogljivostih in pomanjkanje alternativnih projektov podpirali," dodaja Fabijan.

Ključni parametri projekta so se potihoma začeli spreminjati leta 2005. Že aprila, manj kot pol leta po imenovanju vlade Janeza Janše, je podjetje CEE, ki bo kasneje imelo pomembno vlogo pri pripravi razpisa in izboru dobavitelja opreme za blok 6, v predinvesticijski študiji vrednost projekta ocenilo na 536 milijonov evrov. V omenjenem dokumentu je najpomembnejši podatek o moči novega objekta. To so namreč v Šoštanju določili pri 520 megavatih, kar je bilo več od omejitve, ki jo je pred tem postavilo takrat še operativno poslovodstvo holdinga na čelu z odhajajočim Fabijanom.

Še danes ni znano, s kakšno ekonomsko in energetsko računico so v Šoštanju v mesecih medvladja na holdingu potihoma dvignili moč bloka. Ni izključeno, da so to storili zgolj zato, da bi novi objekt porabil čim več premoga. Če bi namreč ostali pri 400-megavatnem bloku, bi skupna moč šoštanjske elektrarne vsaj do leta 2027, ko naj bi po prvotnem predlogu prenehal obratovati peti blok, znašala več kot 700 megavatov. To je okoli sto megavatov več od moči bloka 6, ki naj bi po zadnjih načrtih po letu 2015 še edini obratoval v Šoštanju. Če bi v TEŠ za 400-megavatni blok res odšteli največ 600 milijonov evrov, skupna cena naložbe v ohranitev ključne slovenske energetske lokacije ob ustrezni prilagoditvi petega bloka okoljevarstvenim kriterijem ne bi smela preseči 800 milijonov evrov. Takšna elektrarna bi letno proizvedla okoli 3000 gigavatnih ur električne energije, s čimer bi še vedno pokrivala približno četrtino slovenskih potreb. Res pa je, da bi od velenjskega premogovnika že po letu 2020, ko bi peti blok v Šoštanju počasi začeli ugašati, kupovala precej manj lignita. Prav tako v javno dostopnih virih ni mogoče najti podatka o tržni ceni električne energije iz obeh blokov, s čimer tudi ni mogoče primerjati njune rentabilnosti.

Ključna dilema pri bloku 6 tako ni povezana z vprašanjem, ali je TEŠ treba zapreti, ampak kako čim pametneje, okoljsko in cenovno sprejemljivo porabiti preostale zaloge lignita, kako obseg termoelektrarne prilagoditi novim časom, v katerih bodo v ospredje počasi stopali obnovljivi viri energije in kako ob tem preprečiti, da Sloveniji do izgradnje nove nuklearke v Krškem ne bo primanjkovalo električne energije. Bi to lahko naredili z gradnjo dveh parnih enot, ki bi imeli po tristo megavatov moči? In zakaj bi že več kot deset let pred iztekom življenjske dobe zapirali enega od starih blokov (blok 5), ki so ga pred kratkim v Šoštanju "okrepili" s 50 milijonov vrednimi plinskimi turbinami?

V treh letih dvakratna podražitev

Za tovrstne razmisleke v tedaj še novi vladi in v Šoštanju ni bilo ne volje ne časa. Že julija 2005 je Fabijana na čelu HSE nasledil Jože Zagožen, takrat vplivni član stranke SDS, ki mu je vlada zaupala še vodenje nadzornih svetov v dveh velikih domačih gospodarskih družbah, Petrolu in Gorenju. Ta podatek je pomemben prav zaradi poslov s premogom, ki bi lahko bil ključni razlog za skrivnostni porast moči šestega bloka. Gorenje je namreč dobavitelj indonezijskega premoga za ljubljansko toplarno, pri čemer naj bi prvotne ideje za gradnjo novega bloka v Šoštanju še za časa prejšnjega poslovodstva TEŠ vključevale tudi uporabo uvoženega premoga.

