Ne. To je v Sloveniji splošen pojav, še posebej radi pa to počnejo mediji. Ne le v tem smislu, da se v svojem krčevitem prizadevanju, da bi prijaznost do bralcev, gledalcev, poslušalcev nadomestili z atraktivnostjo, še sami osredotočajo na neprave, nenujne, nebistvene teme. Preusmerjanje pozornosti proč od resničnih problemov, ki medije pestijo, je podobno koncertiranju orkestra na potapljajočem se Titaniku.

Ko sem v torek izvedel, da je Ali Žerdin odstopil s položaja odgovornega urednika Dnevnika, sem najprej pomislil: "Shit, Ali je zmrznil kot kakšna aplikacija ali platforma." Tik pred tem sem namreč bral članek o tem, da živimo v ekonomiji aplikacij in da se morajo tudi mediji temu primerno preobraziti v aplikacije ali platforme (naprave), prevzeti njihovo logiko, strukturo in funkcionalnost, če hočejo kolikor-toliko uspešno delovati.

Slovenski časopisi se ukvarjajo z odgovornimi uredniki tako, kot če bi se proizvajalci računalnikov in drugih elektronskih naprav od danes na jutri odločali, ali naj njihov izdelek deluje na tem ali na onem operacijskem sistemu. Če ni ta, bo pa kateri drugi - samo da bo uporabniški vmesnik čim bolj všečen!

Dan pozneje pa je pozornost mnogih bolj pritegnila predstavitev iPada, nove multimedijske tablice, ki utegne revolucionirati ne le uporabo računalnikov, temveč predvsem branje knjig in časopisov -, kot pa redni letni nagovor predsednika ZDA o stanju v državi.

V zvezi z Applovimi izdelki kot iPhone in po novem še iPad slovenski mediji nikoli ne pozabijo omeniti, da gre za "novo igračko". Tako pač misli ljudski glas - ki je slučajno slišal za brand Apple: ker pri nas recimo Barcaffé po prepoznavnosti kotira mnogo bolje - in zakaj ne bi povzemali še mediji? Dejansko v tujem tisku še nisem zasledil izraza "a new toy", pa se znajo tudi kritično izražati o novotarijah Steva Jobsa in spodbijajo trditve, da gre za revolucionarne naprave. Temu primerno so v Sloveniji tudi resnejši uporabniki in poznavalci naprav prepričani, da so Mac userji iracionalni tehno verniki, indoktrinirane žrtve mode kul-kul in nasploh masovne histerije poželenja po elegantno dizajniranih in preprosto koncipiranih in do uporabnika prijaznih, a za resno delo neprimernih aparatov (po navitih cenah).

Glede navad, ki jih zadovoljujemo na presečišču tehnične in medijske kulture, kulture informiranja, je Slovenija v orjaškem zaostanku. Zlasti pri časopisih. Ti so oblikovno in vsebinsko obstali na nivoju (že takrat pozno prevzetih) trendov izpred desetih, petnajstih let. Edine prave novosti so tiste, ki jim jih vsilita ekonomska racionalizacija in trivializacija demokracije (pa še kakšna kriza za nameček). Integracija neizogibnih tehničnih novosti, kakršna je internet s pripadajočo interaktivnostjo in vstopom video vsebin v tiskovne novinarske organizacije, pa zgolj dokazuje, da časopisi v glavnem ostajajo pri stari filozofiji pokroviteljskega prezentiranja in sinhronega tempiranja informacij. Vse to pa kronajo še z iluzijo, da vsakdanja tiskana informacija ne bo nikoli izumrla.

Da bi se časopisi - pa tudi drugi, da ne bo pomote, elektronski mediji - danes morali obnašati kot aplikacije, pomeni popolnoma na novo redefinirati način dela novinarske organizacije. Od vseh starih pravil je ostalo nedotaknjeno le zbiranje informacij - čeprav iz neprimerljivo več virov -, vse ostalo - od procesiranja in preverjanja pa do prezentacije in distribucije - pa je popolnoma drugačno. Predvsem pa so razlike med današnjimi mediji (razen vsebinskih in tržnih) zanemarljive. Današnji mediji so konvergenca vseh medijev.

Proces, ki je do tega pripeljal, je brezoseben, tako rekoč avtomatiziran - in tako bi morali delovati danes časopisi. Uredništva bi morala najprej dojeti, za kaj sploh v tem biznisu gre, potem pa samo še pritiskati na gumbe aplikacije oziroma platforme. Prihodnost medijev in še posebej časopisov ni seveda le v iPadu, temveč še v drugih napravah, ki bodo sledile temu zgledu in morda njegovo uporabnost izboljšale do te mere, da bodo ljudje ne le pripravljeni sedeti s priročno tablico v naročju in konzumirati informacije ob katerikoli uri dneva, ko bodo imeli čas in ko bo kaj aktualno, temveč da bodo za to tudi žrtvovali en evro ali dva na dan - raje kot za jutranji sveženj mrtvih dreves.

Za začetek pa bi se lahko vsaj nehali posmehovati inovatorjem, ki za razliko od njih poskušajo nekaj premakniti, in spuščati samovšečno zaplankane pripombe, da so Američani pričakovali iPad tako nestrpno kot mi Slovenci svetovno prvenstvo v nogometu.