Matjaž KranjecFoto: Jaka Gasar

Tudi za Rožičeve. Šestčlanska družina sicer živi v čudovitem okolju blizu Blejskega jezera, na poti proti Gorjam in Pokljuki, kjer nad vso to naravno lepoto v ozadju bdi očak Triglav. A kaj jim pomaga vsa ta lepota, če se počutijo kot sodobni nomadi. Nikoli ne vedo, koliko časa se bodo zadržali na enem koncu. Dolina pri Zasipu se imenuje njihova vasica, bolje rečeno majhno naselje. "Eno leto bo tega, kar živimo tule v Dolini. V tej hiši smo podnajemniki, na mesec plačujemo 300 evrov najemnine. Ne boste verjeli, toda v dobrih štirih letih smo se štirikrat selili. Najprej smo bili v Zgornjih Gorjah, imeli smo petdeset kvadratnih metrov veliko stanovanje nad gostilno. A ker se je naša družina povečala, smo morali poiskati večji prostor. In smo ga našli v Spodnjih Gorjah. Tam je bila najemnina 350 evrov, a bile so nemogoče življenjske razmere. Vse je bilo treba preurejati, ob tem pa je tamkajšnji lastnik neprestano višal najemnino," začenja pripoved Bojan Rožič, štiridesetletni oče štirih otrok in mož štiri leta mlajše Cecilije.

Živijo kot nomadi

Nadaljuje: "Pa smo se preselili k nekemu moškemu v istem kraju, a sploh nismo vedeli, da ni prvi lastnik hiše. Lastnica je bila hčerka. Ob najemnini smo morali še zanj marsikaj postoriti, pa plačevati tudi njemu elektriko, kurjavo… Potem smo prek agencije na Bledu dobili ponudbo v Radovljici, tam je bila najemnina 450 evrov, pogodbo smo že podpisali in ko smo hoteli iti tja, se je lastnica premislila. Spet smo bili na cesti. Na koncu smo dobili v najem to hišo v Dolini s pomočjo iste agencije. Pa ni agencija večinski lastnik hiše, pač pa nekdo drug. Dne 28. februarja nam poteče pogodba in morali bomo spet ven. Kam? Ne vem več, pod smreko!" je po malem vsega že naveličan Bojan.

Prava nomadska zgodba družinice, ki si od vsega najbolj želi, da bi se lahko že enkrat ustalili. Morda z dolgoročnim najemom, morda nekoč v neki skromni hiški, kjer bi lahko sami marsikaj postorili, saj je Bojan priučen zidar in bi veliko gradbenih ter drugih notranjih del sam opravil, samo da bi imeli streho nad glavo.

"Najhuje je za otroke, stalne selitve nikamor ne vodijo. V tem okolju so se ravno začeli lepo vklapljati, zdaj pa… Kam spet? Najhuje pri vsem je dejstvo, da smo na robu revščine. Jaz sem dolga leta brez službe, čeprav si občasno poiščem kaj za sproti, a to je le sem pa tja. Mož je prej delal, zdaj dela ni, sicer pa je zadnje čase tudi delovno nezmožen, saj hodi na dializo in čaka na operacijo ledvice." Bojan je namreč pred leti hudo zbolel na ledvicah, komajda so ga ohranili pri življenju, zdaj pa hodi trikrat na teden na dializo na Jesenice. Ob vsem tem ne more opravljati težkih del, pa še to le v omejenem obsegu in času. Revščina pa trka na vrata.

Včasih zmanjka celo za kruh

"Jaz sicer občasno nekaj zaslužim, povsem tako priložnostno, Cecilija dobiva nadomestilo na centru za socialno delo in otroške dodatke. S tem, kar se nabere, se ne da preživeti. Včasih pride tako daleč, da tudi za kruh nimamo. Vse gre za položnice, za stroške, za najemnino. Za nas ostane komajda kaj. Otroci pa rastejo, potrebujejo hrano, oblačila, treba je plačati za šolo. Res je, da imajo vsaj malico regresirano, a tu so različne obvezne dejavnosti, šola v naravi, izleti, vse to je treba plačati, denarja pa ni. Pa si zato nekaj denarja sposodim celo od prijateljev. Prišla bo pomlad, pa jim bom kaj naredil in na tak način povrnil. Tudi drva sem dobil za zimo, kar bo treba tudi poplačati. Obleke? Kupiti jih je treba, bolje rečeno, bi jih bilo treba! Pa kaj prinesejo ljudje, otroci niso izbirčni, večji Žiga lahko že kaj mojega nosi. Tako živimo," razlaga Bojan.