Kot edini od treh članov je v poslovodstvu HSE ostal Milan Medved, ki prav tako prihaja iz Šaleške doline, po oceni poznavalcev pa je bil do odhoda na položaj direktorja Premogovnika Velenje dejanski prvi mož holdinga. Že konec junija 2005 je TE Šoštanj v okviru obiska v šaleško-savinjski regiji obiskal tudi premier Janša. Naključno ali ne, je prihod Zagožna, ki je po rodu iz Zgornje Savinjske doline, s sosednjo Šaleško dolino pa ga povezuje dolgoletno službovanje v Gorenju, pripravo terena za blok 6 močno pospešil. Projekt je postajal vse večji in dražji. Avgusta 2005 je isto podjetje, CEE, h kateremu se bomo vrnili kasneje, za TEŠ izdelalo predinvesticijsko zasnovo projekta s prvim uradnim izračunom ekonomike investicije. Isti mesec je Zagožnov holding v nadzorni svet TEŠ imenoval predsednika velenjske SDS Franca Severja in Ivana Atelška, velikega zagovornika bloka 6 in domnevnega "botra" šaleškega energetskega lobija. Septembra 2005 je HSE, katerega nadzorni svet je takrat že vodil minister za gospodarstvo Andrej Vizjak, šesti blok že uvrstil med prednostne projekte HSE. Nekaj dni zatem so iz Šoštanja na ministrstvo poslali vlogo za pridobitev energetskega dovoljenja za objekt z močjo 520 megavatov, dobili so ga novembra 2005, torej dva meseca kasneje. V Šoštanju so torej za novo, višjo moč bloka pridobili vse papirje in soglasja v manj kot šestih mesecih po tem, ko so jo razkrili v predinvesticijski študiji.

Za lažje sledenje zgodbi zapišimo še enkrat: blok 6 je imel konec leta 2005 v uradnih dokumentih 520 megavatov moči, stal pa naj bi 536 milijonov evrov. Kljub temu so v Šoštanju že v prvih mesecih leta 2006 vnovič spremenili ključne parametre projekta. Že januarja je Uroš Rotnik imenoval strokovno komisijo za pregled in oceno investicijske dokumentacije, v kateri je sedel tudi sedanji finančni minister Franc Križanič, ki je tedaj še vodil Ekonomski inštitut pri Pravni fakulteti (EIPF). Kot je razvidno iz dokumentacije ministrstva za gospodarstvo, je omenjena komisija ob "široki in poglobljeni razpravi (uradno so se sestali trikrat, op.p.) prišla do zaključka, da je treba zgraditi objekt večje moči, kot je predlagano v investicijskem programu". Tokrat so predlagali objekt moči 650 megavatov. Tri mesece kasneje, aprila 2006, so v TEŠ popravili prvotni investicijski program in moč bloka 6 določili pri 600 megavatih. Načrt so podprli s študijo o makroekonomskih, regionalnih in socialnih učinkih gradnje, ki jo je izdelal prav Križaničev EIPF. Moč novega bloka se je tako v dobrem letu dni povečala za polovico.

Od te točke je domala nemogoče slediti zviševanju končne vrednosti projekta. Če je razvojni načrt HSE novo ceno projekta še aprila 2006 določil pri 599 milijonih evrov, so v TEŠ še isti mesec k njej prišteli še stroške financiranja, kar je skupaj zneslo 637 milijonov evrov. O načrtovanju projekta v Šoštanju tako veliko pove dejstvo, da je bila končna cena projekta pred štirimi leti manjša od zneska, ki ga bo TEŠ plačala zgolj za opremo za blok 6. Že septembra 2007 se je vrednost novega bloka približala milijardi evrov, čeprav termoelektrarna z nobenim od dobaviteljev še ni podpisala pogodbe. "Magično mejo" je investicija presegla konec leta 2008, ko so jo v TEŠ ocenili na več kot 1,3 milijarde evrov. Neverjetno hitrega tempa podražitev ni utegnila ujeti niti vladna resolucija o nacionalnih razvojnih projektih do leta 2023. Ta je vrednost naložbe še oktobra 2006 ocenila na "le" 602 milijona evrov, čeprav je bila ta že višja v vseh investicijskih načrtih, ki so bili spisani več mesecev pred objavo resolucije.

