Mi smo ga hladnega januarskega dne vztrajno čakali na hodniku Tivolija, da bi pojasnil stanje v klubu. Ko je svojega črnega štirikolesnika parkiral na ploščadi pred dvorano, nas je sprejel v pisarno, kjer je na vidnem mestu lovorika za drugo mesto v ligi EBEL, in v intervjuju med drugim pojasnil, zakaj javnosti ne izda, kolikšen je Olimpijin minus v blagajni.

Težavam v Olimpiji tudi letos ni videti konca. Zdaj je moštvo zgolj s tremi napadi bolj ali manj že obsojeno na izpad po rednem delu lige EBEL. Je bil odhod tujcev prvi znak predaje v boju za osmo mesto?

Mislim, da ne. Mi smo sredi sezone videli, da nam manjka nekaj želje po končnici, zato smo pripeljali dodatne okrepitve. Dejstvo je, da so zadeve tudi potem nihale in da je bila razdalja do osmega mesta vedno enaka. Tudi takrat, ko sem bil jaz trener in smo dobili štiri tekme v nizu, smo bili brez štirih, petih pomembnih igralcev. Izkazalo se je, da se je kakovost slovenskih igralcev letos dvignila, v težkih časih pa smo skušali zadeve racionalizirati. Šlo je tudi za igralce, ki so sami izrazili željo, da ne bi več nadaljevali svoje poti v Tivoliju. Z ekipo, ki jo imamo danes, smo bili na nekaterih tekmah celo bližje zmagi kot v preteklosti, ko smo igrali v popolni postavi.

Čeprav ste pred novim letom zagotovili, da ste poravnali vse obveznosti do tujcev, ki so že zapustili Olimpijo, smo teden dni kasneje razkrili, da temu ni tako. Brendan Yarema denimo še vedno čaka na zadnjo plačo.

Mi smo imeli - za razliko od kakšnega drugega kluba - zadeve do tujcev urejene. Plače pri tujcih niso nikoli zamujale. Če bi denimo morali dobiti plačo prvega v mesecu, so jo dobili še isti mesec. Malo večja težava je pri domačih igralcih, kjer pospešeno iščemo rešitve za normalizacijo razmer. Dandanes lahko v časopisu na eni strani beremo, da so hokejisti brez plač, na drugi pa, da so brez izplačil Vegradovi delavci. To nam pove, v kakšnem stanju je danes šport. Obstajajo težave, pred katerimi ne moremo bežati, sploh pa jih ne moremo skrivati. Tudi pokrovitelji, s katerimi imamo pogodbe, ne izpolnjujejo svojih obveznosti pravočasno.

Mladi hokejisti igrajo praktično zastonj. Oni so zrasli na domači grudi, dajejo vse od sebe, a ne dobijo plačila. Jim to poveste v obraz?

Trudimo se na vse kriplje, vendar če sredstev ni dovolj, temu ne moremo uiti. V nekem trenutku se je skušalo reševati tuje igralce, ki so bili ključni pri rezultatu. Če bi domači igralci že od začetka sezone igrali tako dobro, kot so v kasnejšem delu prvenstva, nekaterih tujcev sploh ne bi bilo v klubu.

Vseeno se zdi, da je tujcev v Olimpiji preveč. Letos se jih je kar 13 sprehodilo skozi slačilnico.

Če želiš v tej ligi konkurirati ostalim moštvom, moraš nastopati s tujci. Poglejte Medveščak. Ta jih ima 16, 17, Dunaj 13 in tako naprej. Ravno prihajam s sestanka vrha Hokejske zveze Slovenije. V prihodnje bo treba razčistiti, kaj si sploh želimo, ali lahko naredimo odmeven rezultat v ligi EBEL. Poglejte, na zimski klasiki v Celovcu mi je predsednik KAC Karl Nedwed dejal, da je razočaran nad izidi svojega moštva. Rekel je: "Matjaž, se ti sploh zavedaš, da imamo dvakrat višji proračun kot vi in Jesenice skupaj, pa ne moremo priti v zgornjo polovico lestvice?" Naša želja je, da se uvrstimo v končnico, toda vprašanje, ali lahko z dobrim milijonom evrov proračuna konkuriramo ostalim, ki premorejo od šestkrat do osemkrat višje zneske.

Jeseniški navijači ne razumejo težav lastnega kluba

Je nastop Olimpije v ligi EBEL v prihodnji sezoni ogrožen?

Mislim, da ne. Sicer ne vem, zakaj poudarjate samo nas, saj je treba govoriti o težavah v obeh slovenskih klubih. Jesenice so morda že v samo sezono štartale brez želje po odmevnejšem rezultatu, mi pač ne, sicer pa so težave na obeh koncih identične. Nobena skrivnost ni, da klubi v Sloveniji od mesta in drugih inštitucij ne dobivamo ničesar. Olimpija dobi le drsališče. Povsem drugače je v Avstriji. Zgodbo skušamo reševati s sponzorji, ki so na razpolago, vendar je deplasirano govoriti le o hokeju, saj je prejšnji teden na dan prišla še hujša informacija o stanju v Unionu Olimpiji.

