Še tudi kasneje so esdevejevci "stražili" v gozdu nad našo hišo in čakali, kdaj bi lahko vstopili vanjo in namestili prisluškovalne naprave (Nedeljski je pred leti objavil pričevanje enega od poznavalcev ali celo udeleženca). Posebej neprijetno nama je bilo v odnosu do sovaščanov, saj so sosedje opazili nočno dogajanje pri nas; "prijazni" esdevejevec je sosedi kasneje pojasnil, da so naredili hišno preiskavo, ker naj bi midva preprodajala mamila, "vaška pošta" pa je to raznesla po vsej vasi. No, mi smo še imeli srečo, ker nas v času preiskave ni bilo doma; k prijatelju so v šestdesetih letih vdrli ponoči, jih vrgli pokonci, pretresli vso hišo, se odurno obnašali, otročka pa sta v sami pižamici stala tam na hodniku, vsa prestrašena, saj nista mogla razumeti, kaj se dogaja.

Tudi sicer menda ni bilo koraka "meščanske desnice", kakor sva bila tudi midva kategorizirana, ki ne bi bil zabeležen. "Ozvočeno" je bilo uredništvo Nove revije itd. Četudi je to daleč od tega, kar so doživljali mnogi, pa tudi nama ni bilo prijetno! Od skrbi velikokrat nisva mogla spati. Tine je nekajkrat ponoči, v spanju, butnil pokonci in se začel oblačiti, da bo pobegnil; šele ko se je zbudil, je ugotovil, kaj počne. Kam bi pobegnil? Sam ali z družino? In sploh kam? In zakaj? Tako smo živeli več kot petnajst let - se pravi vse otroštvo najinih dveh hčera, ki sta nama šele pred kratkim povedali, kako ju je bilo tedaj strah za naju; o tem namreč takrat z njima nisva govorila, v zmotnem prepričanju, da otroci ne vedo, da se kaj nevarnega dogaja. Nisva vedela, kaj sta doživljali mali dve. Otroci pa žal vse čutijo, vse vedo.

Človek ne živi samo od kruha

No, končno pa le ni bilo nič usodnega, nič se nam ni zares hudega zgodilo - takega, kot so doživljali ljudje takoj po vojni in še veliko let po njej. Šele letos sva bolj natančno izvedela (iz arhivskega gradiva), da je aretacije, obtožbe in obsodbe naju in drugih novorevijašev preprečila tedanja uradna politika, konkretno pa tedanji javni tožilec Pavle Car in tedanji sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl. Drugače je bilo v primeru četverice, najbrž zato, ker je šlo za vojaški dokument - vojske so se pač vsi bali.

Zdi se mi, da tista "polovica Slovenije" (metaforično rečeno), ki je bila tedaj na "naši strani", ne ve, kaj je doživljala "druga polovica", namreč tista, ki ni bila "naša", ki je bila na "temni strani meseca"; prva preprosto nima občutka, občutenja in sočutja do druge polovice. Pa tudi sicer - kar je res, je res - nam je bilo v kasnejših letih socializma relativno dobro: polna zaposlenost, socialno in zdravstveno zavarovanje, dostopnost do izobraževanja, ki je bilo zastonj, pa najemanje kreditov za gradnjo hiš itd.

Starejša gospa, kmetica v naši vasi, mi je v osemdesetih letih rekla, da se nam "še nikoli ni tako godilo kot sedaj". Preskrbljenost in relativna blaginja pa nista bili vsa resnica. Relativni napredek in socialnost države sta bila neke vrste koprena, ki je zamegljevala pogled v tisto hudo, kar so nosili ljudje v sebi in s seboj ves čas. Da je bilo vse v redu in prav in bolje kot danes? Pri taki oceni nekaterih z leve scene danes moramo najprej dati v oklepaj povojno, vsakovrstno nasilje in šikaniranje celih vasi (ki so bile označene za domobranske), slojev ljudi, posameznikov. Bilo je le videti, da sta vse tisto hudo prekrila napredek in socialnost države. Toda človek ne živi samo od kruha. Živi tudi od spominov, živi tudi potlačene bolečine. Tega levo usmerjena "polovica" Slovenije ne upošteva in se čudi, od kod kar naprej prihajajo kritike in izbruhi očitkov in celo revanšizma.

