Matjaž KranjecFoto: Jaka Gasar

Patricija Pratnemer, mlada mamica pri enaintridesetih letih, živi s svojimi tremi otroki v lepem trisobnem stanovanju v Šaleku pri Velenju, na drugi strani šaleškega gradu oziroma tistega, kar je nad predorom od njega ostalo. V bloku. Šola je streljaj od stanovanja, okolje je prijetno, s sosedi se lepo razumejo. Pravzaprav tipično sosedsko. Vzdržujejo korektne odnose in to je to. Emanuela jih šteje trinajst, zdaj hodi v osmi razred, Pilari osem, je tretješolka, petletni Patrick pa čaka, da bo jeseni stopil čez prag ustanove, v kateri se dobiva učenost.

Lahko bi bilo čudovito

Življenje bi bilo idealno, če bi ga pogledali samo s te plati, iz zornega kota tega kratkega opisa. "Seveda, tu nam nič ne manjka, stanovanje je lepo, zadovoljni smo in tu bi radi ostali. Tri sobe, klet, vse na dosegu roke. Da bi bila harmonija še popolnejša, imamo ob sebi še prijazno psičko Ajko in razvajenega perzijskega mačka. A vse se je porušilo lani. Marca je zdaj že bivši mož Aleš odšel, septembra sva se tudi uradno ločila. To se dogaja v življenju. Ko pa so začeli prihajati računi, me je skoraj kap. Aleš je imel namreč na skrbi plačevanje računov in položnic in dolga leta sem živela v prepričanju, da je vse v redu. Potem se je izkazalo, da dolgujem za stanovanje, za najemnino in druge stroške, predvsem komunalo in še kaj bi se našlo, okrog deset tisoč evrov. Ko sem to izvedela, bi me skoraj kap," začenja pripoved Patricija, ki se zdaj počasi navaja na nove razmere.

Stanovanje v bloku je last Stanovanjskega sklada Slovenije, v najem ga je družina dobila za nedoločen čas, seveda ob pogoju rednega plačevanja. "Ko je na moje ime prišel prvi opomin, me je popolnoma pretresel znesek. Bilo je namreč okrog štiri tisoč evrov. Začela sem urejati zadeve, kakor sem vedela in znala. Moram povedati, da so mi v tem času veliko pomagali na občini Velenje, na centru za socialno delo, tako da tu ni bilo težav. Težave pa so se kopičile iz dneva v dan, ko so prihajali opomini in nazadnje se je izkazalo, da gre za že omenjenih deset tisoč evrov."

Vse je bilo zlagano

"Na stanovanjskem skladu dejansko niso mogli verjeti, da se doma nismo pogovarjali o teh zadevah, da jaz ne bi vedela za vse te dolgove. Poklicala sem bivšega moža, da bi mi povedal, od kod taki dolgovi. Trdil je, da je račune plačeval. Celo stanovanjskemu skladu je po telefonu trdil, da je plačeval račune. Vse skupaj je bilo pri njem zlagano. Priznam, da sem bila močno naivna. Sploh ta zgodba zadnjih šest let, kot da ne bi vedela, kje sem. Kar se je dogajalo, je bila očitno ena sama gromozanska laž, da bi si nabral denar za sebe, potem pa lepo odšel. Enajst let sva bila poročena. Bilo je veliko alkohola, laži, še česa drugega..." pravi Patricija.

Pratnemerjevi štirje so zdaj ostali sami v dovolj velikem, lepo in skrbno urejenem stanovanju, a s kopico težav. "Če bi se grožnje s strani stanovanjskega sklada uresničile, bi morali biti že decembra na cesti. No, prav na cesto nas ne bi mogli vreči, a s tremi otroki je kjerkoli hudo. Če bi nas dali v kakšen samski dom, bi bilo za otroke hudo. Sama bi se že privadila, a z majhnimi otroki to ne gre. Uspeli smo se dogovoriti za nekakšen zamik pri plačevanju, tako da smo še vedno v stanovanju, a ne vem, do kdaj bo to trajalo. Vse skupaj je odvisno od tega, ali mi bo uspelo poplačati vse te dolgove. To je prava nočna mora. Odločila sem se, da bom naredila vse, da bomo ostali tu. Veste, saj ne gre zame, otroci pa mi res pomenijo vse, želim jim lepo otroštvo, da bi se po normalnih poteh usposobili za življenje," pravi Patricija, ki se nerada spominja svojega otroštva, predvsem svojega očeta, ki ni bil ravno povezan s preveč čednimi posli.

