Po tej statistiki jo med aktivnimi prekaša le Nemka Andrea Henkel, Dnevnikova statistika šteje 101 uvrstitev med trideset. "Turbo Tedi", kot je dobila vzdevek v zlati dobi s šestimi skoki na zmagovalne stopničke posameznic in dvema s štafetama, smo zmotili pred včerajšnjim uradnim treningom za današnji šprint (7,5 km) ob 17.20. Za zvočno kuliso je z navijanjem poskrbela osemmesečna hčerkica Maša, ki je med delovnim časom mamice Tadeje v varstvu pri sestrični Tjaši. "Že v Oberhofu je bila z mano, tako je bolje za obe. Decembra je bilo kar hudo, predvsem zame," je opisala sožitje vrhunskega športa in družinskega življenja.

V času vrnitve reprezentančne kolegice Andreje Koblar verjetno ni šlo brez razmišljanja, da boste tudi sami čez nekaj let izbrali to dokaj redko pot sožitja?

Tega si zares nisem predstavljala. Tudi po poškodbi rame, ki je bila zaradi drugih okoliščin in pritiskov psihično zelo stresna, nisem razmišljala o vrnitvi. Za biatlon še slišati nisem hotela, niti ga gledati po televiziji. Ob Maši pa se je tista želja vrnila. Olimpijske igre, štafeta... Če ne bi bilo daljšega premora, me ne bi bilo v biatlonu. Po olimpijskih igrah bom videla, kako naprej.

Na zadnji tekmi štafet ste že imeli drugi tekaški čas svoje predaje, kar je lep napredek. Na posamični tekmi še lovite prve točke svetovnega pokala.

Občutek na teku je res že povsem drugačen. Ne mučim se več tako hudo. Sicer v teku brez "matranja" ne gre, na nekdanji ravni še nisem. No, čudež bi bil, če bi bila. Obdobje praznikov sem sijajno izkoristila za trening, tečem bolj živahno, le na koncu vsake tekme mi malce zmanjka moči. Hitrejši tek moram še uskladiti s streljanjem. Ker delam le grobe napake, s streli blizu tarče, pričakujem, da ne bo težav.

Boste v petek znova zamenjali vrstni red postave štafete? Vedno namreč nastopate v drugačnem vrstnem redu.

Tega pa res ne vem. To bom po običajni praksi izvedela pred tekmo. Ker smo le štiri, trener Kos išče različne kombinacije. No, v Sloveniji je pač tudi tako, da je več demokracije. Tekmovalke lahko same izrazijo svoje želje. Drugod trenerji določijo vse. Vendar kar nekako vedno se zgodi, da meni preostane zadnja predaja, ko gredo v smučino običajno najboljše, ko je največji pritisk in tveganje.

V tej sezoni ste bile že sedme, osme in desete. Ne manjka vam veliko, da se znova zavihtite na "cvetlično" podelitev šesterice, kar vam je od 14. decembra 2001 do 16. decembra 2007 s slovensko štafeto uspelo kar trinajstkrat. Ste edini, ki ste bili vedno zraven. V Ruhpoldingu ste bile že tudi tretje.

Statistika mi je všeč. Zelo rada tekmujem na štafetah. Prav štafetna tekma na olimpijskih igrah je pretehtala. Če na vseh štiri naredimo optimalen nastop, smo lahko zelo visoko. Da pa sem povsod zraven, pa vendarle ne kaže, da sem že stara. (smeh)

Do Vancouvra je še 30 dni. Nadpovprečno toplo in deževno je tam. To bodo vaše četrte OI.

Ja, in prav s štafeto smo bile v Salt Lake Cityu in Torinu šeste, v igri za kolajno. V Vancouvru bomo poskušale to še izboljšati. Se pa spominjam vsakih iger drugače. V Naganu sem bila izgubljena kot majhna punčka. V Ameriki sem bolj sanjala. V Torinu so bila velika pričakovanja, a sem odšla z dolgim nosom. Nosila sem zastavo na slavnostni otvoritvi. To je posebno doživetje, ki je dano redkim. Vancouver bodo verjetno moje zadnje, verjetno pa bodo zaradi prizorišča in skupne olimpijske vasi najlepše. Bo pa težje za mojo glavo. Ker bom tam brez Maše.