Pisma gospe Barbare so me vedno razveselila, naj je bila vsebina izmišljena ali odsev resničnih dogodkov, ki jih je gospa doživljala s svojim prijateljem. Bila so zanimiva po mojem mnenju za vse, tako za tiste, ki se ponašajo s svojim visokim IQ, kot tiste, ki so na tej lestvici nekoliko niže. Nikogar ni oštevala, na nikogar se ni jezila, ni bila zoprna in težka, ob njenem pisanju smo se muzali in smejali. Ali ni že samo to kot sončni žarek v megli? Meni so pomenila še veliko več. Ob njih sem se marsikaj spraševala.

Do 48. leta sem bila tečna in zahtevna ženska. Z možem nama je v življenju marsikaj uspelo, ustvarila sva si lep dom, imela veliko prijateljev, prijetno družbo in vse, kar sva imela, sva ustvarila sama. Potem so mi nenadoma odkrili tumor v glavi in sledila je operacija, ki je trajala pet ur. Na srečo tumor ni bil zločest, ampak benigen. Kljub temu je bilo vse to zame šok. Ko sem šla na preiskavo z računalniško tomografijo in so mi slikali glavo, sem videla tisto zadevo in bila sem vsa iz sebe. Čeprav nisem pretirano verna, sem se pogovorila z bogom. Rekla sem mu, naj me pusti živeti, čeprav mu nisem bila vedno zvesta, bila pa sem dobra in poštena. Hudo je bilo, res hudo, ko sem šla na operacijo, saj odpiranje glave ni šala. Vse se je dobro izteklo in na intenzivnem oddelku, kjer sem se prebujala iz narkoze z močno bolečino v glavi, sem zaslišala kričanje, vpitje, preklinjanje in grobo zmerjanje zdravstvenega osebja. Odgrnila sem zaveso in videla gospo, ki je kričala. Zbrala sem moči in jo prosila, naj neha, ker mi vse poka v glavi.

Ni bila prijazna. Hudobno in cinično je spraševala zdravstveno osebje, kaj je z mano in ko so ji povedali, da sem imela operacijo na glavi zaradi tumorja, je pripomnila, da mi privošči še enega. Ta ženska, za katero so rekli, da si je sama poškodovala glavo, je nagajala in terorizirala ves oddelek ter grenila življenje pacientom in osebju. Tudi taki ljudje so na svetu in ne bom več pisala o tem. Bilo pa je res grozno.

Bolezen in operacija sta korenito spremenili moje življenje. Nikoli prej nisem tako izrazito razmišljala o tem, takrat pa sem dojela, kako nepredvidljivo je naše življenje. Danes si, jutri te ni… Zbrala sem pogum, voljo in veselje do življenja. Zdi se mi, da so me vsi imeli radi, pacienti in osebje. Z nekaterimi imam prijateljske stike še zdaj. Prijetno mi je pri srcu, ko me medicinske sestre prepoznajo, ko pridem na kontrolo in pravijo, da sem bila zelo prijazna in vedra pacientka. To je več vredno kot marsikaj drugega. To, da nekomu ostaneš v lepem spominu.

Kmalu po operaciji sem doživela ponovno rojstvo. Povabila sem prijatelje in dobre ljudi okrog sebe, da se poveselimo. Veste, kaj se je zgodilo? Nekateri so prišli, da vidijo, ali se sploh lahko premikam po operaciji tumorja in kakšna sem. Pojedli so, popili in odšli. Nekateri se nikoli več niso oglasili. Našli so prikladen izgovor, da so preveč zaposleni. Zdi pa se mi, da imajo tudi izobraženi ljudje zavore do takšnih bolnikov. Pričakovala sem, da bodo veseli in srečni, ker sem preživela, a nič od tega nisem zasledila. Še voščil za praznike niso poslali. Pa nič, prav, pa nič! Moja dobra, zlata nevrologinja, ki me spremlja ves čas, mi pravi: "Ljudi, ki niso dobronamerni in iskreni, je treba izločiti, čeprav potem ostaneta le eden ali dva prijatelja."

Dolga leta so se mnogi, ki so se predstavljali za prijatelje, gostili pri nas, jedli, pili in se lepo imeli, zdaj pa so pokazali svoj pravi obraz. Ni mi vseeno, prav tako pa mi ni hudo zaradi njih. Niso vredni tega. Hudo mi je le, ko vidim, da za vedno odhajajo dobri, prijazni, priljubljeni, izredni ljudje in vrh vsega še mladi. Pomislite na našega Tomaža Humarja. Premagoval je sedemtisočake, osemtisočake, ki so za večino ljudi nepremagljivi. Zdaj razmislite še malo naprej in se spomnite, kako nespoštljivo in grdo so nekateri pisali o njem, čeprav se sami še na majhen hribček niso sposobni povzpeti. Taki so potem pljuvali po njem. On, ki je v Guinnessu za vedno zapisan, ni dober za razne ničvredneže in naduteže, ki pravijo, da je dobil, kar je iskal. Potrudite se malo, bodite bolj strpni in prijazni, življenje je tako kratko.

V nekaj mesecih mi je smrt vzela tri drage osebe, stare niti petdeset let. Smrt zahrbtno in zlovešče čepi za vogalom in pride iznenada, na vsem lepem. Moje sporočilo vsem mladim in starejšim, samskim in poročenim, ki se čutijo nesrečne: storite kaj zase, pojdite v družbo, poiščite kakšno podobno, primerno osebo in ne bodite sami! Vsi, ki ste nesrečni v zvezi, naredite rez, bolje je biti sam kot z nekom, s katerim ni sreče. Denar in bogastvo nista pogoj za srečo. Vem, kaj je resnično bogastvo in kaj je največ vredno, lahko mi verjamete. Pri odhodu iz bolnišnice me je moj dragi mož, s katerim sva že več kot trideset let skupaj, vprašal, kakšno darilo si želim za bližnje praznike. Rekla sem mu, da sem najlepše in največ vredno darilo že dobila: življenje po operaciji. Ne potrebujem zlata in srebra in dragih potovanj! Kaj mi bo vse to? Življenje, samo življenje. Ira