Naš mirni prehod (z volitvami) v demokracijo je drugi videz, da nekoč ni bilo nič narobe… Ker nihče za svoje zločine ali kakršne koli že krivde za povojno nasilje ni bil obtožen, kaj šele obsojen, tudi za uničevanje arhivov tik pred volitvami ne, se je spet ustvaril videz, da je bilo nekoč vse lepo in prav. Da tistega hudega nekako ni bilo. Če nihče ni bil obtožen in obsojen, mar to pomeni, da tudi krivde ni bilo? Pa so bile. Spomini nanje izbruhnejo zdaj tu, zdaj tam. Če bi se travm iz preteklosti res zavedali, ne bi tako nepremišljeno mahali z "rdečo cunjo"…

In gledano z druge strani: izključne zasluge za miren prehod v demokracijo in ustanovitev lastne države si pripisuje skrajna desnica kot nekakšen "edino legitimni" ostanek Demosa. Nobenih drugih zaslug ne prizna. Pa so bile! Naša usposobljenost za miren prehod v demokracijo in ustanovitev lastne države je zorela desetletja. V temelju naše državnosti je narodnoosvobodilni boj, s katerim nismo pridobili le Primorske in svojo republiko v mejah Jugoslavije, temveč mnogo več: nacionalno zavest in samozavest, da imamo izvirno, legitimno pravico do življenja po svoji meri in torej do lastne države, če nam bo družbeni in politični okvir Jugoslavije pretesen.

Zanikanje zaslug za osamosvojitev drugim

Nedvomno je bila Demosova energija tista, ki je uresničila osamosvojitev, vendar brez predhodnih dejanj levice osamosvojitev ne bi bila mogoča ali pa bi bila krvava. Za to, da nam je ta veliki met osamosvojitve uspel, je zaslužna tudi nekdanja komunistična oblast! Sprejem amandmajev k slovenski ustavi - z določilom o samoodločbi naroda s pravico do odcepitve - nam je omogočil, da je bil naš odhod iz Jugoslavije legalen. Sprejem novega zakona o volitvah, s katerim so bile legalizirane (večstrankarske) parlamentarne volitve, nam je omogočil le-te in z njimi prekinitev enopartijskega režima.

Odhod slovenskih komunistov s XIV. kongresa ZKJ je bil prelomni politični dogodek, saj smo simbolično postavili svojo državo že tedaj. Odhod slovenske delegacije s kongresa partije je bil namreč simbolični odhod iz Jugoslavije. In ni bil brez osebnega tveganja protagonistov; menim, da je bilo le presenečenje nad to radikalno odločitvijo vzrok, da se je miloševičevska kamarila šele tedaj, ko je letalo z našimi delegati že poletelo proti Ljubljani, zavedela, kaj se je pravzaprav zgodilo z odhodom delegacije s kongresa jugoslovanskih komunistov.

In ne nazadnje, prav zdaj najbolj potenciran dogodek: prepoved "mitinga resnice" v Ljubljani. Zanjo je bila zaslužna tedanja oblast, konkretno Tomaž Ertl, tedanji republiški sekretar za notranje zadeve. Če ga ne bi bili prepovedali, najbrž ne bi organizirali svobodnih volitev pri nas in ne omogočili osamosvojitve, ampak bi suspendirali tedanjo politično elito, s čimer bi ostali brez lastne oblasti, nam pa bi "prijazno" postavili drugo oblast tisti, ki so jih naši zapustili na spornem kongresu; ne bi postavili na oblastne stolčke Demosa, ampak še bolj komunistično, še bolj "revolucionarno", še bolj "našo" oblast. Kdor je kaj prispeval k temu, da se to ni zgodilo, nedvomno ima zasluge - tudi za samo osamosvojitev!

In naj nazadnje in le mimogrede spomnim na medstrankarski sporazum tik pred glasovanjem o zakonu o plebiscitu, s katerim so se vse stranke (Demosa in takratne opozicije) zavezale k medsebojnemu sodelovanju, da bo plebiscit uspel, in v katerem je bila posebej zapisana zaveza, da si nobena stran(ka) ne bo lastila zaslug za pozitiven rezultat plebiscita. To smo zapisali in podpisali predsedniki vseh strank in vodje vseh poslanskih skupin! To je bila zaveza desnice in levice, ki je obrodila sad!

Zanikanje zaslug za osamosvojitev drugim (levim) akterjem ni le kakšna naključna pozaba ali pomanjkanje kulture "pozabljivcev", ne, ta "pozaba", to zanikanje je hoteno: se dogaja, se "prakticira" z namenom, da bi povzdignili - prek vsake mere - lastne zasluge. Vpletanje človeških travm iz preteklosti v dnevno politiko z namenom diskreditirati, politično uničiti nasprotnika kot sovražnika, je današnja metoda političnega boja skrajne desnice. Ta boj je zunaj demokratičnih pravil igre in nima nič opraviti s spravo. Sprava je to, da priznaš nasprotniku zasluge, če jih ima in ki jih ima, in da tako zase kot za druge priznaš in pristajaš na enako merilo. To pa primarno pomeni, da lastnih (nedvomnih) zaslug ne absolutiziraš v Zasluge, za katere od svojih sodržavljanov in sodržavljank (za katerih svobodo naj bi se bil bojeval) kar naprej zahtevaš zahvalo in oddolžitev, še več, obresti od "političnega kapitala" osamosvojitve. Če pa tega priznanja, še več, Priznanja ne dobiš, naj bi bil pa diskriminiran. Naj bi se ti dogajala krivica. Namesto da bi priznal svoje napake ali zmote ali celo kriminalna dejanja, se skriješ v obleko mučenika. Celo - kar smo videli pravkar - do perverzne solzavosti; joj, kaj bo pa moja mama rekla!?