Pet evrov za hrano

"Kdor preživi tako otroštvo, skuša svojim otrokom vsaj del tega prihraniti. Vse bi šlo lepo po tej poti, če se ne bi zgodilo, kar se je. Zdaj mi je ostala ena sama borba. Dovolj sem močna, da bom storila vse za naš obstoj." Dodatna težava je v tem, da je Patricija zdaj brez službe, da družinica živi od socialne podpore in otroških dodatkov. Mož bi moral plačevati minimalno preživnino, a tudi tega ne počne, saj je zdaj tudi on brez službe. "Za preživnino se bom še borila. To je denar, ki pripada otrokom, ki so tudi njegovi. Sicer pa se nam mesečno nabere kakšnih devetsto evrov. Bilo bi kar lepo, če ne bi bilo stroškov s položnicami, odplačevanja dolgov, obresti zaradi zamudnine... Potem pa še hrana, šola, oblačila... Še sreča, da imam nekaj prijateljev, tako da za otroke dobim tudi kaj za obleči, pri Rdečem križu dobim občasno kaj hrane. Saj veste, otroci veliko pojedo, ko rastejo. Na srečo sem kar natančna in skrbna s tem denarjem, tako da imam povsem natančno določeno: pet evrov gre lahko na dan za hrano, potem pa - bo kar bo! Drugače nam ne znese..."

Kako do službe

Poleg tega ima Patricija končano samo osnovno šolo, v teh časih je težko za službo. "Poskušala si bom najti kakšno redno službo v gostinstvu ali kuhinji, da bi imeli vsaj redni dohodek, s tremi otroki drugače ne gre. Ampak zdaj so časi težki za delo, z otroki pa sem tudi popolnoma sama, oče ni pri vzgoji nikoli pomagal, enako tudi zdaj ne... Pa še ti občasni stiki z njimi so bolj tako tako. Tudi moji starši mi ne morejo pomagati; mama se je zaradi pritiskov, menda z njihove strani, popolnoma umaknila, ne vzdrži več, o svojem očetu pa tako ali tako ne bi rada govorila. Tam je bil samo kriminal, pretepanje, zlorabe, nasilje..."

Razmere v tem trenutku res niso rožnate, a Patricija verjame, da se bo na koncu vse dobro izšlo. Če človek hoče in če se trudi. "Na srečo se z otroki čudovito razumemo, dekleti sta pridni v šoli, tudi doma nimamo nobenih težav. Konec koncev lahko sami vidite, da smo urejena družina. Patrick sicer ima lažjo okvaro na srčku, šum, a zdravniki pravijo, da naj ne bi bilo kaj resnejšega. Lahko živi povsem normalno, le hitreje se zadiha in utrudi. Če bi nam uspelo zadržati tole stanovanje, potem bi se nam odprla nova obzorja."

Patricija je pri enaintridesetih letih še mlada, veliko življenja je še pred njo, veliko izkušenj pa tudi za njo. "Res je, mlada sem še, vse stavim na svoje otroke, a zakaj si tudi sama ne bi na novo uredila svojega življenja. Pred dobrim mesecem sem spoznala nekega fanta, doma je iz Kopra. Povedala sem mu vse. Kako bo naprej, bomo videli. Nikoli ne reci nikoli. Morda si kdaj še ustvarim novo zvezo, še je čas za to."

Za otroke je bilo hudo

Zdaj družinico tarejo druge težave, stanovanje, ločitev staršev. Za otroke to niso prijetne zgodbe. "Res je, otroke vse to dogajanje zelo obremenjuje. Posebej Emanuelo. O vsem tem se veliko pogovarjamo, večja je z mano vred čutila to bolečino, zanje je bil vse skupaj šok. A ko je oče odšel, so se kar hitro pobrali. Saj ne morem reči, da bi bil Aleš slab do njih, a ni imel pravega očetovskega pristopa, vzgoji se je izogibal. Raje jim je dal kakšen evro in se jih tako znebil. A za vse tri je bilo hudo, ko se je odselil, za Pilari posebej, ker je bila močno navezana nanj. Vsi trije otroci želijo ostati z menoj in prav zaradi njih se je vredno potruditi, da bi rešili to stanovanje. Če vam odkrito povem, si še nisem povsem na jasnem, kako mi bo to uspelo, vendar verjamem, da mi bo. To je naša prihodnost, tu imamo možnost za lepo družinsko življenje. To želim mojim otrokom, vse drugo je postranskega pomena."

Po končanem pogovoru so šli vsi, vseh pet, tudi Ajka, z nami do avtomobila, v katerem smo imeli neke drobnarije za otroke. Tudi sneg jih ni motil, saj veste, kaj je lepšega kot sneženje in kepanje. Res je, Pratnemerjevi imajo v Šaleku lepo domovanje, lepo bi bilo, če bi ga uspeli zadržati. Bomo videli, bomo tudi kaj naredili...