Po poteh 800-milijonskega razpisa

Kako se je lahko torej zgodilo, da je naložba v dobrih treh letih za dvakrat presegla vrednost, ki jo je načrtoval holding v času, ko ga je vodil Drago Fabijan? Kako je mogoče, da so v Šoštanju s podražitvami, ki so sledile povečevanju zmogljivosti bloka 6, krepko prekosili celo Darsove "rekorde" v predoru Šentvid? Kot je večkrat javno poudaril Uroš Rotnik, naj bi bila za to kriva rast cen materialov na svetovnih trgih, ki so posledično dražili tudi tehnološko opremo, ključno sestavino projekta. Poleg tega so v Šoštanju pogodbo o nabavi opreme z Alstomom podpisali v začetku poletja 2008, ko so bile cene teh materialov najvišje, pri čemer je padec borznih tečajev že dal slutiti, da prihajajo črni čas za finančne in druge trge.

Čeprav je Rotnik za podražitve večkrat okrivil tudi nekdanjega ministra Vizjaka, ki naj bi k višji ceni pomembno prispeval z zavlačevanjem pri izdaji novega energetskega dovoljenja za 600-megavatni blok, dokazov za njegove trditve ni najti v javnem registru teh dovoljenj. Novo vlogo za dovoljenje, tokrat za 600-megavatni blok, je namreč ministrstvo prejelo aprila 2006, odobrilo pa še hitreje kot prvotno vlogo za 520-megavatni blok. V drugem poskusu si je za odločanje vzelo le mesec dni. Za primerjavo: načrtovalci plinsko-parne elektrarne v Kidričevem so na enako dovoljenje čakali več kot štiri leta.

Držalo bo torej kvečjemu obratno - prav Vizjakovo ministrstvo je s hitro izdajo energetskega dovoljenja njegovim načrtovalcem dalo bianco menico za podražitve, pri čemer je imel sam minister pri tem zelo verjetno tudi lastno računico. Ker se v projekt kot minister in nadzornik ni pretirano vtikal, je lahko zaradi premirja z vplivneži iz Šaleške doline nemoteno ustvarjal nov, posavski energetski steber, ki je kasneje zaživel okrog družbe Gen Energija, lastnice slovenske polovice Jedrske elektrarne Krško (JEK). Pri tem ne gre pozabiti, da sta v nadzornem svetu HSE pred štirimi leti sedela dva politika strank takratne koalicije iz Posavja: poleg Vizjaka še Franc Bogovič (SLS). Oba sta danes velika kritika projekta.

Podražitvam bi se v Šoštanju tudi ob napačnem "timingu" podpisa pogodbe bržčas lahko izognili z drugačnim, pametnejšim načrtovanjem naložbe in postopkom kupovanja opreme, ki predstavlja daleč največji strošek novega bloka. Pri tem so v TEŠ naredili vsaj dve strateški napaki. Prvič, pogovore o nabavi opreme za blok 6 so povsem ločili od pogovorov o finančni konstrukciji projekta. S tem so si zaprli možnost, da bi dobavitelj opreme v projekt sam pod ugodnejšimi pogoji pripeljal tudi vire financiranja, kar je pogosta praksa pri infrastrukturnih naložbah v svetu. In drugič, z vnaprejšnjo določitvijo nazivne moči objekta so krepko zožili nabor možnih dobaviteljev in si s tem zvezali roke pri morebitnih poskusih zniževanja cene. Proizvajalci tehnološke opreme namreč izdelujejo tako imenovane "tipske kotle". To prevedeno pomeni, da imajo nekateri od njih proizvodnjo prilagojeno zgolj opremi za vnaprej določene zmogljivosti bloka, pri čemer je praviloma večja gneča pri proizvodnih enotah z manjšo zmogljivostjo.

Da je bilo zanimanje za dobavo opreme v Šoštanj sprva veliko, dokazuje podatek, da se je na razpis, ki ga je TEŠ oktobra objavila v uradnem listu EU, odzvalo šestnajst ponudnikov. Zakaj sta se torej kasneje na razpis prijavila le dva ponudnika, Alstom in konzorcij Siemens-Hitachi? Odgovor na to vprašanje se zelo verjetno skriva v samem predmetu razpisa. TEŠ je namreč vanj zajela poleg celotnega kotlovnega področja še turbinskogeneratorsko opremo in sistem upravljanja celotnega bloka, pri čemer je od dobavitelja zahtevala opremo s tako imenovano nadkritično tehnologijo, ki jo omogoča specifičnost velenjskega premoga. Ta pogoj sta izpolnjevala le Alstom in konzorcij Siemens-Hitachi, pri čemer je bil francoski koncern edini, ki sam proizvaja tako kotlovno kot turbinskogeneratorsko opremo. To mu je omogočalo več manevriranja pri ceni in prihranilo čas pri testiranju opreme.