Vsakdo je samo človek

Ocenjujem, da je levica pred prvimi svobodnimi volitvami ravnala veliko bolj spravljivo in spravno kakor današnja skrajna desnica. Res da je bila takratna oblastna levica do neke mere v to prisiljena. Toda kako prisiljena? Do katere mere? Če bi bila to levica boljševiškega, povojnega kova, bi v obrambo lastne politične vloge in položaja, v obrambo pred civilnodružbenimi protesti poklicala JLA - saj se je le-ta "ponujala" - za "pomoč"! Dopustila bi "miting resnice" in preprečila revolt svojih ljudi; nič ne bi pomagala pripravljenost železničarjev, da preprečijo mitingašem vstop v Slovenijo, če ne bi bila taka odločitev tedanjega političnega vrha!

Lahko bi si podaljšal politično življenje, mi pa bi izgubili dragoceni čas, ki je bil prav tedaj najbolj primeren za osamosvojitev, če ne celo edina priložnost. Kar velja za preprečitev "mitinga resnice", velja tudi za že prej omenjene sprejete amandmaje k takratni ustavi, sprejetje novega volilnega zakona in za kasnejši odhod s XIV. kongresa ZKJ - vsa ta dejanja takratne oblasti so vtkana v našo osamosvojitev! Vsa ta dejanja takratne oblasti pa pomenijo, da se je sama odpovedala nasilju in boljševiškim metodam bojevanja in ohranjanja oblasti in da se je zavedala temeljnega nacionalnega interesa: svoboda je izvirna vrednota, vrednejša kot oblast. Se pravi, da so se bolj kot boljševike čutili Slovence - ali bolje rečeno: pristali so na varovanje človekovih pravic in državljanskih svoboščin kot temeljnih vrednot družbe in samega domoljubja.

In zdaj smo pri predsednikovem odlikovanju Tomaža Ertla, nekdanjega sekretarja za notranje zadeve. Prejšnji razmislek je bil uvod v presojo smiselnosti in etičnosti njegovega odlikovanja. Če je predsednik ob svoji odločitvi premalo upošteval ne le travme preteklosti v ljudeh, temveč tudi - in še posebej - manipulativno pripravljenost desnice, pa je desnica ne le premalo upoštevala pozitivni doprinos nekdanje levice in tudi Tomaža Ertla posebej, temveč je vso zadevo do skrajnosti manipulativno potencirala. Ko ji ni dovolj, da žanje priznanje za svoj doprinos k osamosvojitvi. Ko svoje nedvomne zasluge za osamosvojitev potencira prek vsake razumne meje - saj je vsakdo samo človek in ne Junak ali Vsevednež.

Ločiti je treba dobra in slaba dejanja

Take, ki spregledujejo svojo človeško končnost in še posebej lastne napake, imenujem "zaslugarji". Zaslugarji so tudi tisti, ki v prejšnjem režimu niso nič trpeli in ki niso nič prispevali ne k demokratizaciji družbe ne k osamosvojitvi, pa vendar na ves glas govorijo prav o trpljenju in "zaslugah"; s tem si prisvajajo trpljenje drugih in jih tako ideologizirajo, instrumentalizirajo v bližnjico do oblasti. Govoriti v imenu trpljenja drugih, ko si sicer sam živel nemalokrat celo v komunističnem celofanu, je demagogija par excellence. Nekateri so pač šele po letu 1990 dobili dar govora. In danes celo stari, ki vedo, kako je bilo, nekatere od nas, ki smo govorili takrat, ko je bil za to čas, zmerjajo s komunisti, rdečkarji, udbaši! Mlajši pa, ki nimajo zgodovinskega spomina, napiflani ponavljajo za njimi - celo tako, kakor je podmladek NSi očital meni sodelovanje z udbo! Nekaterim na skrajni desnici ni dovolj, da neprestano histerizirajo vso družbo z novimi in novimi izrednimi sejami državnega zbora, ko jim ni dovolj, da pometajo pod preprogo brez števila lastnih napak in tudi politični in tudi ekonomski kriminal (preprodaja orožja, dogajanje okrog patrij itd.), jim je kot naročeno prišlo pod roko še odlikovanje Ertla.