Pustiva košarko in se vrniva na Jesenice. Oni so pred sezono vsaj stopili pred javnost in povedali, kolikšen je njihov dolg. Zakaj tega ne naredite še vi?

Stopiti pred javnost… Kaj pa so Jeseničani imeli od tega? Oni se še vedno borijo z bitko. Šport je začaran krog. Če nimaš ekipe, ki bi lovila rezultat, nimaš niti občinstva. Poglejte danes, koliko gledalcev imajo. Kar 55 odstotkov manj kot sezono poprej! Ljudje njihovih problemov ne razumejo in zaradi tega ne hodijo na tekme, da bi jih podpirali, take kot so, ampak jih na tekmah ni. Pri nas se vedno zahteva rezultat, ne glede na pogoje, Los Angeles pa recimo deset let ne more v končnico, a so enajsto leto vsi veseli, ko pridejo v "play-off". Mi delamo v skladu z zmožnostmi, težave pa so v vseh klubih.

Kdo bo v Olimpiji prevzel odgovornost na svoja pleča?

Dejstvo je, da javnost najbolj pozna Matjaža Seklja. Ima pa klub še svoje predsedstvo, v katerem so ljudje, ki imajo ime v gospodarstvu, zato skušajo pomagati po svojih močeh. Zaradi slabega stanja v gospodarstvu je sponzoriranje športa ena izmed zadnjih stvari, ki se jo poslužujejo podjetja.

Kdo bo poravnal minus v blagajni? Tisti, ki ga je naredil?

Zadeva je taka, da minus poravnavaš in reguliraš vseskozi, saj drugače ne bi mogel delovati. Gre za to, da določena sredstva prihajajo z zamudo in zaradi tega nastane primanjkljaj v tekočem delu. Sicer pa lahko zatrdim, da je naša luknja v blagajni med manjšimi v konkurenci uveljavljenih slovenskih klubov.

Je naš podatek o blokadi transakcijskih računov točen?

V tem trenutku je res tako, saj moramo poravnati določene obveznosti z naslova prispevkov. Dobili smo še nekatere izvršbe, ki se nanašajo na lansko sezono. Ta je bila namreč najtežja, saj nam je finale lige EBEL kljub hokejskemu bumu povzročil kar nekaj težav. Po želji, da bi se ti rezultati nadaljevali, smo hokejistom povečali pogodbe za več kot 40 odstotkov. V tistem trenutku nismo vedeli, da prihaja kriza, ki bo zadevo postavila na glavo. Zdaj še kar plačujemo ta davek, posredno pa je treba v tej sezoni poravnavati stvari za nazaj.

Zaradi direktorskega položaja ste najbolj na udaru kritik. Verjetno ste že razmišljali o odstopu?

Seveda. V kritičnih trenutkih, vendar so me ljudje, ki delajo z menoj, prepričali v nasprotno. Morda oni bolj cenijo ves trud in energijo, ki ju vlagam, da Olimpija sploh še funkcionira.

Medse spustite zelo ozek krog ljudi. Nekateri pogrešajo legende, ki bi zapolnile prostor v Olimpiji.

Določen krog legend je kariero končal šele pred časom. Da niso spuščeni zraven? Saj so nekateri dobili trenerske funkcije. Gorenc, Rahmatullin, Brodnik, Zajc in podobni. V finančnem smislu pa lahko vsak govori na veliko, koliko se da narediti in s tem zaslužiti, vendar jaz cenim vsakega, ki je v tem hipu v klub sposoben pripeljati 100.000 evrov. Morda marsikdo misli, da je direktorsko mesto sanjsko delo, vendar je zelo krvav posel, kjer mnogi pregorijo. Nekatere od eminentnih osebnosti se v času krize tudi odmikajo, vendar je treba poskušati naprej.

Avstrijski mediji so se na veliko razpisali o Olimpiji. Med drugim tudi o tem, da vas predsednik lige EBEL Karl Sofron ne more priklicati na telefon.

Z njim sem se srečal na zimski klasiki v Celovcu. Ne vem, kako bi to zadevo komentiral. Avstrijci take krize, kot jo imamo v naši državi, ne čutijo in ne razumejo, zato jim nekatera naša pojasnila še niso povsem razumljiva. Že večkrat sem izrazil željo, da bi bili pogoji klubov med seboj enakovredni. V to vlagam precej energije. Ste brali, da avstrijski klubi dobijo zajeten kolač od Erste Bank in TV pravic, mi pa ne? No, tudi Alba in Medveščak sta zaradi večjega trga dobila nekaj denarja od tega, najbolj pa nasrkamo Slovenci. Strošek, da nastopamo v ligi EBEL, znaša približno 100.000 evrov na leto. In če nek klub dobi ta sredstva iz žaklja generalnega sponzorja lige, mi pa jih moramo zbrati nekje drugje, je to bistvena razlika. Ta borba za enake pogoje traja že od poletja, saj mora imeti liga podobne kriterije za vse. Za vzorec sem jim dal košarkarsko ligo NLB.