Ključni igralec Peter Kotar?

Je torej res zgolj naključje, da je razpis in pripadajočo dokumentacijo pripravilo podjetje CEE, ki je v lasti dolgoletnega dobavitelja domačih termoelektrarn Petra Kotarja? Ta namreč prek podjetja Sol Intercontinental v Sloveniji zastopa hrvaško podjetje iz koncerna Alstom, pred leti pa je poslovno sodeloval tudi s švicarskim Alstomom. So Kotarjevi torej razpis namerno pripravili tako, da je bil lahko izbran Alstom? Kar dva od treh strokovnih sodelavcev glavne komisije za izbor dobavitelja sta prihajala iz CEE. Zakaj to podjetje, ki ga vodi Boštjan Kotar, sin Petra Kotarja, šoštanjski termoelektrarni še vedno svetuje pri dobavi opreme, za kar bo prejelo več kot 135.000 evrov? In zakaj je Uroš Rotnik za pripravo razpisa sploh najel CEE, če je, kot trdi, vedel za Kotarjevo poslovno razmerje s hrvaškim Alstomom? Ob tem, da gre za več kot milijardo evrov vreden projekt, je nenavadno tudi, da je imel HSE, ki je nase prevzel večino bremena financiranja naložbe, v petčlanski komisiji za izbor dobavitelja le eno predstavnico.

Vse niti posla so torej vsaj uradno vlekli v Šoštanju. Čeprav tam zatrjujejo, da so s Kotarjem poslovno nazadnje sodelovali pred petnajstimi leti, je iz podatkov, ki smo jih pridobili v uredništvu Dnevnika, razvidno, da je Kotarjevo podjetje Sol Intercontinental pred sedmimi leti kot posrednik sodelovalo pri nabavi naprave za demineralizacijo vode. Vzorec je presenetljivo podoben: tudi takrat je investitorski inženiring, montažo in zagon naprave opravilo podjetje CEE, ki je tudi nadzorovalo izdelavo.

V vsakem primeru je bil razpis po (samo)izločitvi štirinajstih kandidatov zgolj formalnost. Junija 2007 sta oba ponudnika, od katerih je cenejšo ponudbo po pričakovanju oddal Alstom, od TEŠ zahtevala, da z izbranim dobaviteljem podpiše tako imenovano rezervacijsko pogodbo. Z njo se naročnik, povedano preprosteje, postavi v vrsto pred dobaviteljevo proizvodno halo. To je TEŠ z Alstomom podpisala septembra 2007, ko se je z Evropsko investicijsko banko (EIB) dogovorila tudi o najemu 350-milijonskega posojila. Naključno ali ne, se je tri mesece kasneje Janša v Parizu sestal s francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem. "Pravo" pogodbo z dobaviteljem je Rotnik podpisal 27. junija 2008 v Parizu, parafirala pa sta jo tedanja prva moža HSE Jože Zagožen in Viljem Pozeb. TEŠ je v Francijo nakazala prvih 25 milijonov evrov rezervacije, denar pa ji je z dokapitalizacijo zagotovil matični holding.

Novico o podpisu 800 milijonov evrov vredne pogodbe je Rotnik svečano razglasil nekaj dni kasneje, na tradicionalni prireditvi Skok čez kožo v Velenju. Tri tedne pred podpisom pogodbe so se na ministrstvu za gospodarstvo sestali Vizjak, Zagožen, Rotnik, takratni prvi nadzornik HSE Alojz Stana in predstavniki sindikata energetike. Tam naj bi Vizjak dokončno prižgal zeleno luč za izpeljavo posla, pri čemer naj bi ga Rotnik še nekaj dni pred tem vprašal, ali nasprotuje izbiri Alstoma. V obdobju Janševe vlade je bil namreč pri državnih energetskih podjetjih na čelu z Elesom dobro zapisan tudi Siemens, ki ga je Alstom na šoštanjskem razpisu premagal. "Rotniku sem vedno govoril, naj pri izbiri dobavitelja naredi tako, kot misli, da je prav, saj je on odgovorna oseba," je pred časom za Dnevnik zatrdil Vizjak.

