15. mesto iz Oestersunda in 20. iz Anterselve, prvega in zadnjega prizorišča tekem svetovnega pokala v tej sezoni, je mnogo manj od visokih pričakovanj. Njegov optimizem ima realne osnove v hitrem teku, kjer je bil to zimo vedno med peterico najhitrejših. Trinajst biatlonskih let, tretje olimpijske igre, ena zmaga v svetovnem pokalu, še troje stopničk… Dovolj, da bi lahko kaj potegnil iz izkušenj. Ujeli smo ga večer pred odhodom, še v domači Fužini.

Kakšen je občutek pri streljanju po zadnjih treningih?

Biatlon je disciplina teka in streljanja. Od zadnje tekme svetovnega pokala v južnotirolski Anterselvi sem se prav streljanju še posebej zavzeto posvečal. Na treningih mi je šlo zelo dobro. Prav velik optimist še vedno nisem. Mislim pa, da se mora tudi enkrat meni odpreti. Dobro, da gremo v Whistler toliko prej, da strelišče znova še bolj naštudiram.

Kako torej odhajate na svoje tretje olimpijske igre?

Z letalom (smeh). Ste kaj drugače mislili? Tekaško sem že celo zimo izvrstno pripravljen, a rezultatov ni in ni.

Nekajkrat ste v jezi po zgrešenih strelih pripomnili, da v vetru ne znate streljati. Za prizorišče naj bi bile značilne tudi hitre vremenske spremembe.

Z vremenom se pa res ne ubadam. Kar bo, pač bo.

Odhod na tretje igre je s psihološkega vidika zagotovo drugačen, kot če bi šli prvič ali drugič?

Zagotovo. Nekaj izkušenj že imam. V Torinu sem imel velika pričakovanja, a se je vse razblinilo. Na šprintu sem čisto pogorel (najboljša uvrstitev 36. mesto, op. p.). Od tega je bilo odvisno potem tudi na zasledovanju. Tokrat grem le na tekmo, z nalogo čim bolje oziroma optimalno narediti vse.

Na olimpijskih igrah je vedno nekaj senzacij. Po nekakšnem nenapisanem pravilu nekaj za velike favorite, nekaj za tiste, ki presenetijo.

Pustimo teorijo in vraževerja. Grem na olimpijske igre kot na vsako drugo dirko. Psihično in fizično se čutim dovolj močnega.

Preko luže imate nekaj lepih dosežkov, tudi na predolimpijskih tekmah svetovnega pokala v lanski zimi prav na olimpijskem prizoriščul.

Šesto mesto s šprinta je lep spomin. Izšlo se je z enim kazenskim krogom. Dejstvo je, da proga ni preveč težka. No, ko gre na polno, je vsaka tekma težka. Vendar zahtevnih klancev po konfiguraciji ni. Vseskozi se vzpenja ali spušča, zato počitka ni. Ker pa je proga manj selektivna, bodo manjše časovne razlike. Veliko bolje bo, če bodo normalne razmere in bo vse odvisno od streljanja, ki bo zato še hitrejše in zato zelo pomembno.

Nečakinja Anja bo dopolnila olimpijsko delegacijo družine Marič.

Res lepo za družino, če ima dva predstavnika. Nisem si mislil, da bo "tamala" s 17 leti že šla. Ji bo pa morda malce lažje, ker bo stric zraven (smeh).

Zadnji dan ste doma. Kako kaj zdravje?

Kaja in Tevž sta v redu, a je žena zbolela, povišana temperatura jo daje. Upam, da bo v redu.