Janez Trdina je bil v rosnih letih radoveden in razposajen fantič. Večkrat je kakšno ušpičil, od nekdaj pa so ga privlačile knjige. Prebiral je Vodnika, Slomška, Prešerna in v času, ko je bil vpliv germanizma ogromen, hitro dobil domoljubno, slovensko in slovansko zavest. Bil je tretji od sedmih otrok na srednje veliki kmetiji, ki so ji rekli p'r Drmau, zato so ga vrstniki včasih zbadali z oponašanjem mijavkanja. Hrane jim ni nikoli manjkalo, še posebno veliko so imeli sadja, meso pa so jedli le ob nedeljah. V osnovno šolo je do desetega leta hodil v domači kraj, nato ga je pot zanesla v Ljubljano in na Dunaj, kjer je študiral zgodovino in geografijo. Nikoli več se ni vrnil. Bil je tako hudo razočaran, ker je brat prodal domačijo. V okoliške kraje je še prišel, v Mengeš pa nikoli več. V najstniških letih, ko je že koval svoje svobodomiselne ideje, se je do ušes zaljubil. Staretovo Francko, graščakovo hčer, je med branjem knjig večkrat opazoval z bližnjega hriba Gobavica. Trdina je svojo izvoljenko poimenoval Radoslava, ker je bila "najbolj radosten pojav" v njegovem življenju. A kupid ni prinesel sreče. Radoslava je bila zgolj mladostna neuslišana ljubezen. Poročil se je veliko kasneje. Imel je dve ženi, obe sta mu umrli. Da je bil resnično velik domoljub, dokazuje podatek, da je eno od dveh hčera poimenoval Slovenija. Tudi hčerki sta mu, preden sta dopolnili eno leto, umrli.

Po končanem študiju je prvo službo dobil v Varaždinu, kjer je bil suplent na tamkajšnji gimnaziji, nato pa se je preselil na Reko, kjer je poučeval 13 let. Tudi na Hrvaškem je skušal širiti narodnozavednega duha, kar pa ni bilo dobro za njegovo poklicno pot. Leta 1867 so ga predčasno upokojili. S svojim idejami je prišel navzkriž z vodstvom šole, ker ni hotel prevzeti ravnateljske funkcije v Osijeku. Po več poskusih diskreditacije, ko mu je grozil tudi zapor, so ga obtožili, da kvari šolsko mladino. Zapustil je Reko in odšel v Novo mesto, kjer je ostal do smrti leta 1905. Potoval je po dolenjskih krajih in bil navdušen predvsem nad Gorjanci.

Trdina je bil velik domoljub. Prizadeval si je ohranjati slovensko besedo, zavračal je ponemčevanje. Nemščino je naravnost sovražil. Zaradi tega je zavrnil delo v Trstu, saj bi moral tam poučevati v nemškem jeziku. Svoje napredne ideje je udejanjal kot pisatelj, etnolog, zgodovinar, prevajalec, novinar in učitelj. Njegovo najbolj cenjeno delo so Bajke in povesti o Gorjancih. Izpod njegovega peresa so prišla tudi dela Narodne pripovedke iz Bistriške doline, Bachovi huzarji, Moje življenje, Spomini… Pri pisanju se je opiral na ljudske bajke in pripovedke, šege, običaje, pravljice in legende, ki jih je razširjal in skušal z njimi ponazoriti, kako so ljudje živeli in kakšne navade so imeli. Na osnovi ljudskega slovstva je ustvaril slovensko umetno pripovedko, izoblikoval pa je tudi poseben primer klasičnega slovenskega proznega jezika.

Če bi Trdina vedel, kako je vplival na nadobudne učence iz svojega rodnega kraja, ki ga je opeval v svojih zapisih, bi se mu na obrazu zarisal širok nasmešek. Učenci osnovne šole iz Mengša so pripravili turistično pot, ki povzema zgodbe iz Trdinovih pripovedk. Vanjo so med drugim vključili strašnega psa Hudamosa, Radoslavo, grofa Menga, graščaka Stareta, Trdino v otroških letih… in natisnili igralne karte s podobami junakov iz Trdinovih pripovedk. Navdušili so tudi etnologa dr. Janeza Bogataja, ki si je ogledal prireditev. "Odlično! Uvrstil vas bom med sedem primerov dobre prakse v Sloveniji," je sporočil učencem. Vodilni slovenski etnolog se je še dolgo oblizoval, ko je pospravil bizgec, jed, podobno ričetu, z dodatkom kisle repe in zelja. Bizgec je pozabljena jed, obudilo pa jo je tamkajšnje turistično društvo na pobudo učencev iz osnovne šole, kjer so ga postregli gostom. "Bizgec lahko pripravijo le največji kuharski mojstri," je, še preden je dobil v roke žlico, opozoril Bogataj. Ko ga je pokusil, je imel v mislih le pozitivne kritike. Ker je eden največjih poznavalcev slovenskih jedi, bo njegovo mnenje že držalo. Enako kot etnološka razlaga bizgeca: "V Trdinovem času je beseda bizgec označevala jed iz kisle repe in kislega zelja. Torej je to repno-zeljna juha ali gostljata enolončnica. Če so jo želeli izboljšati, so vanjo zakuhali še ječmenovo kašo, včasih so dodali prekajeno svinjsko kračo ali kakšen drug kos mesa. Na različnih koncih Slovenije so jed različno poimenovali in tudi pripravljali."