Izbor slovenske olimpijske reprezentance je znova vroča tema. Slovenija gre na zimske olimpijske igre v Vancouver z najštevilčnejšo delegacijo v dosedanji zgodovini. Med 45 športniki so štirje takšni, ki niso izpolnili norme OKS.

To je tema, ki se ponavlja ob vsakem izboru. OKS ima zelo stroge norme, ki so ostrejše od mednarodnih, vendar ob določanju olimpijske reprezentance upoštevamo še dodatne kriterije. Sistematično vlagamo v mlade nadarjene športnike in športnice, saj tako gradimo okostje olimpijske ekipe za prihodnja obdobja. Običajno na koncu sklenemo kompromise. Obravnavamo samo tiste, ki jih predlagajo nacionalne zveze zimskih športov, tokrat je šlo za predloge smučarske in sankaške zveze. Odločitve niso enostavne. Slovenska športna javnost in predstavniki tistih športov, ki niso konkretno v zgodbi, so zelo kritični, vendar menim, da bomo našli ustrezen kompromis, da bo šla na OI zares kvalitetna in hkrati perspektivna reprezentanca.

Tokratna reprezentanca bo daleč najmočnejša doslej

Na seji izvršnega odbora, kjer ste potrjevali reprezentanco za Vancouver, je bil ob glasovanju proti edino veslač Iztok Čop, s 15 kolajnami z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev najboljši športnik v zgodovini samostojne Slovenije.

Čop, kot predstavnik športnikov, se je obnašal zelo principelno. Je vrhunski športnik, ki meni, da je treba striktno upoštevati kriterije, predvsem pa stališča odbora za vrhunski šport, ki je strokovno vrednotil predloge nacionalnih športnih zvez.

Ob izborih olimpijskih ekip je vedno največ debate o mejnih primerih, za katere se porabi največ energije in običajno zaostanejo za pričakovanji.

To je tudi moja pripomba. Največ slovenskih vrhunskih šampionov je takrat, ko so šli prvič na olimpijske igre, doseglo relativno skromne rezultate. Ta izkušnja jim je vendarle omogočila, da so na naslednjih igrah dosegli svetovni in olimpijski vrh. V naših in številnih primerih v svetu se je izjemno redko zgodilo, da je športnik na svojih prvih OI tudi dosegel vrhunski rezultat, tudi če je tega sposoben, ker ga pomembnost tekmovanja lahko hitro zlomi.

Ali je rekordno število 45 športnikov in športnic v Vancouvru odraz visoke mednarodne kakovosti slovenskega športa? Na začetku samostojnosti leta 1992 v Albertvillu jih je bilo 28, 1994 v Lillehammerju le 22, pa so na Norveškem osvojili kar tri kolajne.

Slovenija je res osvojila tri kolajne, vendar je treba tudi dodati, da je bila v Lillehammerju na naši strani tudi športna sreča, ki prej in potem v številnih primerih ni bila. Po objektivnih kriterijih je olimpijska reprezentanca za Vancouver daleč najmočnejša. V zadnjih dveh sezonah so slovenski športniki v zimskih olimpijskih športih osvojili dve kolajni na svetovnih prvenstvih (biatlonka Teja Gregorin, alpska smučarka Tina Maze, op. p.), na tekmah svetovnega pokala pa dosegli 16 zmag, 7 drugih in 10 tretjih mest, obenem pa osvajali četrta, peta, šesta mesta, ki so zelo blizu stopničkam. S takšno popotnico nismo še nikdar šli na olimpijske igre. Obenem je treba povedati, da sta levji delež teh uvrstitev dosegli Petra Majdič in Tina Maze.

V oči bode veliko spremljevalcev, saj jih je vsaj toliko kot športnikov.