Korupcijska klavzula

Po neuradnih informacijah pred podpisom pogodbe ni šlo brez zapletov. S soglasjem naj bi namreč odlašal nadzorni svet holdinga, zato naj bi eden od predstavnik sindikata energetike ministru Vizjaku v primeru, če podpisa pogodbe ne bi odobril, zagrozil s stavko še pred parlamentarnimi volitvami leta 2008. Manj kot dve leti kasneje se je zgodba ponovila: predsednik sindikata delavcev dejavnosti energetike (SDE) Franc Dolar je pred dnevi javno zagrozil s splošno stavko v TEŠ in celo izklopom elektrarne, če bo država gradnjo bloka 6 ustavila.

Danes vemo, da pogodba z Alstomom, ki ji je pred manj kot dvema letoma ploskal poln stadion rudarjev, temelji na švicarskem in ne slovenskem pravu. To potrjuje sume, da je TEŠ sestavo pogodbe bolj ali manj prepustila dobavitelju. V pogajanjih pred podpisom so namreč sodelovali tudi predstavniki švicarskega Alstoma. Prav tako vemo, da protikorupcijska klavzula v pogodbi ne omogoča njenega razdrtja zaradi nezakonitih dejanj, kar je po oceni predsednika komisije za preprečevanje korupcije Draga Kosa v nasprotju z obligacijskim zakonikom. "Vaše sklepanje, da pogodba temelji na švicarskem pravu ravno zato, da je v primeru koruptivnih dejanj ne bi bilo treba razdreti, je verjetno na mestu," nam je pred časom pojasnil Kos in dodal: "Nenavadno je, ker je običajno naročnik s svojim pravom tisti, ki je v močnejšem položaju, že zato ker bo naročeno tudi plačal." Na računskem sodišču pa so celo uradno potrdili, da slovenska zakonodaja zavezancem k javnemu naročanju, kar državni TEŠ sicer uradno ni, ne dovoljuje podpisovanja takšnih pogodb. Mimogrede: protikorupcijsko klavzulo s sankcijo ničnosti vsebuje tudi trikrat cenejša pogodba o nakupu finskih oklepnikov, ki jo je ministrstvo za obrambo podpisalo z Rotisom. Najti pa jo je mogoče tudi v 44 milijonov evrov vredni pogodbi o nabavi prečnega transformatorja, ki jo je Eles pred dvema letoma sklenil s Siemensom.

Šaleški politični obrat za 180 stopinj

Vse našteto ponuja razlog za sum, da je tudi pri bloku 6 nekomu ostal v žepu odstotek ali dva od vrednosti posla. Da "verjame, da bo pri bloku 6 kdo zaslužil provizijo", je pred časom v razpravi na spletni strani razgledi.net zapisal celo Janez Kopač in se pri tem skliceval prav na članke iz Dnevnika. Čeprav v Šoštanju vseskozi poudarjajo, da v poslu ni bilo ne posrednikov ne korupcije, se bo morebiti kdaj v prihodnosti izkazalo, da so nekateri vpleteni nagrado za sodelovanje prejeli prek kakšnega drugega posla ali svetovalne pogodbe. Opozoriti velja še na nenavadne izjave odgovornih v Šoštanju. Ti odločitev za uporabo švicarskega prava v pogodbi utemeljujejo z argumentom, da gre za nevtralno pravo, čeprav so v pogajanjih sodelovali tudi pravniki švicarskega Alstoma, na nedavni novinarski konferenci pa so zatrdili, da omenjeno pravo vsebuje tudi pogodba o opremi za blok 5. Ta je bila podpisana v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko si Slovenija z državo, iz katere je prihajal dobavitelj, še ni delila članstva v EU. Težko se je strinjati tudi z argumentom odvetnice TEŠ Anite Dolinšek, da pogodba ne vsebuje sankcije ničnosti, ker to ne bi bilo ekonomsko smiselno.

Kljub jasnim znakom, da je bil projekt voden slabo, in indicem, ki kažejo na postranske zaslužke, je šaleška karavana šla dalje tudi po imenovanju vlade Boruta Pahorja. Ta je Uroša Rotnika že v začetku lanskega leta imenovala za predsednika upravnega odbora Slovenske odškodninske družbe, Milana Medveda pa slabo leto kasneje v nadzorni svet Darsa. Če je Rotnika nekoč podpirala velenjska SDS na čelu s Francem Severjem, si je prvi mož TEŠ novega največjega političnega zaveznika po oceni dobro obveščenih našel v glavnem tajniku SD Urošu Jauševcu. Medved, ki ga je Rotnik kmalu po imenovanju na Sod predlagal za nadzornika Petrola, pa naj bi bil blizu vodji poslanske skupine največje vladne stranke Bojanu Kontiču.

