Senčarjeva, ki si že vrsto let prizadeva za znosnejši vsakdan bolnikov z rakom in je tudi sama nekdanja bolnica, ob tem opozarja, da zgolj preživetje danes ni več dovolj. Kot je poudarila ob današnjem svetovnem dnevu raka, bo treba poskrbeti za celostno rehabilitacijo, da bodo bolniki po zdravljenju boljše živeli in se bodo tudi uspešnejše vrnili v svoje okolje.

Ljudje, ki zbolijo za rakom, imajo iz leta v leto več možnosti za preživetje. Kako pa je v Sloveniji poskrbljeno za njihovo rehabilitacijo?

Danes bolniki niso več zadovoljni le s tem, da preživijo, ozdravijo ali da z rakom dolgo živijo. Izjemno pomembna je celostna rehabilitacija in teh možnosti je bistveno premalo. Čeprav je rak predvsem bolezen starejših, zboleva tudi veliko mladih ljudi. Če niso rehabilitirani, se bistveno težje vračajo v svoje delovno pa tudi socialno okolje.

Vsi bolniki z rakom bi morali podporo v tej smeri imeti od diagnoze dalje, ves čas zdravljenja, pa tudi po zdravljenju. Čeprav je celostna rehabilitacija, ki bi je bili deležni vsi slovenski bolniki z rakom, na prvi pogled drag projekt, pa bi bilo to na koncu za državo veliko ceneje. Med drugim bi se lahko več ljudi vračalo na svoja delovna mesta.

Kakšen je odnos delodajalcev do zaposlenih, ki so se zdravili zaradi raka?

Nekateri so do njih prijazni, nekateri pa se jih skušajo čim prej znebiti. Mnogi ljudje se z rakom srečajo tudi na začetku kariere ali ko se morda sploh še niso zaposlili. Ko iščejo zaposlitev, je to, da so imeli raka, lahko ovira zaradi razmišljanj, da bodo zato večkrat manjkali. To pa sploh ni res - ljudje, ki prebolijo raka, želijo sebi in drugim dokazati, da so enako sposobni, kot so bili. Drži sicer, da imajo še zlasti fizični delavci po zdravljenju raka nekatere omejitve, a se lahko delodajalci temu prilagodijo.

Na nas se obračajo tudi bolniki, ki imajo težave s pridobivanjem bolniških in skrajšanega delovnika. Menim, da bi morali biti v komisijah, ki o tem odločajo, v primeru bolnikov z rakom tudi onkologi.

Pa psihološke posledice raka?

O infarktu ali o možganski kapi se lahko mirno pogovarjamo, pa gre v resnici za bolj nevarne bolezni od raka. V zadnjih letih je sicer prišlo do napredka, tako da se raka tudi v neurbanih okoljih ne skriva več in bolniki niso več stigmatizirani, nekateri neracionalni mehanizmi in tabuji pa ostajajo. Pri raku se bolniku na primer takoj utrne misel, da bo kmalu umrl, čeprav danes to načeloma ni več smrtna, ampak vse bolj kronična oziroma vse bolj ozdravljiva bolezen. V teh dneh se mi je na primer oglasila tudi mlada bolnica, ki je to, da je zbolela za rakom dojk, videla kot sramoto. Bolnika, ki izve, da ima raka, na začetku vodijo samo negativna čustva. Izjemno pomembno je, da čim prej izzvenijo, saj blokirajo imunski sistem, ki se zato ne more spopasti z boleznijo.

Kar zaboli pa me, ko kdo reče, da ima vsak bolnik z rakom psihiatrične težave. Stisko kot normalen psihološki odziv na to bolezen bi morali ločiti od psihiatričnih težav. Še tako trden človek je prizadet, ko izve, da ima raka.

Mnogim bolnikom bi pomagal že pogovor z dobrim kliničnim psihologom, a bi morala biti ta pomoč dosegljiva takoj, ko izvedo diagnozo. Prepozno je, če bolnik psihosocialno pomoč dobi šele en mesec zatem. Na oddelku za psihoonkologijo ljubljanskega Onkološkega inštituta morajo bolniki zaradi čakalnih dob na primer čakati tudi po mesec ali več, ko enkrat zaprosijo za pomoč. Menim tudi, da se ob psiholoških težavah prehitro začne z zdravljenjem z zdravili, premalo pa je pogovorov z bolniki. V društvih lahko bolnikom s tega vidika zelo pomagamo, a ne moremo nadomestiti dela strokovnjakov.

Kakšno psihološko pomoč pa dobijo bolniki z rakom v drugih bolnišnicah, kjer ravno tako zdravijo raka?

Prijetno me je presenetilo, ko sem izvedela, da ima v mariborskem UKC vsaka ženska, ki izve, da ima raka dojk, takoj možnost pogovora s kliničnim psihologom. Drugače je v nekaterih manjših bolnišnicah, kjer posebna psihološka pomoč za bolnike z rakom ni na voljo. Ravno zato je v predlogu državnega programa obvladovanja raka natančno opredeljeno, da morajo bolniki dobiti takšno pomoč. Zelo sem razočarana, da je sprejemanje tega programa znova nekako zastalo.

Ta program predvideva tudi zmanjšanje števila bolnišnic, kjer lahko raka zdravijo. Kaj bo to prineslo bolnikom?

Vsi bolniki z rakom v Sloveniji morajo imeti enake možnosti za zgodnje odkritje bolezni, učinkovito zdravljenje in rehabilitacijo. Onkologija je danes tako specializirana veja medicina, da je prav, da se z njo ukvarjajo le tiste inštitucije, ki so za to usposobljene. Politika mora jasno povedati, katere inštitucije so, katere pa niso usposobljene. Podatki jasno kažejo, da je preživetje pri tistih rakih, ki se zdravijo le na Onkološkem inštitutu, boljše kot pri tistih, ki jih zdravijo v skoraj vseh slovenskih bolnišnicah.

Pa bodo bolniki sprejeli, da se bodo morali na zdravljenje morda odpeljati malo dlje in ne nujno v najbližjo bolnišnico?

Slovenija je tako majhna, da prideš v dveh urah od enega konca do drugega. Ljudje bodo razumeli, da imajo več možnosti za boljše preživetje in kakovostno življenje, če se zdravijo v inštituciji, ki je za zdravljenje raka bolje usposobljena. Ženske ne gremo k kateremu koli frizerju, tudi moški avta ne peljejo k kateremu koli mehaniku, pri zdravju pa se različnim lobijem pustimo prepričati, da so vse manjše bolnišnice pri zdravljenju raka enako dobre kot specializirane bolnišnice. Ljudem bo treba na lep način razložiti, da to ni vseeno.

Poleg tega se bo treba navaditi tudi, da je skrb za zdravje naša dolžnost. Zelo veliko raka lahko na primer preprečimo že z zdravo prehrano, redno telesno dejavnostjo, s tem, da ne kadimo in da alkohola ne pijemo prekomerno, pa tudi z vključevanjem v presejalne programe, ki so na voljo. Z vzgojo v tej smeri bi bilo treba začeti že v vrtcih. Velika neumnost je tudi, da država vedno zelo težko najde denar za preventivo, saj bi se ta denar večkratno povrnil.