In ne le, da na novo vzbujajo sovraštvo do prejšnje oblasti in posameznikov, še navzven, v evropski politični prostor "izvažajo" domače razprtije in denuncirajo svoje sodržavljane. S tem moralno diskreditirajo, jemljejo legitimnost tudi naši sedanji ("komunistični") levici in demokraciji - saj pa je to tudi namen! Naša demokracija res ni idealna - toda vsakokratna politična elita se določa na volitvah! Ne na ulici. Ne z lažmi. Ne s ščuvanjem ljudi in odpiranjem že zaraščenih ran!

Zdaj smo dobili še zahtevo za ustavno presojo oziroma obtožbo predsednika!

Ne glede na to, da po razlagi pravnikov ta ustavna obtožba nima možnosti, da bi uspela, je že samo dejanje obtožbe indikativno. Kaže na to, da skrajna desnica ne bo odnehala, da se ne bo ustavila pred nobenim dejanjem - pa najsi bo še tako škodljivo za državo kot tako -, zato da bi destabilizirala celotno družbo. Da bi se sama izkazala kot "edina rešiteljica"! Ne bo priznala nasprotniku niti ene zasluge - saj če bi le eno, bi bile njene zasluge manjše kot absolutne! Kdor pa hoče biti absolutni gospodar, ne sme dopustiti nobenemu drugemu - nič. Predvsem pa se jim zelo mudi - tudi štiriletni presledek med volitvami jim je predolg.

Priznam, da sem tudi sama z nelagodjem sprejela predsednikovo odlikovanje Tomaža Ertla, toda človek, ki hoče živeti spravljivo s soljudmi, mora kdaj stopiti iz svoje kože. In ob obsojanju, kar je obsojanja vredno, tudi dati priznanje tistemu, kar je priznanja vredno.

Pri moralni presoji lastnih ali tujih dejanj je treba vedeti, da se plus in minus ne izničita; obstajajo dobra dejanja in zraven slaba dejanja. Zaradi dobrih ne gre spregledati slabih in obratno, zaradi slabih ne dobra. Tomaž Ertl ni bil odlikovan za to, kar je naredil hudega ali napačnega, ampak za to, kar je naredil dobrega. In preprečitev "mitinga resnice", za kar je bil odgovoren, je bila dobro dejanje. Zakaj mu za to dejanje ne bi priznali zaslug in navsezadnje tudi odlikovanja? Osebno menim, da bi bilo primerneje, če bi predsednik odlikoval organizacijo Sever (ki pa je tudi Ertlova zasluga), ne Ertla, ob katerega imenu se vzbujajo tudi neprijetni spomini. Vendar pa samo odlikovanje Ertla ni noben tak predsednikov prekršek, da bi morali o njem razpravljati in se opredeljevati levi in desni in še vsi vmes, še najmanj pa je smiselna in upravičena ta absurdna in perverzna ustavna obtožba.

Za uvedbo demokracije in osamosvojitev je zaslužnih mnogo ljudi z levice in desnice - seveda tudi nekateri od tistih, ki so danes med "zaslugarji", ki kar naprej in z vsemi političnimi in politikantskimi metodami rinejo na oblast ali pa jo - ko jo imajo - trdo držijo v rokah. In med zaslužnimi je danes tudi več "tajkunov", ki so si umazali roke ali z orožjem ali z denarjem, toda zaradi današnjega zaslugarstva in/ali tajkunstva jim ne smemo odrekati njihovih nekdanjih zaslug, in obratno: zaradi nekdanjih zaslug jim ne smemo spregledati današnjega zaslugarstva. In mnogo je krivih za hudo v preteklosti, pa so tudi med njimi taki, ki so zaslužni za osamosvojitev. Vsako dejanje pa je treba ocenjevati z etičnega vidika, torej vsako posebej!

Tako kot v primeru odlikovanja, ki ga je dal dr. Drnovšek dr. Jožetu Berniku. Dr. Jože Bernik je nekdanji domobranec; in je človek, ki je veliko naredil za mednarodnopravno priznanje države Slovenije. Ne zaradi tega, ker je bil domobranec, zato ker je zaslužen za osamosvojitev, je dobil odlikovanje! Pa se tedaj levica ni škandalizirala tako, kot se sedaj desnica ob Ertlovem odlikovanju - čeprav najbrž tisti, ki so bili žrtve domobranstva, ob Bernikovem odlikovanju niso bili ravnodušni. Treba je pač razločiti dobra od spornih dejanj ali vlog! Vsako ima svojo moralno težo. Predvsem pa je potrebno veliko medsebojne tolerance in spravljivosti, ki ju zaslugarji žal ne zmorejo.