Čeprav vlada šestega bloka ni eksplicitno omenila v koalicijskem sporazumu, je svoje karte razkrila že marca lani. Takrat je na predlog starega šoštanjskega znanca Francija Križaniča, ki je v novi vladi zasedel položaj ministra za finance, na dopisni seji sprejela predlog novele zakona o izvrševanju proračunov za leti 2008 in 2009. Z njo je povečala zgornjo mejo poroštev glavnic z 1,2 na 2,6 milijarde evrov, pri čemer je šele iz neformalnih krogov blizu ministrstva pricurljalo, da je 600 milijonov evrov poroštev namenjenih HSE. Še pred tem je minister za gospodarstvo Matej Lahovnik, Velenjčan in veliki zagovornik bloka 6, z javnim nasprotovanjem blokiral delovanje strateškega sveta predsednika vlade za energetiko, ki je na prvi seji razpravljal tudi o bloku 6, v njem pa sedi tudi več nasprotnikov omenjenega projekta. Premierjev strateški svet se bo tako prihodnji teden sestal šele prvič po letu dni. Mimogrede: kljub finančni krizi in padcem cen materialov je bil projekt bloka 6 lani spomladi, v novi različici investicijskega načrta, še vedno ovrednoten na več kot 1,3 milijarde evrov.

Potem ko je lani poleti Rotnika v boju za prvi stolček HSE ob obilni pomoči Lahovnika premagal nekdanji direktor Mure in Prevent Globala Borut Meh, ki prav tako prihaja iz Velenja, se je zazdelo, da bo nova "metla" projekt temeljito "prečistila". To se kljub nekaterim ukrepom, ki jih je sprejel Meh, še ni zgodilo. Za zdaj mu je uspelo le fiksno določiti nižjo ceno premoga, ki ga bo blok 6 porabljal po letu 2015, in imenovati štiričlanski odbor za aktivni nadzor investicije. Paradoksalno je, da v njem sedi tudi vodja projekta šestega bloka v TEŠ Bojan Brešar, ki tako preko Mehovega odbora nadzoruje samega sebe. Res je, da je nadzorni svet HSE, ki ga po novem vodi še en Velenjčan, nekdanji direktor premogovnika Franc Žerdin, oktobra lani sprejel noveliran investicijski načrt, v katerem se je vrednost projekta prvič v njegovi zgodovini znižala, in sicer za 200 milijonov evrov, na skupaj 1,1 milijarde evrov. Kljub temu pa še do danes ni jasno, ali ne gre vsaj deloma zgolj za fiktivno prikazano znižanje - več virov nam je namreč potrdilo, da je Alstom s pristankom na znižanje vrednosti pogodbe z 800 na 690 milijonov evrov iz nje izločil nekatera dela, ki jih bodo morali v TEŠ bodisi opraviti sami bodisi oddati novim zunanjim izvajalcem. Največje znižanje naj bi v HSE dosegli z izločitvijo montažnih del, ki jih investicijski načrt ocenjuje na skoraj 90 milijonov evrov. Pri tem je še najbolj moteče, da je tudi nova vlada nov krog pogajanj z Alstomom lani poleti in jeseni skoraj v celoti prepustila poslovodstvu TEŠ.

Prav tako ni jasno, kaj je pomenila več deset milijonov evrov vredna postavka "stroški investitorja", ki jo je Rotnik na Mehovo zahtevo izločil iz proračuna investicije. Dodatna vprašanja odpira tudi poročilo Evropske banke za obnovo za razvoj (EBRD), potencialnega sofinancerja projekta, ki je pred dnevi na spletni strani vrednost projekta ocenila na 1,2 milijarde evrov. Pri tem so v banki priznali, da "v tej fazi projekta tolikšne velikosti še ni mogoče določiti njegove končne vrednosti". Kako so jo torej lahko že nekaj mesecev prej določili v HSE?

