Srce ima že od nekdaj v ljudskem pojmovanju veljavo posebnega organa, in podobno velja za položaj srčne kirurgije med medicinskimi strokami. Srčna smrt je med tistimi iz naravnih vzrokov najhitrejša, najnenadnejša, za prizadetega morda tudi najbolj usmiljena. Seveda, če ne upoštevamo dejstva, da pogosto pride leta, celo desetletja prezgodaj, saj prav bolezni srca in žilja povzročajo ogromen delež prezgodnjih smrti. Kirurški poseg na odprtem srcu z uporabo zunajtelesnega obtoka je bil eden zadnjih velikih mejnikov, ki so odprli pot v novo dobo kirurgije srca.

Prof. Košak, rojen leta 1919, je eden tistih srčnih kirurgov, ki so odpirali vrata te nove poti in je utemeljitelj kardiovaskularne kirurgije v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Bil je odličen učitelj in znanstvenik ter med letoma 1961 in 1987 predstojnik Kardiokirurške klinike.

Medicino je študiral v Ljubljani, Beogradu in Zagrebu, kjer je promoviral leta 1942. Na kirurški kliniki v Ljubljani je bil najprej zaposlen kot volonter, od leta 1945 pa kot zdravnik. Leta 1949 je kot učenec kirurga prof. Božidarja Lavriča opravil specialistični izpit iz kirurgije. Na Medicinski fakulteti v Ljubljani se je leta 1967 habilitiral na področju kirurgije, dve leti zatem pa je bil izvoljen za izrednega profesorja. Doktorat znanosti s področja žilne mikrokirurgije je opravil leta 1974. Na kirurški kliniki je leta 1961 postal prvi vodja Oddelka za kirurgijo srca in žilja ter ga vodil tudi po letu 1975, ko se je oddelek preimenoval v Kliniko za kirurgijo srca in žilja UKC, vse do upokojitve leta 1987.

Profesionalna pot prof. Košaka je plodna in bogata. Leta 1947 se je v Beogradu seznanil z endotrahealno anestezijo in to metodo prenesel v Ljubljano. Sprva se je usmeril v torakalno kirurgijo, a postopoma prešel h kirurgiji srca in žilja in ustvarjal razmere za skupinsko delo na tem področju. Ob študiju novosti v svetu je spoznaval pomen ažurnega uvajanja tehnike v domači prostor in interdisciplinarnega sodelovanja s kolegi. Tako je iz kliničnega laboratorija in majhnega rentgenskega oddelka s sodelavci postopno razvijal invazivno diagnostiko, ki se je leta 1964 uradno poimenovala Oddelek za invazivno rentgensko diagnostiko srčnih bolezni. Pri tem je dr. Košak sodeloval z internisti, kardiologi in pediatri. Po vrnitvi iz Lyona in Pariza, kjer je bil leta 1957 na specializaciji iz kardiovaskularne kirurgije, je organiziral in idejno vodil izdelavo aparature za zunajtelesni obtok, s katero so leta 1958 izvedli prvi operaciji na odprtem srcu v tedanji Jugoslaviji. Dr. Košak je takrat asistiral prof. Lavriču.

Z eksperimentalnim delom je dr. Košak v letih 1964/65 razvil metodo induciranega elektrofibrilacijskega zastoja srca. Sledili so pionirski kardiokirurški dosežki: leta 1965 je prvi v nekdanji Jugoslaviji vsadil umetno srčno zaklopko in prvi srčni spodbujevalnik, postopno pa je s sodelavci uvajal nove posege tudi pri prirojenih srčnih napakah. Pri operativnem zdravljenju ishemične bolezni srca je po svetovnih zgledih izvajal najprej posege za posredno revaskularizacijo, le dve leti za prvo takšno operacijo na svetu (1971) pa je izvedel aortokoronarni obvod z veno. Že leta 1973 je za premostitev koronarne arterije prvič uporabil notranjo prsno arterijo (a. mamaria interna).

Prof. Košak se je zavedal pomena mednarodnega povezovanja in je vzpostavil ter skupaj s sodelavci vzdrževal stike z uglednimi kardiokirurškimi centri po svetu, predvsem ameriškimi, v Houstonu, Bostonu in Clevelandu. Od tam je kardiokirurška ekipa k nam prenašala novo tehnologijo in operacijske tehnike. Tehnično in logistično je prof. Košak pripravil tudi presaditev srca in leta 1986 prvi na svetu izvedel uspešno avtotransplantacijo pri bolniku z malignim tumorjem v srcu. Ukvarjal se je še z žilno kirurgijo in uvedel vsajanje aortnoiliakalnih in femoralnih sintetičnih žilnih protez. Prof. Košak je aktivno sodeloval na številnih kongresih tako doma kot v tujini in tudi pisal za domače in mednarodne strokovne revije. Je soavtor prvega slovenskega učbenika kirurgije. Bil je tudi član ekipe, ki je zdravil maršala Tita. Za svoje strokovno delo je dobil visoka domača in tuja odlikovanja in je član več mednarodnih združenj. Leta 1988 je dobil Kidričevo nagrado za življenjsko delo.

Največje priznanje pionirskemu delu prof. Košaka pa je dalo strokovno občinstvo na slavnostni akademiji v Cankarjevem domu ob 50-letnici slovenske kirurgije srca, ko je ob njegovem prihodu na oder vstalo in spontano zaploskalo.