Slovenske statistike so trenutno naslednje: splošnih knjižnic je 57, organizirane so kot javni zavodi, vanje je včlanjena četrtina vseh prebivalcev, na posameznih območjih že kar 40 odstotkov prebivalstva. Število letno izposojenega gradiva znaša 12 enot na prebivalca in 45 enot na člana. Na leto zabeležijo nekaj manj kot 10 milijonov obiskov, kar pomeni še enkrat večji obisk, kot ga imajo letno skupaj slovenska gledališča, muzeji, galerije, kinematografi in nogometne tekme prve in druge lige.

Omenjeni očitek knjižnicam izvira iz podatkov o tem, kakšne vrste literatura sestavlja večji del omenjenih 45 enot na člana. Ker vsakih nekaj let zgolj zaradi vsakoletnega prirasta k številu knjižnega gradiva ni mogoče zgraditi nove knjižnice, so te prisiljene kontinuirano izločati stara gradiva. Kot je pred meseci v anonimnem pismu pisala uslužbenka knjižnice iz vzhodne Slovenije, je to včasih videti takole: "Da bi naročili novo knjigo, moramo neko drugo izločiti. Za eno in drugo je merilo izposoja. V preddverju vsake splošne knjižnice so obiskovalcem na voljo izločene knjige. Praviloma so to klasiki, tisto najboljše v slovenski in svetovni literaturi. Nadaljnje izvode novih knjig naročamo tudi po logiki izposoje. In zaradi branosti, denimo Dese Muck in Paula Coelha, izločamo Cankarja in Andrića, ne naročamo pa Eca in Vuge. Če se praksa ne bo spremenila, si v splošnih knjižnicah zelo kmalu ne bo več mogoče sposoditi recimo Danteja in Levstika."

Težave s splošnim okusom

Knjižnice praviloma niso tiste, ki bi svojo ponudbo agresivno oglaševale, pač pa vsaj na knjižnem trgu to počnejo predvsem knjigarne. Mnogi se tako tudi odločajo za branje dobro promoviranih uspešnic, vendar Slovenci namesto v knjigarne veliko raje prihajajo ponje v knjižnice. Ta vzorec nakupovalnega vedenja je mogoče pojasniti z ekonomskimi razlogi in splošnim kulturnim kapitalom, eden izmed (izpolnjenih) pogojev zanj pa je tudi učinkovit in uporabniku prijazen knjižnični sistem ter gosta mreža splošnih knjižnic te so organizirane v 258 enot in imajo kar 663 postajališč bibliobusov. Po drugi strani pa imamo dokaj slabe pogoje za nastajanje kakovostnih, dobro založenih tako imenovanih polikulturnih knjigarn, ki bi se povsod ponašale z dobro usposobljenimi uslužbenci. Knjigarne namreč potrebujejo določeno ekonomsko bazo, da lahko poslujejo uspešno in kakovostno. Nemške in francoske raziskave knjižnega trga so recimo pokazale, da potrebuje knjigarna za svoje delovanje mesto z vsaj 20.000 prebivalci. Takšnih mest je v Sloveniji devet.

Na okrogli mizi, ki je sredi lanskega novembra potekala v sklopu dneva slovenskih splošnih knjižnic, so knjižničarji enotno menili, da morajo v knjižnicah najti čtivo tako zahtevnejši kot skromnejši bralci; k uresničevanju tega poslanstva so zavezani ne le kot javni zavod, temveč tudi s cehovskimi standardi in zavestjo. Dragica Turjak, direktorica Mariborske knjižnice in predsednica nacionalnega sveta za knjižnično dejavnost, meni, da povpraševanje po lahkotnejši literaturi odseva predvsem stanje duha v družbi, za katerega ne morejo biti odgovorne le knjižnice. Kulturni okus naj bi bil stvar več družbenih procesov, predvsem splošne vzgoje in šole, poleg tega pa se knjižničarji branijo obtožb, da jih bralna kakovost ne zanima. Mnoge knjižnice so v zadnjih letih postale moderni in tehnološko vrhunsko opremljeni objekti, poleg tega se za spodbujanje kakovostnega branja trudijo z različnimi projekti, kot so Primorska bere, Rastem s knjigo ali Bralna značka za odrasle, s katerimi promovirajo tudi ali prav posebej slovenske avtorje. Kot primer napredka navajajo knjižničarji nov vzorec izposoje, ki se je pojavil v zadnjih letih, ko si bralci izposojajo ne le dobitnika katere od domačih literarnih nagrad, pač pa v knjižnici poiščejo dela vseh nominirancev.