Hrvati bodo premagovali Slovence

Opravljate kar tri pomembne funkcije hkrati. Vas to obremenjuje?

Pri podpredsedniški funkciji v ligi EBEL ne gre za večje število ur dela, ampak za zbor ljudi, ki imajo ideje in izkušnje. Mene so recimo veliko spraševali o priključitvi Medveščaka v ligo. Pri reprezentanci zadeva še ni dorečena. Želja na drugi strani je, tudi pri meni, a se moramo še nekaj stvari dogovoriti. Tisto, kar mi resnično vzame 10 do 12 ur na dan, je Olimpija. To je bitka za preživetje.

Je Medveščak s svojo organizacijo in šovom v Zagrebu primazal klofuto slovenskima kluboma?

Ne. Pričakujemo lahko, da bo slovenska reprezentanca, glede na stanje, ki vlada v Sloveniji v športu, v prihodnje tudi izgubljala s Hrvaško. To ni problem Matjaža Seklja, ampak problem razmišljanja o slovenskem športu. Pomembno je, kako se določeni projekti podprejo, financirajo, kako se v končni fazi za dober rezultat najde možnost podelitve potnih listov in narediti nekaj korakov za promocijo države, kluba... Te stvari pri nas šepajo, saj se ne delajo plansko. Kužnika smo mi lani povsem na svoj strošek zadržali v klubu in zdaj lahko igra za reprezentanco. Danes se enako vprašanje vrti tudi okoli Banhama.

Kaj pa trenerji? Letos ste začeli z Danyjem Gelinasom, a so bile njegove metode skrajno čudne in vsem dobro poznane. Ste ga zamenjali prepozno?

O tem je vedno težko govoriti, kaj je prav in kaj ne. Tudi največje trenersko ime ni zagotovilo za uspeh. Gelinasa so igralci za delo v reprezentanci pohvalili že pred sezono, zato je bil realna opcija. Bil je zelo predan delu, vendar mu pri vodenju tekem ni šlo vse po načrtih. Glede njegovih metod… Naj povem primer. Švedski strokovnjak Lars Bergström, ki je bil trener KAC in avstrijske reprezentance, svojim varovancem recimo ni dovolil gledanja televizije, med potjo v Celovec se avtobus ni smel nikdar ustaviti, po prihodu domov pa so morali igralci še na trening. Vendar on je imel ime, Gelinas pač malo manjšega, zato se igralci z več izkušnjami s tem niso mogli sprijazniti. Na tej ravni je motivacijski razgovor z igralci včasih več vreden kot pa sam trening.

Je bil Hannu Jarvenpaa v danem trenutku edina možnost?

Edina, ja. Greg Holst je morda videl, v kakšnem stanju smo. Da zaostajamo in da svoje misije ne bi uspel opraviti. Bill Stewart je še trši trener kot Gelinas, kar tedaj ni bilo dobrodošlo. No, Jarvenpaa je bil pripravljen takoj priti in prevzeti moštvo. Je tipičen skandinavski trener, ki ni agresiven. Ne bi bilo pošteno, da bi sodili njegovo trenersko delo zgolj po tekmah lige EBEL.

Bo Olimpija napadala domačo zvezdico z aktualno postavo?

Upajmo. Razen, če ne bi kdo izrecno želel sam oditi. Finančno in motivacijsko bo med reprezentančnim premorom in po rednem delu EBEL, če seveda ne bo končnice, težko, vendar želja vsekakor je. Ker sta Olimpija in Jesenice v avstrijski ligi na zadnjih dveh mestih, bo imelo državno prvenstvo svoj draž.

Še nekaj me zanima - koliko svojih odločitev in dejanj iz preteklosti bi spremenili, če bi imeli to možnost?

So stvari, ki se jih da narediti boljše, vendar generalno menim, da smo v tem času za hokej v Ljubljani naredili zelo veliko, sam pa sem v Tivoliju pustil precej živcev in zdravja. Biti desetkrat zapored državni prvak, ni zanemarljiva številka. V končni fazi se v nekaterih klubih vseskozi menja vodstvo, težave pa ostanejo ali pa so še večje. Bojim se predvsem za prihodnost slovenskega kolektivnega športa. Če ne bomo dobili podpore okolja, bo težko, na kar sem opozarjal že pred leti. Union Olimpija ima le eno zmago v evroligi, rokometaši Celja, nekdanji evropski prvaki, ne nastopajo niti v ligi prvakov, Franjo Bobinac je predsednik slovenskega gospodarskega giganta in rokometnega prvaka, a je ekipo razpustil… Če ne bo nekega novega sistema, bomo na žalost vsi tam, kjer smo trenutno.