Uradnih spremljevalcev bo točno toliko kot športnikov. Pri zimskih športih so drugačna pravila kot pri letnih, saj na enega zimskega športnika pride en spremljevalec, medtem ko je na poletnih igrah kvota 0,6 spremljevalca. V kvoto spremljevalcev gredo vsi, torej tudi vodstvo reprezentance, zdravniška ekipa, fizioterapevti, trenerji... Ko pogledamo, kako številčni ekipi delata s Petro Majdič ali Tino Maze, ugotovimo, da je strokovna podpora na olimpijskih igrah, ki so najpomembnejše tekmovanje v štiriletnem ciklusu, veliko bolj omejena kot na svetovnih pokalih in svetovnih prvenstvih. Ob takšnih pripombah in razpravah vedno izgleda, da nekateri na OI potujejo turistično, kar še zdaleč ni res, ampak prav nasprotno. Vsi, ki bodo odpotovali v Kanado, so tam nujno potrebni. Servis in priprava smuči sta postala prava znanost. Pripraviti pravilne tekaške smuči za konkretno tekmo je danes prav tako vrhunsko tekmovanje.

Kakšni so stroški projekta Vancouver 2010?

1.280.000 evrov. V to so vštete tudi priprave in napoved stroškov za nagrade v skladu z našimi pravilniki. K tej vsoti je treba prišteti stroške s slovensko hišo v Whistlerju, ki bodo okrog 200.000 evrov. Slovenijo bo udeležba na OI stala okrog 1,5 milijona evrov.

Ali ste že določili višino nagrad za kolajne? Koliko bo vreden naslov prvaka?

Odličje nagradimo v skladu s finančnimi možnostmi. Doslej je bila zlata kolajna vredna 20.000 evrov. To ni edina nagrada, saj nosilcem kolajn pripade še državna nagrada, ki ima to prednost, da ni obdavčena. Po tem pravilniku je zlata kolajna vredna nekaj manj kot 18.000 evrov, poleg tega je SKB banka, glavni sponzor Olimpijskega komiteja Slovenije, razpisala posebne nagrade in zlata kolajna je vrednotena na 5000 evrov.

Tisti, ki bodo posegli po vrhu, bodo prišli do zasluženih nagrad.

Favoriti pogosto ne zmagujejo

Slovenija z zimskih olimpijskih iger še nima zlate kolajne. Je napočil trenutek tudi zanjo?

Za zlato kolajno je čas vedno, vendar jo je zelo težko doseči. Za takšen dosežek ni dovolj le vrhunska pripravljenost, ampak je potrebna zbranost, saj je psihična obremenitev veliko večja, ker gre za neponovljivo tekmo. Na OI pogosto ne zmagajo favoriti, do kolajn pridejo celo takšni, na katere nikdar ni nihče računal. Imamo široko ekipo, v kateri je cela vrsta športnikov in športnic, ki so sposobni osvojiti kolajno, zato upam, da bo nekomu uspelo, zato je moje mnenje, da je tudi čas za zlato kolajno, vendar je niti ne zahtevam niti ne obljubljam.

Bili ste na številnih OI. Kakšne igre pričakujete? Ali bodo to igre, ki si jih bodo ljudje zapomnili, ali dogodek v funkciji industrije in kapitala?

Vsakega nekaj. Severna Amerika je kontinent številnih presežnikov. Britanska Kolumbija je visoko razvita, Vancouver je eno najlepših mest na svetu, infrastruktura je zelo dobra, zato menim, da bodo stvari vrhunsko organizirane. Utegnejo se pojaviti težave z vremenom. Trenutno so tam temperature nad ničlo, snega je zelo malo, meteorologi napovedujejo daljše obdobje toplega vremena. To ogroža predvsem tekmovanja v okolici Vancouvra. Tekmovanja, ki bodo v Whistlerju, niso ogrožena, saj je lokacija prizorišča na precej višji nadmorski višini. Problematično je zlasti tekmovališče na Cypress Mountainu, kjer bodo tekmovanja v deskanju na snegu in akrobatskem smučanja.

Baza, iz katere prihajate, je Smučarska zveza Slovenije. Kako gledate na nerazčiščene odnose med SZS in Tino Maze. Ali bi se vi problema lotili drugače?