A Cecilija in Bojan imata štiri otroke. Pridne, željne znanja, željne boljšega sveta, boljšega življenja. Zdaj živijo v tem in s tem, kar imajo. "Veliko pomagam očetu, če je le treba. Zdaj končujem osnovno šolo, upam, da mi bo uspelo postati kuhar. Doma večino jaz pripravim za pod zob. Ja, res je, včasih me na kratko zmoti, da ne morem imeti tistega, kar imajo moji prijatelji in sošolci. A po drugi strani me ne vleče ven, v diskoteke. Pa saj nisi frajer, če hodiš v diskoteke in piješ. Frajer si, če si pošten in če se ubadaš s pozitivnimi stvarmi. Jaz veliko kolesarim. Dober človek je dober po duši, ne po oblekah in denarju," pravi najstarejši, petnajstletni Žiga. Dvanajstletne Anamarije ni bilo doma, bila je še na zimovanju, a tam sta bila osemletni Jaka in šestletna scrkljanka Špela.

Potem bi bili vsi veseli

"Vse imam rada, najbolj pa atija, ker me je najbolj scrkljal. Imam pa veliko igrač, velike in majhne, punčke, medvedke, zajčke. Imela pa bi vinksice. A ne veš, kaj so to vinksice? To so tiste vile, ja…" pravi dekletce, ki se že razvaja v Žigovem naročju. Jaka je živahne sorte. "Tudi jaz rad kolesarim, pa učim se dobro, kar dobro. Imam pa veliko želja. Rad bi bil kuhar, pa gasilec, pa arheolog. Zdaj pozimi se najraje zunaj kepam. Najraje bi imel, da bi nekoč kupili hišo. Potem bi bili vsi veseli!"

"Največkrat grem naokoli pogledat, če je kaj s popustom za nakup, tudi cenejši kruh gremo kupovat. Otroci zaradi tega niso prav srečni. Najhuje je to, da potem poslušaš naokoli, da ti občina vse plačuje, da ti socialna plačuje. To morajo otroci vseskozi poslušati in ni prijetno, da ti ves čas očitajo, da nam drugi dajejo hišo, da imajo otroci šolstvo zastonj. Pa ni tako… Včasih se mi zdi, kot da smo, ne vem, kaj bi rekla," med jokom pripoveduje Cecilija, ki se ji je težko življenje očitno globoko zajedlo v živce in jih počasi, a zanesljivo uničuje. "Ne vem, zakaj so taki, zakaj so privoščljivi, saj komaj živimo. Anamarija je zdaj šla v šolo v naravi, na zimovanje. Stalo nas bo 150 evrov, ampak kako naj ji rečem, ne smeš iti, ko te pogleda s tistimi žalostnimi očmi. Bom pa na obroke plačevala, trgali mi bodo od podpore in dodatkov. Drugače ne gre."

Dopust, morje, kaj je že to? Ja, otroci gredo sem pa tja z Rdečim križem, center za socialno delo kaj uredi, skupaj pa ne gredo nikamor. Ne morejo. "Morda bomo letos lahko šli skupaj. Jaz se moram vpisati v Društvo ledvičnih bolnikov Slovenije. In to društvo ima menda v Crikvenici dom, kjer imajo dializo, kamor bom šel na zdravljenje. Zame je zastonj, za člane družine pa mnogo ceneje. Morda nam bo uspelo. Smučat gredo s šolo v naravi, drugače pa gremo plavat na Bled ali pa v Radovno. Tam je jezero, kjer so nekoč kredo kopali. Tja gremo," pravi Bojan. In končuje.

"Pa saj bi vse še šlo, če bi nekoč imeli streho nad glavo, za stalno, za dalj časa, da bi vedeli, da nam jutri ne bi bilo treba ven. Da bi začeli živeti kot ljudje. Potem bi se odprla vrata v drugačno življenje. Nekoliko počasneje bomo urejali vse, da bomo nekako prišli skozi. Samo da nekje ostanemo za dlje časa."