Za Damjanom je težko poletje, saj je na njegova pleča poleg zgolj športnih opravil padlo tudi veliko drugih, s katerimi se ponavadi športnikom ni treba ukvarjati. A sam se je odločil za samostojno pot, da bi lahko še naprej sodeloval s trenerjem, ki mu stoodstotno zaupa - Fincem Ari-Pekko Nikkolo. Vendar sam poudarja, da na tej poti še zdaleč ni sam. "Zelo veliko mi pomaga klub in njegov predsednik Ljubo Jasnič, moja 'managerja' starša, veliko tudi Primož Ulaga, pa Bine Norčič in številni drugi, vsem pa sem zelo hvaležen za vso pomoč. Prepričan sem, da mi brez njihove pomoči ne bi uspelo," se zaveda 26-letni Ljubljančan.

Zdaj se mu je z ramen odvalilo veliko breme, pravi, saj se končno stvari, čeprav malo pozneje, kot je pričakoval, postavljajo na svoje mesto. "Tudi s pomočjo te pogodbe z Zavarovalnico Triglav, ki mi predstavlja kar več kot polovico proračuna za celotno sezono, mi ne bo treba varčevati pri treningu," si je oddahnil Damjan, ki ocenjuje, da ga bo sezona stala nekaj več kot 20.000 evrov.

Čeprav mu veliko časa vzamejo administrativni posli, kot so iskanje letalskih kart, rezervacija hotelov in podobno, bi se v hipu še enkrat odločil za samostojno pot. "Resda sem včasih obenem na pol tajnica, a v tem letu sem se ogromno naučil tudi za življenje po aktivni karieri. Nabral sem veliko neprecenljivih izkušenj. Skoki so pač tako specifičen in tehnično zahteven šport, da moraš človeku, ki te trenira, zaupati stoodstotno in verjeti v to, kar ti reče. Če to kemijo najdeš pri trenerju, kot sem jo sam pri Nikkoli, se moraš tega držati," je prepričan Ljubljančan, ki dodaja, da se za samostojno pot ni odločil zato, ker bi zveza slabo delala, temveč zgolj zato, ker je v Nikkoli našel odličnega trenerja.

"Zveza deluje super, ampak z Matjažem Zupanom nisva dobro sodelovala. Na koncu mi je bila že prava 'muka' hoditi na treninge. Ko ti nekdo pri 100 kilometrih na uro pove, kaj moraš narediti, da ne padeš na glavo, moraš temu verjeti," meni Damjan, ki dodaja, da je v skokih vedno več podobnih primerov, po njegovem pa jih bo še več: "Glede izkušenj sem se pred sezono pogovarjal tudi z Adamom Malyszem in Jakubom Jando, ki sta se oba odločila za samostojni poti, dejstvo pa je, da imajo tudi v avstrijski ali norveški reprezentanci vsi tekmovalci še svoje osebne trenerje, s katerimi vadijo. Vsak se ne ujame z vsakim. To se pozna tudi pri mlajših, ko pridejo iz klubov, nato pa jih prevzame zvezni trener. Nekateri se, denimo tudi Jurij Tepeš, ko pridejo v reprezentanco enostavno izgubijo."

"Sam menim, da zimske olimpijske igre v Vancouvru ne bi mogle priti v boljšem trenutku in komaj že čakam, da grem tja. Ta čas se namreč odlično počutim in sem šele zdaj končno našel prave občutke. Prej sem se vse preveč 'ubadal' s tem, kako bom izpeljal sezono," je dobre volje Damjan, za katerega bodo igre v Vancouvru po Torinu 2006 njegove druge v karieri. "Želim si le, da bi tja prišel sproščen, da bi užival v skokih, dlje pa ne razmišljam. Upam, da bom dobro nastopil," je dejal skakalec, katerega življenjski moto je, da "z nasmehom prideš čez vse težave".

A sezona se za Damjana po Vancouvru še ne bo končala, po novoletni turneji in zimskih igrah ga čaka še tretji vrhunec sezone - marčevsko svetovno prvenstvo v poletih v Planici.