Javni interes ni žvečilni gumi

Sugestije in predlogi založnikov, knjigarnarjev in tudi strokovnjakov, da naj knjižnice začnejo z večjo nabavo subvencionirane domače literature, niso novost. Jelka Gazvoda, direktorica Mestne knjižnice Ljubljana, je novembra prav v Mariboru opozorila, da je za založnike in knjigarne morda pomembno vprašanje, koliko subvencioniranih knjig morajo obvezno odkupiti, "za nas pa ni, saj smo knjižnice dolžne zagotavljati dostopnost do vseh knjig". Podatki pa seveda kažejo, da v knjižnicah niso vse knjige zgolj dostopne, pač pa so nekatere dostopne bistveno bolj. V slovenskih splošnih knjižnicah je kar 1500 izvodov Da Vincijeve šifre, za katere so porabile od 25.000 do 30.000 evrov javnega denarja.

Javni interes oziroma interes javnega denarja je zato tisti pojem, ki ga je treba pri razpravi o politiki javnih knjižnic postaviti v ospredje, obenem pa ga najverjetneje tudi na novo opredeliti in nato upoštevati. Direktor Javne agencije za knjigo (JAK) Slavko Pregl je na okrogli mizi v Mariboru poudaril, da javni interes ne more biti žvečilni gumi, ki se ga da prosto prilagoditi in svobodno tolmačiti. "Glede na to, da gre javni denar v javne knjižnice, bi bilo smiselno nameniti več pozornosti slovenski literaturi in slovenskemu jeziku."

Pregl je omenil še enega akterja, ki bi ga bilo po njegovem mnenju treba upoštevati v razpravi o politiki knjižnic slovenskega avtorja. Prav avtor je na knjižnem trgu daleč v najslabšem položaju. Napovedal je, da si bo JAK prizadeval predvsem za ureditev njegovega položaja. Že večkrat so bili javno predstavljeni podatki, koliko založnikov, tiskarjev, knjižničarjev (samo splošne knjižnice jih zaposlujejo 1149) in drugih na knjižnem trgu živi od knjig in koliko je v Sloveniji avtorjev, ki živijo od svojega dela. "Niti pet. Če želi slovenski avtor povprečno slovensko plačo, mora napisati 75 avtorskih pol besedila na leto in upati, da bodo plačane po najvišji tarifi, ki jo predpisuje JAK," je razložil Pregl. Zato bi bilo lahko prav knjižnično nadomestilo način, s katerim bi uredili in izboljšali položaj avtorjev v Sloveniji, za to pa bi bilo seveda treba v knjižnicah povečati nakup njihovih knjig. Trenutno je za izplačevanje nadomestka avtorjem za izposojo njihovih del v javnih knjižnicah namenjenih okoli 850.000 evrov na leto, do tega nadomestila pa je upravičenih približno 1000 avtorjev; povprečni znesek, ki ga dobi avtor, je 400 evrov, "kar je 100 evrov manj kot evropska subvencija za kravo", je primerjal Pregl.

Zmote o bralnih navadah

Da bralci zaradi vsakodnevnih obveznosti prihajajo predvsem po lahkotno branje, razumejo tako predlagatelji večje nabave subvencioniranih izvodov kot seveda knjižničarji. Vprašanje, ki ga prvi odpirajo, pa je, ali je naloga države, da jim to omogoča.