Šport je dejavnost, ki je zasnovana na principu prostovoljnosti. V svobodnem odločanju je treba dovoliti, da se kakšen odloči, da bo sam skrbel za svoje priprave in ne želi delati z reprezentanco. Takšnih primerov imamo kar nekaj. Možnost svobodne izbire je zame sprejemljiva, čeprav za seboj potegne mnogo problemov. Eden izmed njih je, da SZS, ki ponuja svoj program sponzorjem, nenadoma nima najboljših v svojem programu, ampak športniki in športnice sami tržijo svoj program. Tedaj nastopi kopica posledic, ena od teh je, da tisti, ki trži lastno moštvo, pričakuje, da bo še od izkupička, ki ostane na SZS, dobil določeno finančno participacijo.

Petra Majdič ima tudi svoje moštvo, ki ga je izbrala in pripeljala iz tujine, a deluje v okviru nordijskega dela. Od takšnega načina ima korist glede strokovne podpore in servisne službe vsa slovenska reprezentanca v smučarskem teku.

Ta model mi je veliko bolj simpatičen. V tako svobodni dejavnosti, kot je šport, ne morem izključiti različnih modelov. Tudi izkušnje iz drugih reprezentanc kažejo, da so bili številni poskusi v individualni smeri, a so se v glavnem vsi kasneje vračali v reprezentance.

Po poletnih OI v Pekingu, ko je bil glasnik atlet Primož Kozmus, ste začeli reševati problem eksistenc športnikov po končanih karierah.

To je odprt problem. Gre za odnos športov, ki so zasnovani na profesionalizmu, in športe, ki so za sponzorje in širšo javnost veliko manj zanimivi. Logično je, da so športniki iz druge skupine, ko pridejo v svetovni vrh, kritični. Ko smo začeli reševati problem, smo ugotovili, da je za to področje dobro poskrbljeno, ker imamo možnost izjemnih pokojnin. Ni bilo večinske podpore ideji, da se športnikom po zaključku športne kariere na osnovi rent omogoči preživetje. Začeli smo se ukvarjati z vprašanjem, kako športnikom omogočiti, da se prekvalificirajo. Pri 30 letih zaključiti delovno dobo in postati zgodnji upokojenec ni bilo simpatično nikomur, zlasti ne slovenski športni in širši javnosti. Našli smo nekaj rešitev. Ena od teh je, da so športniki svetovnega razreda upravičeni, da še za dve leti podaljšajo delovna razmerja v službah. Organizirali bomo celo plejado izobraževanj na daljavo, tutorstva in različnih drugih pristopov, ki pripeljejo do tega, da večina športnikov konča eno izmed oblik šolanja in pride do poklica, s katerim bodo lahko dostojno živeli. To je pravi način reševanje problema, da pride do prekvalifikacije iz enega v drug status.

Trenutno je zelo vroča debata o denarju, ki ga bo slovenski šport leta 2010 dobil iz javnih sredstev.

OKS je obravnaval letni program športa, ki je po globalnem obsegu večji, kot je bil doslej, vendar na račun povečanja vlaganj v objekte, zlasti v kombinaciji z evropskimi sredstvi. Zmanjšujejo se sredstva za dejavnost. Pred leti smo ugotovili, da zaostajamo na področju športnih objektov, zdaj se po naši oceni ta situacija spreminja. Trenutno je v gradnji cela vrsta vrhunskih objektov, Planica, dva štadiona v Ljubljani, številne dvorane in štadioni so že zgrajeni. Ne bi radi šli iz enega ekstrema v drugega, da bi imeli vrhunske objekte, ne pa denarja za športno dejavnost. Zato smo k letnemu programu športa dali le pogojno soglasje, kar pomeni, da se za dejavnost nameni več sredstev, ali da se najdejo načini, da se nekatera sredstva iz investicijskih prekvalificirajo v dejavnost. Lani je bilo za celotno slovensko športno dejavnost približno 15 milijonov evrov, v osnutku za letošnje leto je predvidenih 12 milijonov. Mi bomo dali soglasje le, če bo najmanj 15 milijonov za dejavnost.