Rojstvo kombinezonov, kakršne poznamo danes, je povezano s časom pred olimpijskimi igrami v Innsbrucku 1976. "Ker je Avstrijec Willi Puerstl, leta 1975 skupni zmagovalec novoletne turneje, hotel pridobiti čim večjo hitrost, je nosil gumiran dres, a je v prvem skoku padel na trebuh in glazura se mu je malo oluščila. V naslednjem skoku je znova padel in glazura se je še bolj oluščila. Ker je bil dres spredaj oluščen, je naenkrat dobil prepustno plast in se je začel napihovati. S takšnim modelom so Avstrijci na domačih tleh osvojili tri olimpijske kolajne," je klepet o razvoju opreme začel Jelko Gros, nekdanji glavni trener slovenske reprezentance, zdaj pa član komiteja za razvoj smučarskih skokov pri FIS, tehnični delegat na tekmah svetovnega pokala in strokovni komentator na TV Slovenija. Gros je ob prvem dresu obudil spomine na leto 1977, ko je Bogdan Norčič z enakim materialom (na njem je bila spredaj modra pika) v Planici skočil takrat najdlje na svetu (181 metrov), a podrsal.

Pred olimpijskimi igrami v Sarajevu 1984 so sprejeli pravilo, da mora biti dres spredaj in zadaj iz enakega materiala, torej ne sme biti več balon efekta. Prepustnost zraka je bila najprej 50, nato 30 litrov, pred šestimi leti so ga začeli meriti z obeh strani. "Nekateri so v tehnologiji tako napredovali, da je šlo v dres več zraka kot iz njega. Ker so bile kontrole v drugačnih pogojih, kot so tekmovali, so si skakalci omislili dodatne trakove, da so povečali razkorak med nogama ali rokama," razlaga Gros. Dresi morajo biti ukrojeni po telesu. Med izmerjenim mestom na koži in istim mestom na dresu je bilo najprej lahko osem centimetrov razlike, danes je meja šest centimetrov, medtem ko v razkoraku ni nobene tolerance, v rokavu pa nobene elastike. "Spremenila se je kakovost materialov, ki so postali bolj elastični. Prava znanost so postali kroji, ker je z njimi možno pridobiti marsikaj. Aerodinamika vodilnih vedno izgleda najboljša, kroji pa takšni, da navidez izpade, da imajo razkorak, ko ga meriš, ga nimajo. Prej so imeli razkorak točno na sredini, zdaj so jih pomaknili naprej, s čimer so naenkrat dobili večjo površino. Glede aerodinamike si krojenje in šivanje dresov upam primerjati s formulo ena. Tako kot ferrari v vetrovniku študira aerodinamiko za svoj bolid, so tudi najboljše skakalne nacije veliko v vetrovnikih z enakimi cilji," slikovito pojasni Gros.

Nekaj časa so proizvajalci smuči trdili, da ne morejo izdelati daljših od 255 centimetrov. Visoki tekmovalci so bili naenkrat prikrajšani, ker so imeli tudi majhni enako dolge smuči. Nato je prišlo pravilo, da lahko uporabljaš smuči, ki so dolge 158 odstotkov telesne višine. Takrat so tudi visoki skakalci naenkrat začeli dobivati daljše smuči. "V 90. letih so tekmovalci začeli uporabljati montažo vezi čim bolj nazaj proti repu smuči. Avstrijec Werner Rathmayr, danes trener reprezentance B in edini, ki je vodil v skupnem seštevku svetovnega pokala, a ni nastopil na olimpijskih igrah leta 1992 v Albertvillu, je imel vezi montirane tako nazaj, da je bilo skakanje že zelo nevarno. Ker ni bilo uravnoteženosti, so takrat tekmovalci veliko padali, zato so sprejeli predpis da morajo biti vezi približno na sredini smuči," pojasnjuje Gros.

Po letošnji olimpijski sezoni bosta stopili v veljavo novi pravili. Smuči, katerih dolžina je odvisna od višine skakalca, bodo krajše za en odstotek. Zvišali bodi indeks telesne mase (BMI), kar po domače pomeni, da se bodo morali tekmovalci zrediti. Že doslej je veljajo pravilo, da so morali tekmovalci, ki so bili prelahki, skakati s krajšimi smučmi (en kilogram je pomenil dva centimetra krajše smuči). Razlog za povečanje teže skakalcev je, da je veliko tekmovalcev na meji, za nameček pa imajo najboljše države izredno lahko opremo.

Najmanjšo težo tekmovalca glede na višino so uvedli potem, ko so svet obšle fotografije shiranega Nemca Svena Hannawalda, ki je pri 183 centimetrih tehtal le 54 kilogramov, zato si mu lahko preštel vsa rebra. Med skakalci je bil velik upor, ko so naredili konec njihovemu pretiranemu hujšanju. "Takrat smo se morali upreti na predpise, da je človek kronično podhranjen, če je indeks telesne teže nižji kot 18. Ker se tekmovalec tehta z opremo (čevlji, dres, čelada), ki je težka približno dva kilograma, je bil doslej indeks 20, katerega bomo povečali na 20,5. To uvajamo zato, ker so zaradi pomanjkanja maščobe bolj podvrženi prehladom in drugim boleznim," razlaga Gros in dodaja, da bo teoretično zaradi krajših smuči in večje teže manj možnosti za doseganje rekordnih daljav.