Kako je blok 6 "posvojila" Pahorjeva vlada

Četudi so se ključni dogodki pri bloku 6 zgodili v času Janševe vlade, projekt vse bolj postaja zgodba vlade Boruta Pahorja in še posebej ministra Lahovnika. Če ta v prvem letu mandata, milo rečeno, ni okleval pri komentiranju dogodkov v podjetjih, ki so tako ali drugače povezana z državo, takšne odločnosti še zdaleč ne kaže pri bloku 6. Ravno nasprotno, prav v času njegovega mandata je TEŠ zaključila drugi večji posel, povezan z novim blokom. Gre za razpis za nabavo 76 milijonov evrov vredne naprave za razžvepljevanje dimnih plinov iz novega bloka, ki ga je dobil konzorcij, v katerem so tri podjetja: trboveljski Rudis, Esotech in nemško podjetje Engineering Doberšek, ki je v lasti slovenskega izseljenca Albina Doberška. V oči bode podatek, da je slednje četrtinski lastnik CEE, pri čemer je to podjetje - tako kot pri tehnološki opremi - pripravljalo omenjeni razpis in za izbirno komisijo pripravilo celo mnenje o obeh prispelih ponudbah. Edini protikandidat konzorcija, ki se je uspel prebiti v zadnjo fazo razpisa, je italijansko podjetje iz koncerna Alstom, ki pa ga lastniška povezanost pripravljalca razpisa in izbranega ponudnika (začuda?) ni motila.

Če ne prej, je Lahovnik v zgodbo dokončno "padel" decembra lani. Takrat je namreč HSE Alstomu nakazal prvi obrok za nabavo opreme v višini 85 milijonov evrov, pri čemer smo v Dnevniku še nekaj dni prej razkrili dvojno vlogo Petra Kotarja in njegovih podjetij v poslu med TEŠ in Alstomom. Čeprav je TEŠ še lani plačeval CEE za svetovanje pri nabavi Alstomove opreme, so nadzorniki holdinga namige zavrnili in se od navedb v članku "ogradili". S tem so (ne)hote prevzeli tudi odgovornost za nadaljnja dogajanja ali razkritja v projektu. Tudi vsebine protikorupcijske klavzule Lahovnik skoraj mesec dni po njenem razkritju še vedno ni javno komentiral. Tako Vizjak kot Lahovnik pogodbe z Alstomom nista ne videla ne zahtevala na vpogled.

Blok 6 je tako zgleden primer, kako se investicija, ki jo bodo financirala podjetja v lasti države, ne sme voditi. V Šoštanju so jo izpeljali s politiko "izvršenih dejstev", s katero so prehitevali dogodke in politiko. Projekt so začeli izvajati brez širše javne razprave in še pred zaprtjem finančne konstrukcije kupili opremo. Medtem ko sta država in civilna družba počasi spoznavali, da v Šaleški dolini nastaja objekt, za katerega bo Slovenija porabila več denarja, kot naj bi ga v prihodnjih letih v celoti dobila iz bruseljske blagajne, so iz Šoštanja v Francijo že nakazali več kot sto milijonov evrov denarja. Okoljevarstveniki so tako o posledicah bloka, ki bo letno v ozračje izpustil najmanj tri milijone ton ogljikovega dioksida, pri čemer ni znano, koliko bodo kuponi zanj stali čez dobrih deset let, začeli razpravljati šele dva meseca po tem, ko mu je država že odobrila okoljevarstveno soglasje. Že marca lani smo lahko na naslovnici lokalnega časopisa Naš čas prebrali, da gradnja šestega bloka "že teče", čeprav ta še do danes ni dobil gradbenega dovoljenja. Zelo verjetno se danes kolca komu v Trbovljah. Tam so propadli načrt za tretji blok tamkajšnje termoelektrarne delali po "predalih": vnesli so ga v poseben zakon, ki ga je v državnem zboru predstavljal takratni premier Janez Drnovšek in ki je nato padel na referendumu. Ni kaj, načrtovalcem bloka 6 ni mogoče odrekati organiziranosti pri branjenju svojih interesov: medtem ko so največje domače okoljevarstvene organizacije za novico, da je blok 6 dobil okoljevarstveno soglasje, izvedele iz časopisov, je bila pred dobrim tednom dni slovenskemu dnevnemu brezplačniku priložena promocijska brošura za blok, ki naj bi jo HSE in TEŠ pomagali pisati v eni od PR-agencij.