Strokovnjak za založništvo in knjigotrštvo Miha Kovač je pred časom v okviru Slovenskega knjižnega sejma predstavil analizo, ki razbija stereotipno prepričanje, da so knjigarne preplavljene s pogrošnimi uspešnicami angloameriških avtorjev in seveda z bralci, ki takšno literaturo množično kupujejo. Njegova analiza kaže, da na knjižnih trgih evropskega zahoda ne prevladujejo anglosaški avtorji, temveč avtorji iz zahodne Evrope; leta 2009 najdemo recimo na francoskih, nemških in nizozemskih lestvicah na najvišjih mestih literarno uveljavljene avtorje, kot sta Carlos Ruiz Zafón in Stieg Larsson, pri tem pa Kovač opozarja, da v nasprotju s splošnim prepričanjem britanski ali ameriški avtorji na lestvicah nimajo prevladujoče vloge.

Povsem drugačno sliko pa kažejo seznami najbolj izposojanih knjig v slovenskih knjižnicah. Kovač je analizo teh povzel takole: ko z njih črtamo priročnik za vozniški izpit, obvezno šolsko branje in nekaj otroških slikanic, dobimo na vrhu lestvice izrazito žensko anglosaško sliko. Poleg avtoric, kot so Stephenie Meyer, Amanda Quick, Philippa Gregory in Sandra Brown, se na lestvico nekoliko nižje uvrsti še nekaj moških in nekaj neanglosaških avtorjev. Najdemo pa med prvimi 50 najbolj izposojanimi avtorji le dva takšna, ki ne pišeta v angleščini; to sta Ray Kluun in Goran Vojnović. "Če pa primerjamo še žanrsko različnost, ni treba biti doktor primerjalne književnosti, da ugotovimo, da pišeta Zafón in Larsson bolj žanrsko raznoliko in kakovostno literaturo kot Meyerjeva in Brownova, iz česar lahko potegnemo sklep, da knjigarne služijo bolj diferenciranim potrebam bralcev kot javne knjižnice." Kovač je tudi poudaril, da je takšna shema anomalija v evropskem knjižnem prostoru, "saj v Evropski uniji ni kulturne politike, ki bi podpirala tak način branja".

Kovač je zato svoj očitek splošnim knjižnicam oblikoval takole: "Jasno je, da hranijo ogromno število knjig, ki jih ni nikjer drugje, a v zgornjem segmentu izposoje ravnajo kot najbolj pogrošna založba ali kot kiosk, ki prodaja najbolj lahkotno branje. Vprašanja, o katerih je treba vsaj začeti razpravljati, so, kaj to pomeni, kaj s tem dosežemo, v čem je smisel takšnega ravnanja in ali je mogoče to kako spremeniti. In če ne, zakaj je smiselno pri takšnem ravnanju vztrajati." Kovač opozarja, da je razpravo treba začeti, ker bo sicer kak knjižnicam manj naklonjeni bodoči minister za kulturo presodil, da ni naloga javnega denarja, da lahko brezplačno beremo Danielle Steel.

Neustrezen sistem vrednotenja

Dejstvo je, da vidijo založniki, ki delujejo v javnem interesu, knjižnice predvsem kot dobrega kupca, zato knjižničarji tudi ne skrivajo, da se bojijo, da so predlogi, ki prihajajo iz vrst založnikov, knjigarnarjev, avtorjev in drugih akterjev, predvsem poslovni interesi, zaviti v načelne predloge ter argument javnega interesa. Knjižničarji predloga, da bi bile knjižnice zakonsko zavezane k obveznemu odkupu večjega števila subvencioniranih naslovov, ne vidijo kot dobre rešitve. Menijo, da se s tem bralna kultura Slovencev ne bo izboljšala, temveč se bo povečalo število izvodov, ki se "ne obračajo"; slabši obrat je namreč eden od rezultatov, po katerih se meri uspešnost knjižnic. Pri obratu gre za to, da morajo knjižnice paziti, da se preveč ne povečajo; če imajo (pre)več gradiva, sploh slabše branega, se to manjkrat obrne pri izposoji. Če ste torej med izločenimi kupi knjig v preddverju kake knjižnice že našli kakega klasika, ste ga najbrž našli zato, ker je moral kot slabše brani naslov narediti prostor na primer Harryju Potterju, katerega izposoja je ugodno vplivala na rezultat poslovanja knjižnice.

