Prav veliko izkušenj z višinskim treningom in poznavanje Slovenije je bilo potem odločilno, da je prišel v našo deželico in nadaljeval delo Roberta Slabanje, ki je osnovni trening na Rogli za svojo dolgoletno varovanko Petro Majdič že optimiziral in požel prvo zmago v Drammnu.

Od leta 2002, ko ste bili na treningu v Ratečah, se je glede višinskega treninga veliko spremenilo. V katero smer so šla spoznanja?

Teoretično smo znanje takrat že imeli, a nismo imeli veliko praktičnih izkušenj. Nismo vedeli, kako posamezni športniki individualno reagirajo na učinek velike nadmorske višine. Sedaj imamo različne izkušnje v različnih kombinacijah višinskega treninga. Teh kombinacij je zelo veliko. Bivaj visoko, treniraj nizko je le ena. Razlike so pri vsakem športniku malce drugačne. Teorija še vedno velja, reakcije na višino pa so povsem različne. Različica višinskega treninga je odvisna tudi od vadbenega ciklusa. Vsaka metoda vpliva na različne parametre. Različice višinskega treninga so odvisne tudi od tega, katere parametre športnika želimo izboljšati.

Izboljšanje krvi, množenje rdečih krvnih celic, verjetno ni edini?

Višinski trening seveda najbolj vpliva na izboljšanje najpomembnejših vsebnosti krvi. A seveda vpliva še na druge biokemijske in fiziološke parametre. Poleg izboljšanja krvi se zviša tudi maksimalna poraba kisika, lahko pa pade tekmovalna hitrost. V bistvu gre za iskanje idealne kombinacije med izboljšano vzdržljivostjo in tekmovalno hitrostjo, ki lahko pade.

Trenutne reakcije organizma na bivanja v hipoksičnih razmerah tudi iz preventivnih razlogov merite z merilci setoracije kisika v krvi kot pri novorojenčkih?

Z merilci setoracije merimo le del reakcij za takojšnjo kontrolo. So pa tudi drugi, sekundarni. Nekatere boli glava, drugi so psihično sesuti, predvsem pri velikih obremenitvah. Vse različice izpostavljenosti testiramo v pripravljalnem obdobju, pozimi izbiramo samo preverjene variante. Tudi ta model, zaradi katerega je Petra Majdič trenutno na Rogli in spi na simulirani višini 2700 metrov, je prej preizkušen. 2700 metrov zadostuje za reakcijo, ki jo želimo ob treningu doseči in s tem še ne tvegamo.

Petra je bila tudi pred tekmami svetovnega pokala na Rogli na simulirani višini 2700 metrov. Običajno imajo tekači težave že s prihodom na višino 1500 metrov, na kateri leži zimski center. Zakaj dodatna izpostavljenost? Je bila to naložba za naprej?

Po dolgem obdobju bivanja novembra in decembra v Skandinaviji, tekmami v Nemčiji in nekaj dnevi v visokogorskem Davosu je bila Petra dolgo na nizki nadmorski višini. Rogle pa je sicer že navajena, kot bi bila tu rojena. Enako kot velja za afriške atlete. Simulirana višina 2700 metrov je bila potrebna za nadaljevanje sezone.

V tem obdobju bo Petra ob treningu na Rogli spala na višini 2700 metrov 10 dni?

Tako načrtujemo. Vse študije navajajo, da je za popoln učinek potrebnih vsaj 21 dni. Mi v tem obdobju nimamo toliko časa. V poštev bo prišla modificirana varianta za krajši čas, ki sicer ne bo dosegla popolnega učinka, a ob seštevku vsega je to najbolje. Potem seveda sledi trening na nižji nadmorski višini. Za vsakim ciklusom velike nadmorske višine je nujno obdobje za regeneracijo in adaptacijo, počitek in privajanje.

Glede nastopov na olimpijskih igrah pred štirimi leti v Torinu s prizoriščem v vasi Pragelato in letošnjimi v olimpijskem parku Whistler je razlika glede nadmorske višine. Kakšne so razlike v pripravi?

Gre za dve povsem različni zgodbi, ki zahtevata različna pristopa. V Italiji je bilo tekmovanje na nadmorski višini nad 1500 metrov, v Kanadi nad 800. Razlika je pri tekmovalni hitrosti, ki bo na nižji višini večja, na veliki višini pa lahko pri vnaprej trenirani hitrosti mnogi hitro začnejo "umirati". Gre seveda za fiziološke notranje procese.

V kakšen razred prilagodljivosti na velike nadmorske višine sodi vaša varovanka?

Športniki se ne ločijo samo glede prilagodljivosti na veliko nadmorsko višino. Zelo pomembne so tudi reakcije na ta učinek. Petra zelo dobro reagira na višino. Torej se parametri, ki jih izboljšujemo, opazno izboljšajo. To ni pri vseh športnikih enako. Velikokrat o pozitivnih plateh odloča tudi pripravljenost na prihod na višino in to v vseh pogledih, ne samo fizioloških parametrih. Tudi občutki lahko varajo. Lahko se športnik pri treningu zelo dobro počuti in z obsegom treninga zato pretirava. Namesto, da bi mu pomagalo, pa ga dejansko ubija.