Miti o bloku 6: protikrizna naložba in socialna zgodba

Blok 6 zagotovo ni "keynesijanska" naložba, ki bo državo pomagala vleči iz krize - večji del 1,1-milijardne pogače si bodo namreč odrezali Alstom in tuje banke. Še največ bi lahko od nje imela domača gradbena podjetja, ki naj bi opravila za 79 milijonov evrov del, kar je več od trenutne vrednosti gradnje predora Markovec.

Pri tem je razprava o bloku 6, ki se pretežno vrti okrog energetske (ne)pogrešljivosti objekta, povsem zanemarila tudi tako imenovani civilizacijski in razvojni vidik. Ta naložba bo za več desetletij determinirala prihodnost Šaleške doline, katere gospodarstvo še danes, tako kot pred desetletji, temelji na treh stebrih: Gorenju, ki ob zahtevah za dvig plač proizvodnjo počasi že seli v cenejše države, premogovniku in termoelektrarni. Dodana vrednost na zaposlenega v Šaleški regiji je leta 2008 znašala 32.600 evrov, kar je skoraj 3000 evrov manj od državnega povprečja. Prevladujoč mit, da je blok 6 socialna zgodba, se razblini ob konkretnih podatkih. V TEŠ, ki danes zaposluje skoraj 500 ljudi, bo po letu 2015 deloval le blok 6, ki bo po uradnih podatkih zaposloval 200 ljudi. V Šoštanju sicer zatrjujejo, da bodo na dolgi rok zaposlovali 400 ljudi. Še večja neznanka je bodoče število zaposlenih v premogovniku, ki bo po zagonu bloka 6 termoelektrarni prodajal za četrtino manj lignita po skoraj 20 odstotkov nižji ceni - do leta 2015 naj bi se s sedanjih 1300 zmanjšalo za 400. V šaleški energetiki bo torej kljub zgraditvi bloka 6 že v prihodnjih letih 400 delovnih mest manj. Bo država po tem, ko bo v Šaleško dolino vložila več kot milijardo evrov, čez slabi dve desetletji res ponovno prisluhnila njenim razvojnim tegobam?

"V gospodarstvu Šaleške doline je v zadnjih dvajsetih letih prišlo do zaostajanja," je v svojem specialističnem delu leta 2006 zapisala diplomantka ljubljanske ekonomske fakultete Biljana Mečava. Pri tem je ugotovila, da so menedžerji v tej regiji dobro seznanjeni s sodobnimi trendi na področju globalizacije, slabše pa z dogajanji na področju nano-, bio- in informacijskih tehnologij. "Menedžment se zaveda pomena ustvarjalnosti za razvoj podjetja, vendar malo naredi za sproščanje ustvarjalnih potencialov zaposlenih, kar med drugim kaže nizko število patentnih listin, ki so jih pridobila podjetja Šaleške doline, še posebej v primerjavi s konkurenčnimi podjetji iz drugih držav. (...) Menedžment v vodilnih podjetjih Šaleške doline je transakcijski, ker izvaja majhne spremembe, ki ne povzročajo korenitih premikov, potrebnih za naslednji razvojni ciklus Šaleške doline," ugotavlja Mečava.

"Prebivalci Šaleške doline so v več kot stoletnem obdobju pridobivanja premoga ter v več kot petdesetletnem obdobju proizvodnje električne energije plačali visok davek, izražen v ugrezninah, v tisoče porušenih domačij ter drugih objektov, v uničenih številnih infrastrukturnih objektih, v onesnaževanju zraka z žveplovimi in drugimi plini, v odloženih količinah pepela in sadre, in še bi lahko naštevali, vse za uresničevanje interesov celotne Slovenije," so v sklep o podpori bloku 6 pred dvema letoma zapisali v občini Šoštanj. Če je prišel čas, da se jim država oddolži, bi bilo mogoče pametneje, da to stori s pripravo programa trajnostnega razvoja regije ali subvencijo kakšnemu industrijskemu obratu, ki bi proizvajal tehnologije za pridobivanje energije iz obnovljivih virov. In ne zgolj z nekritičnim metanjem denarja v energetski projekt, s katerim je povezanih preveč odprtih vprašanj, sumljivih povezav in interesov.