"Dokler je število izposojenih knjig edino merilo vrednotenja dela knjižnice, so knjižnice prisiljene ravnati tako," je povedal Mitja Čander na eni od okroglih miz lanskega knjižnega sejma. Kot dobra rešitev se zato kaže vpeljava drugačnega sistema vrednotenja: "Sistemsko je v 90. letih prevladala vloga knjižnice kot informacijskega središča, kjer so vse informacije na enaki ravnini in tudi enako dostopne obiskovalcem in uporabnikom, knjižnice pa naj bi pri nakupu upoštevale okus svojih obiskovalcev." S prosto ilustracijo bi vpeljava drugačnega sistema vrednotenja izposoje pomenila, da bi izposoja najnovejšega Virka prinesla knjižnici deset točk, izposoja Dese Muck pa morda le eno.

"Napačnih" 15 odstotkov

Knjižnice so že doslej poznale in bolj ali manj upoštevale priporočila ministrstva, da naj kupujejo knjige s seznama sofinanciranih del, ki jih država podpre v sklopu založniških programov. Vendar ta priporočila knjižnic niso zavezovala k dejanskemu uravnoteženju nakupa; s podatki o uspešnosti poslovanja so namreč odgovorne svojim ustanoviteljem, to so občine. Nacionalni program za kulturo 20082011 (NPK) predvideva, da naj knjižnice kot osrednja središča spodbujanja bralne kulture "v nakup vključijo vsaj 15 odstotkov naslovov publikacij v javnem interesu in o doseženem deležu subvencioniranih knjig ter drugih izdaj v vsem nakupu letno poročajo financerju". Ministrstvo za kulturo priporočilo razlaga tako: "Glede na število publikacij v javnem interesu, ki se letno v povprečju približuje številki 400, bi morala vsaka knjižnica skladno z navedbo v nacionalnem programu za kulturo kupiti vsaj 15 odstotkov naslovov publikacij v javnem interesu, torej vsaj 60 naslovov oziroma enot."

Obravnavano določilo v veljavnem programu pa je preinterpretacija osnovne intence predlagateljev, meni Mitja Čander, član nacionalnega sveta za kulturo in eden od avtorjev "predloga 15 odstotkov", s katerim so želeli zagotoviti, da bi knjižnice 15 odstotkov nabavnih sredstev porabile za nakup knjižne produkcije v javnem interesu. Od celotnega obsega novega gradiva, ki ga vsako leto kupijo knjižnice (to je od 2500 do 3000 naslovov) je predlagani delež približno 400 izvodov, ki je obenem približni obseg letno subvencionirane literature. Mitja Čander je razložil, da je bil namen predlagateljev uravnotežiti nakup subvencioniranega in drugega gradiva, ne pa celo zmanjšati dosedanjega nakupa prvega, kot je na koncu obveljalo v NPK pa tudi v razpisu ministrstva za izbor projektov nakupa knjižničnega gradiva za leto 2010. Pri preinterpretaciji predloga gre po Čandrovem mnenju za norčevanje, ki daje knjižnicam potuho za nadaljnjo trivializacijo knjižnične ponudbe.

Miha Kovač predlaga pri odprtih dilemah, ki se dotikajo usode knjige, "holistični pogled". "Zaradi tehnoloških sprememb in sprememb poslovnih modelov bodo tako knjižničarji kot knjigarnarji čez deset let popolnoma drugačni." Širjenje trga mehkovezanih knjig bo po njegovem tudi pri nas povečalo cenovno dostopnost lahkotne literature, na trgu bodo dobili svoj prostor e-bralniki, povsem verjetno se mu zdi tudi, da bodo knjižnice v doglednem času delovale kot servisi, kjer si bo mogoče katero koli knjigo iz korpusa svetovne literature natisniti v petih minutah. "Moje vprašanje je, kako bomo v teh procesih knjiga in vsi vpleteni v življenje knjige preživeli." Kovač je prepričan, da bi morale tu knjižnice kot največji knjižni podsistem prevzeti največjo odgovornost za usodo knjige.