Na žalost tudi začetek leta 2010 (še) ni prinesel sprememb na boljše v primerjavi z letom poprej. Vsaj v smislu težav v športnih panogah, kjer so problemi, kot so pomanjkanje denarja, odpuščanje igralcev, znatno manjšanje letnih proračunov in podobno, vse bolj izpostavljeni. Posledično tudi v medijih, ki si v očeh vodilnih mož v nekaterih športnih kolektivih naberejo precej jeze, ko novinar objavi t. i. negativni članek. Njihov gnev privede celo do razmišljanja, da smo novinarji nujno zlo športa in da smo škodoželjni.

Takšno prepletanje misli se mi zdi napačno. Dejstvo je, da šport in športno novinarstvo ne bi shajala drug brez drugega. Vsaj na profesionalni ravni ne. Zdi se, da bo v prihodnjih letih ta nivo športa v Sloveniji na resni preizkušnji. Če sodimo po tistem, kar se v zadnjem času dogaja v elitnih kolektivnih panogah, kot so nogomet, hokej na ledu, košarka in rokomet, se lahko resno vprašamo - koliko časa še? Koliko časa bomo še spremljali vrhunske tekme? Kdaj se bomo naslednjič iskreno veselili ob uspehih slovenskih športnikov in športnic, ne da bi nas hkrati objemale misli o temačni usodi?

Verjamem, da je veliki veličini direktorjev paradnih slovenskih klubov težko, kot že dolgo ne, ampak obenem ne razumem nekaterih njihovih potez. Recimo te, da je Sani Bečirovič v Unionu Olimpiji dobil pogodbo za 50.000 evrov na mesec, na koncu pa na bančni račun prejel drobtinice in ne nazadnje "nogo" uprave v delu sezone, ko bi ta morala biti na vrhuncu. Stvar je treba racionalizirati. In to čim prej. Finančno torto si morajo igralci razdeliti med seboj kar se da pravično, tiste športnike, ki izstopajo, pa bi lahko klubi nagradili s simbolično vsoto. Vendar vse v skladu z zmožnostmi. Če ne bo nekega reza, neke poteze, s katero bi se filozofija poslovanja spremenila, je zgoraj omenjeni profesionalizem na dobri poti, da se prelevi celo v amaterizem.

In še to - slovenski igralci so prevečkrat zapostavljeni. Mar ni škoda, da s tem, ko si drugorazredni tujci polnijo žepe z evri, na drugi strani (morda nezavedno) uničujemo domače bisere? Nekateri se potem čudijo, da slovenska mladež odhaja v tujino še pred polnoletnostjo, sam pa menim, da druge rešitve ob najvišjih možnih ambicijah niti nimajo, kar potrjujejo fenomeni, kot so Kopitar, Handanovič, Dragič in podobni.