Čeprav je od vrhunca zlate Slovanove generacije, v kateri so bili še brata Bojović, Krivokapić, Gorišek, Šumej, Brglez in drugi, minilo že skoraj 30 let, se Mahne rad spominja teh časov. "Spomini so še vedno sveži in lepi. To, kar smo dosegli, je nekaj enkratnega in neponovljivega. Žal se je nastop v Evropi končal s porazom v finalu proti Magdeburgu in samo drugim mestom. Če jaz takrat ne bi imel težav s poškodbo ramena, bi se morebiti končal z naslovom evropskega prvaka za Slovana," se z nostalgijo spominja leta 1981. S takratnimi soigralci se bolj malo vidi: "Bolj ali manj smo se raztepli po svetu in se redko vidimo. Pred leti smo se srečali v Ljubljani, ko je Slovan praznoval klubski jubilej, takrat pa je bilo rečeno, da bo to postala tradicionalna zadeva. A na žalost potem iz tega ni bilo nič."

Po 28. letu takoj v tujino

Leta 1988 je s trebuhom za kruhom odšel v Avstrijo. Takrat je v jugoslovanskem rokometu veljalo pravilo, da igralec ne sme v tujino pred starostjo 28 let, in ko jih je dopolnil, je to pravico takoj izkoristil. "Leta 1992 je Avstrija organizirala svetovno prvenstvo skupine B, zaradi poškodbe enega izmed reprezentantov iz zunanje linije pa je potrebovala zamenjavo. Avstrijska zveza je izrazila željo, da bi zaigral za njihovo reprezentanco, in sprejel sem ponudbo ter zaigral," pojasnjuje Mahne, ki je igral za dve reprezentanci (Jugoslavija, Avstrija) in v vsaki je zbral po 50 nastopov, nikoli pa ni oblekel dresa slovenske: "No, imam nekaj nastopov za Slovenijo, ampak le v republiški reprezentanci iz časov Jugoslavije. Po osamosvojitvi Slovenije me je enkrat poklical takratni selektor Tone Tiselj in me vprašal, ali bi zaigral za Slovenijo. A postopek pridobitve mojega državljanstva Avstrije je bil že v sklepni fazi, zato do dogovora ni prišlo."

Igralsko kariero je uradno končal leta 1996, nato je še nekaj sezon igral v nižjih avstrijskih ligah, zatem pa je bil skoraj deset let trener v tamkajšnji drugi ligi. Nazadnje je bil dve leti in pol trener drugoligaškega kluba iz Gradca, mesta, v katerem živi od leta 1994: "Skoraj vsako sezono smo prišli v končnico, a za napredovanje v prvo ligo bi se morali igralsko okrepiti. Na tržišču skoraj ni igralcev, ki bi po eni strani prišli v klub za pol sezone, po drugi pa ne bi bili preveč dragi. Nakupi dragih igralcev niso prišli v poštev, saj si klub tega ni mogel privoščiti, hkrati pa bi takšno početje lahko posledično prineslo velike dolgove in ogrozilo njegov obstoj."

Rokomet na stranskem tiru

Trenutno je kot trener brez kluba, razlog pa je služba: "Dal sem prednost poklicu pred rokometom. Vzel sem si leto premora, čeprav imam ponudbe za trenersko delo." Mahne je zaposlen kot inženir na deželni vladi Štajerske, njegovo področje pa je infrastruktura (ceste, mostovi, predori...). Štiri leta je bil obračunski tehnik na najdaljšem avtocestnem predoru v Evropi, ki gre tudi skozi Gradec, potem je eno leto delal na avtocesti proti Celovcu, zadnja štiri leta pa je bil vodja gradbišča v Feldbachu: "Nedavno sem v okviru službe zamenjal oddelek. Zato potrebujem čas, da se privadim na novo delovno mesto, okolje, sodelavce in obveznosti. To zahteva veliko časa in energije, zato sem moral trenerstvo začasno potisniti na stranski tir."

In kako je sploh prišel do funkcije na EP, ki se uradno imenuje spremljevalec reprezentance? "Predsednik mojega kluba v Gradcu je istočasno tudi predsednik organizacijskega komiteja v tem mestu, ki je gostilo eno izmed predtekmovalnih skupin. Ko je bila Sloveniji dodeljena neka ženska z Dunaja, ki se je pisala Maksimović, je začel razmišljati o tem, da očitno ni Slovenka in da takšen človek pač ne more biti uradni spremljevalec slovenske reprezentance. Zato je na seji, na kateri so izbirali spremljevalce za reprezentance, predlagal mene," pojasnjuje Mahne, ki razen tega, da ženska dela na Dunaju, o njej ni vedel nič. Bil je prepričan, da gre za nekdanjo slovensko rokometašico Alenko Cuderman: "Predsedniku sem dejal: če gre za Alenko, naj ona opravlja funkcijo spremljevalke. A mi je brž pojasnil, da se motim in da so njegov predlog o meni z veseljem sprejeli. Prva moja akcija s slovensko reprezentanco je bil oktobrski turnir v Linzu."

Gostiteljstvo Eura 2010 naj bi Avstriji dalo dodaten zagon pri promociji in popularnosti rokometa, a Mahne le ni tako velik optimist. "Na reprezentančni ravni bo Avstrija zagotovo naredila korak naprej, a vprašanje je, če bo uspela razširiti bazo igralcev, privabiti mlade, povečati zanimanje.... Leta 1992, ko je bila gostitelj SP skupine B, je zamudila odlično priložnost za to, zdaj pa se nadeja, da bo drugače. Pred osemnajstimi leti se s SP ni začel vzpon, ampak padec avstrijskega rokometa. Vsaj tako je bilo čutiti na Štajerskem, ki je kar naenkrat iz štirih prvoligaških klubov padla le na enega. Še huje je zdaj, ko ni nobenega uspešnega. Upam, da se bo z EP tudi to vsaj malce spremenilo."